Appeal dismissed; unverified tax debt list lacks enforceable title, preventing execution without formal amendment.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Seznam zaostalih davčnih obveznosti, ki ni bil overjen s strani

direktorja davčnega urada, kot to zahteva 2. odst. 44. člen Zakona o

davčnem postopku, nima lastnosti izvršilnega nalova, ki se presoja po

materialnem pravu. Zato ne gre v tem primeru za nepopolno vlogo v

smislu 42. člena ZIZ, na kar se sklicuje upnik, ki neutemeljeno

zahteva, da bi ga moralo sodišče pozvati k dopolnitvi izvršilnega

naslova, tako da bi ga overil direktor davčnega urada, saj mora

izvršilni naslov obstajati že ob vložitvi izvršilnega predloga.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Ljubljani je ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o

izvršbi, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo.

Odločilo je tudi, da nosi upnik sam stroške odgovora na ugovor in da

mora dolžniku plačati izvršilne stroške v znesku 163.917,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2005 do plačila.

Zoper sklep se je pritožil upnik. Izpodbija ga iz vseh po zakonu

predvidenih pritožbenih razlogov ter predlaga, da se v celoti

razveljavi ter ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrne, dolžniku pa

naloži povračilo stroškov postopka. Nasprotuje stališču sodišča prve

stopnje, da dolgovni seznam, na podlagi katerega je predlagal prodajo

dolžnikovih nepremičnin, ni izvršilni naslov in da upnik ni dokazal,

da je bila izterjava po davčnem postopku zoper dolžnika brezuspešna.

Trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje z izvršilnim predlogom,

kateremu je bil priložen izvršilni naslov - dolgovni seznam, ki ni

bil podpisan po direktorju davčnega urada, ravnati kot z nepopolno

vlogo, kar pomeni, da bi ga moralo upniku poslati v dopolnitev. Enako

bi moralo ravnati tudi v primeru, kadar se za vložitev izvršbe s

prodajo nepremičnin zahteva, da je predhodno opravljen postopek po

Zakonu o davčnem postopku. Vrniti bi zato moralo predlog za izvršbo

upniku v dopolnitev, saj gre zgolj za formalno pomanjkljivost

predloga in ne za materialnopravno predpostavko izvršbe. Iz tega

razloga je zato sklep nezakonit, ne glede na to, da je tudi iz

priloženega dolgovnega seznama razvidno, da ga je po pooblastilu

overila vodja izpostave gospa P.G., med njo in direktorjem pa obstoji

pooblastilno razmerje, zato velja kot da ga je podpisal direktor sam.

Glede trditve, da gre za nepopolno vlogo, se sklicuje na načelno

pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, objavljenem v Sodnikovem

informatorju št. 8/2004. Šteje tudi, da je dokazala, da je bila

izvršba po davčnem postopku neuspešna, kar je razvidno iz rubežnega

zapisnika, ob tem, da je bil dolžnik ves čas upniku tudi nedosegljiv,

ker dejansko ni bival na naslovu, na katerem je imel prijavljeno

prebivališče, da ni bil zaposlen in da je upniku bilo znano, da ni

imel nobenega posebnega računa pri kakšni finančni organizaciji v

Republiki Sloveniji. Prvostopenjskemu sodišču tudi očita, da je

bistveno kršilo določbe postopka, ker v izreku sklepa, ki ga je

razveljavilo, ni navedlo ne opravilne številke niti datuma sklepa,

zaradi česar je nerazumljiv izrek in sklep nezakonit.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da

dolgovni seznam oziroma seznam zaostalih obveznosti dolžnika, ki je

bil izdan s strani vodje izpostave Davčne uprave v izpostavi

Ljubljana Moste-Polje in ki ni bil overjen s strani direktorja

davčnega urada, kot to zahteva določba 2. odst. 44. člena Zakona o

davčnem postopku (ZDavP), nima lastnosti izvršilnega naslova iz

razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Ali je določena

listina, ki jo je upnik v izvirniku predložil k predlogu za izvršbo,

izvršilni naslov v smislu 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju

