Appeal allowed: Court voids enforcement certificate due to improper service and lack of evidence.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški upnika, odmerjeni v znesku 26.400,00 SIT, so

nadaljnji izvršilni stroški.

[JEDRO]

Isto pravno podlago, to je določilo 42. člena ZIZ, kot za

razveljavitev potrdila o izvršljivosti, je uporabiti tudi za

razveljavitev potrdila o pravnomočnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Ljubljani je razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti

sklepa o izvršbi opr. št. 1 I 1117/92, z dne 25.11.1992, ker je

štelo, da sklep o izvršbi ni bil vročen dolžniku in da niso

izpolnjeni pogoji za vročitev po 140., 141. ter 3. in 4. odst. 142.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Zoper sklep se je pritožil upnik. Izpodbija ga iz vseh po zakonu

predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da se sklep razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Navaja, da je

izrek sklepa nerazumljiv, saj niti ZPP niti Zakon o izvršbi in

zavarovanju (ZIZ) sklepa s takšnim izrekom ne pozna. Predlog dolžnika

na razveljavitev potrdila o pravnomočnosti je nedopusten, pa tudi

samo potrdilo nima narave sodne odločbe in zoper takšno potrdilo

pravna sredstva niso možna. Zato bi moralo sodišče dolžnikov predlog

zavreči. Nepravilna vročitev je po 2. točki 1. odst. 394. člena ZPP

obnovitveni razlog, tega instituta pa dolžnik ni izkoristil. Podlaga,

na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je 42. člen

ZIZ. Vendar pa ta določba govori o razveljavitvi potrdila o

izvršljivosti, iz izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je sodišče z

njim razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti. Zato je izrek sklepa v

nasprotju z njegovo obrazložitvijo in v njej navedeno zakonsko

podlago. Sodišče je razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti po 12.

letih od dne, ko je ugotovilo nastop pravnomočnosti in so bila že

opravljena določena dejanja, ki merijo na izvršbo. Ugotovitev

sodišča, da dolžnik takrat na danem naslovu ni opravljal več

dejavnosti, je povsem brez podlage, saj tega ni ugotavljalo, temveč

je nekritično sledilo navedbam dolžnika, za katere ni predložil prav

nobenega dokaza. Poslovni prostor je imel v najemu vsaj do 23.3.1995,

kar izhaja iz delne odločbe o denacionalizaciji, ki jo je upravni

organ izdal na ta dan in v kateri je dolžnik naveden kot najemnik. S

tem ko niso bila uporabljena pravila o obnovi postopka, je sodišče

dolžniku omogočilo enostavnejšo obravnavo njegove vloge brez

omejitev, ki jih za obnovo določa ZPP. Takšno obravnavanje pa je

protiustavno v smislu kršitve pravice do enakega obravnavanja in tudi

kršitev pravice do pravnega sredstva, ki ga je sodišče obravnavalo,

čeprav ga zakon ne pozna. Zato izpodbijano odločitev upnik šteje kot

arbitrarno.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je kot podlago za svojo odločitev uporabilo

določbo 42. člena ZIZ, ki v 3. odst. določa, da neutemeljeno potrdilo

o izvršljivosti, ki ga je dal organ, ki je odločal o terjatvi na prvi

stopnji, razveljavi na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom

sodišče oziroma organ, ki ga je izdal. Res je, da ta določba govori

le o potrdilu o izvršljivosti, vendar pa je pravnomočnost sestavni

del izvršljivosti, saj je sodna odločba izvršljiva, če je postala

pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev

dolžnikove obveznosti (19. člen ZIZ). Odločba, ki ni postala

pravnomočna, ne more biti izvršljiva, razen če zakon ne določa, da

pritožba ne zadrži njene izvršitve. Pritožbeno sodišče sicer ne

nasprotuje trditvi pritožbe, da zakon razveljavitve potrdila o

pravnomočnosti izrecno ne citira in s stališča pravne teorije bi v

tem pogledu bilo lahko pritrditi pritožniku, da sklepa s takšnim

izrekom procesni zakoni ne poznajo, vendar pa glede na preje

navedeno, da je pravnomočnost, razen v izjemnih z zakonom določenih

primerih, pogoj za izvršljivost odločbe, sodna praksa v zvezi s tem v

primeru če dolžnik meni, da je potrdilo pravnomočnosti neutemeljeno,

dopušča, da sproži postopek v smislu 3. odst. 42. člena ZIZ, v

katerem uveljavlja razveljavitev klavzule pravnomočnosti, ki mu v

primeru uspešnosti omogoča, da bo lahko vložil ugovor v smislu 56.

oziroma 55. člena ZIZ. Če bi v danem primeru pritožbeno sodišče

drugače postopalo, bi brez posebno utemeljenega razloga, kršilo

pravico do enakega obravnavanja strank. Stališče, da mora dolžnik, če

meni, da je potrdilo pravnomočnosti neutemeljeno, sprožiti postopek v

smislu 3. odst. 42. člena ZIZ, je zastopano v številnih sodnih

odločbah (npr. sklep VSL III Cp 457/2000, sklep VSL II Cp 1302/2002,

sklep Pdp 1455/2003), v katerih isto pravno podlago kot za

razveljavitev potrdila o izvršljivosti, sodišča uporabljajo tudi za

razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Pritožbeno sodišče meni, da

je neutemeljen očitek pritožnika, da je izrek sklepa nerazumljiv, kot

tudi, da je predlog dolžnika na razveljavitev potrdila o

pravnomočnosti, brez katerega tudi potrdila o izvršljivosti ne bi

moglo biti, nedopusten, zato ni potrebe, da bi ga sodišče zavrglo.

Ni se pa strinjati tudi s stališčem pritožnika, da bi moral dolžnik,

ki uveljavlja nepravilno vročitev, sprožiti obnovo postopka. Obnova

postopka po 2. točki 1. odst. 394. člena ZPP v konkretnem primeru ni

primerno pravno sredstvo. Obnova postopka predpostavlja pravnomočno

končan postopek in je obnovitveni razlog po 2. točki citiranega člena

uporabiti, če stranki ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku do

izdaje odločbe, ne pa če ji sodišče odločbe ni vročilo. Vročitev

odločbe je predpostavka za pravnomočnost odločitve in s tem tudi za

obnovo postopka. Zato je v danem primeru dolžnik izbral primerno

pravno sredstvo, ko je predlagal razveljavitev potrdila o

pravnomočnosti v skladu z dosedanjo sodno prakso.

Vendar pa pritožbeno sodišče, kljub zgoraj navedenem, dvomi v

pravilnost ugotovitev, ki jih je v zvezi z vročitvijo ugotovilo

sodišče prve stopnje. Očitek, da je sodišče nekritično sledilo

navedbam dolžnika, je utemeljen. Ugotovitev, da je bil sklep o

izvršbi vročen osebi z nečitljiivim priimkom, pri čemer podpis

navedene osebe po stališču prvostopenjskega sodišča že na videz ni

podoben podpisu dolžnika na prilogi vloge, ne da bi pristnost podpisa

ugotavljal izvedenec, ne prepriča. Z laičnega stališča gledano,

pritožbeno sodišče meni drugače, vendar pa so to le ugibanja, ki niso

dovolj za prepričljivo odločitev. Tudi ugotovitev sodišča prve

stopnje, da ima dolžnik stalno prebivališče na naslovu B, sklep pa je

bil vročen na naslovu I, poleg prejšnjega, ne daje dovolj podlage za

ugotovitev, da sklep o izvršbi ni bil vročen in da niso bili

izpolnjeni pogoji za vročitev po 140., 141., po 3. in 4. odst. 142.

člena ZPP. Upnik, ki je s takšnimi trditvami dolžnika bil seznanjen

šele skupaj z izpodbijanim sklepom, ko mu je bila vročena tudi vloga

dolžnika, ugovor - pritožba in predlog za razveljavitev potrdila

pravnomočnosti, temu nasprotuje. Dolžniku je bil sklep vročen na

naslovu I v poslovnem prostoru, ki ga je takrat imel v najemu in

posesti. Za ugotovitev sodišča, da takrat na tem naslovu ni opravljal

več dejavnosti, dolžnik ni ponudil prav nobenega dokaza. Upnik

dokazuje nasprotno in sicer, da je imel poslovni prostor v najemu

vsaj do 23.3.1995, kar izhaja iz delne odločbe o denacionalizaciji,

ki jo je upravni organ izdal na ta dan in v kateri je dolžnik naveden

kot upnik in ta dokaz prilaga tudi v pritožbi. Ta dokaz je dopusten,

saj ga upnik doslej ni mogel predložiti, ker ni vedel, kaj dolžnik

zatrjuje v svojem predlogu, na podlagi katerega je bil izdan

izpodbijani sklep. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko stanje

ni prepričljivo in tudi ne popolno ugotovljeno, zato je pritožbi

upnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrača zadevo

sodišču prve stopnje, da prepričljivo ugotovi, ali je postal sklep o

izvršbi pravnomočen, pri tem, da kritično oceni vse okoliščine

primera in predlagane dokaze, ki jih bo izvedlo.

Pritožbeni stroški so nadaljnji izvršilni stroški in so odmerjeni v

znesku 26.400,00 SIT, predstavljajo pa izdatek za sestavo pritožbe

200 odvetniških točk po 110,00 SIT in 20 % DDV. Pritožbeno sodišče

jih šteje kot potrebne za izvršbo.