(ZIZ) je materialnopravno vprašanje. Seznam zaostalih obveznosti, ki

ni bil overjen s strani direktorja davčnega urada ni izvršilni

naslov. Prav ima tudi sodišče prve stopnje, da se presoja pravilnost

in zakonitost sklepa o izvršbi glede na čas njegove izdaje in da

upnik ne more šele naknadno predlagati dokazov, ki naj bi jih sodišče

izvedlo, da bo upnik naknadno zadostil bremenu predložitve

izvršilnega naslova, sicer pa tudi po sprejemu ugovora dolžnika, ni

predložil zahtevane overitve. Sklicevanje upnika na načelno pravno

mnenje Vrhovnega sodišča RS o tem, da bi moralo prvostopenjsko

sodišče ravnati s predlogom za izvršbo, ker priloženi izvršilni

naslov ni bil overjen s strani direktorja kot z nepopolno vlogo, je

po prepričanju pritožbenega sodišča neutemeljeno. Citirano pravno

mnenje, objavljeno v Sodnikovem informatorju št. 8/2004 v konkretnem

primeru ni uporabno. Glede na zavzeto stališče (ko je šlo za

vprašanje, ko je bil izvršilni naslov priložen predlogu za izvršbo v

fotokopiji, ne pa v originalu), je šlo za priložen izvršilni naslov v

nepravilni obliki, vendar pa je izvršilni naslov dejansko obstajal že

ob vložitvi predloga, le predložen je bil v napačni obliki. V

konkretnem primeru pa seznam zaostalih obveznosti, ki ga ni overil

direktor davčnega urada glede na zgoraj citirano zakonsko določilo,

ni bil sam po sebi izvršilni naslov po svoji vsebini, glede na

materialnopravni predpis. Zato, ker mora izvršilni naslov obstajati

tudi že ob vložitvi predloga za izvršbo oziroma v času odločanja o

njem, v danem primeru ni šlo za zgolj formalno nepopolno vlogo. Ker

priložen seznam zaostalih obveznosti ni bil izvršilni naslov glede na

svojo vsebino, ga je pa upnik v tem svojstvu predložil, ne gre za

formalno pomanjkljivost predloga za izvršbo v zvezi s čemer bi moralo

sodišče pozivati upnika, da predloži "drug" izvršilni naslov. Ne

glede na zgoraj povedano pa se nanaša načelno pravno mnenje, ki ga

uveljavlja pritožnik, le na 42. člen ZIZ, kjer gre zgolj za obliko

predloženega izvršilnega naslova predlogu za izvršbo, zato v

konkretni zadevi ni uporabno. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno

ugodilo ugovoru dolžnika po 2. točki 1. odst. 55. člena ZIZ, ki

preprečuje izvršbo, kar že zadostuje za izpodbijano odločitev, ne

glede na to, da je tudi prepričljivo obrazložilo, da upnik ni dokazal

procesne predpostavke za sodno izvršbo. V zvezi s tem pritožbeno

sodišče ne bo odgovarjalo na posamezne pomisleke, ki jih ima

pritožnik zoper ugoditev ugovoru tudi po 1. odst. 55. člena ZIZ v

zvezi z 81. členom ZDavP, ker kot že rečeno, ugoditev dolžnikovemu

ugovoru narekuje že dejstvo, da se upnik ni izkazal s potrebnim

izvršilnim naslovom. Pritožbo upnika je zato pritožbeno sodišče kot

neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2.

točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, potem ko je ugotovilo,

da tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2.

odst. 339. člena ZPP glede na očitek, da je izpodbijani sklep

nerazumljiv, ker ni navedena opravilna številka niti datum sklepa o

izvršbi, ki se razveljavlja. Iz izpodbijanega sklepa je točno

razvidna opravilna številka izvršilne zadeve, zato ne more biti

dvoma, da gre za sklep o izvršbi, izdan v tej zadevi, ki je lahko

samo eden. Izrek pa je tudi jasen, ko ugovoru ugodi, sklep o izvršbi

razveljavi in predlog za izvršbo zavrne. Pravilna pa je tudi

odločitev o stroških postopka, ki ji upnik konkretizirano ne

nasprotuje, saj je v skladu z določbami ZIZ ter taksno in odvetniško

tarifo.

Očitek o tem, da sodišče prve stopnje ni odločilo o nadaljnjih

izvršilnih stroških upnika, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je

odločilo o stroških postopka, ki jih mora upnik povrniti dolžniku. S

tem, ko je zavrnilo predlog za izvršbo, pa je obenem zavrnjen tudi

zahtevek upnika za povračilo izvršilnih stroškov ter o tem posebna

odločitev ni potrebna. Očitek o tem, da si je sodišče protipravno

prilastilo 29.000,00 SIT preveč plačanega predujma, je neprimeren. Če

je bilo plačanega preveč predujma, ga bo sodišče zanesljivo vrnilo

upniku.