Criminal appeal dismissed; appeal court quashes first instance judgment for lack of reasoning on key facts.

Pritožbama okrožne državne tožilke in zagovornika obdolženega A. L.

se ugodi in se izpodbijana sodba v celoti razveljavi, po uradni

dolžnosti pa se razveljavi tudi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani,

opr. št. Ks 161/2005 z dne 27.1.2005 in se zadeva vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

[JEDRO]

Zakon o kazenskem postopku loči dve različni situaciji glede na fazo

postopka, v katerem sodišče prve stopnje izda sklep o izločitvi

dokazov. V 286. členu ZKP (omenjeni člen je uvrščen v poglavje o

pripravah na glavno obravnavo) je določeno, da predsednik senata

določi z odredbo dan, uro in kraj glavne obravnave (I. odst.), ter da

če predsednik senata ugotovi, da so v spisih zapisniki ali obvestila

iz 83. člena tega zakona, izda sklep o njihovi izločitvi, preden

določi glavno obravnavo, po pravnomočnosti sklepa pa jih da v poseben

ovitek in izroči preiskovalnemu sodniku, da jih hrani ločeno od

drugih spisov. V IV. odst. istega člena je še določeno, da o pritožbi

zoper tak sklep odloča izvenobravnavni senat. Ker izvenobravnavni

senat v takem primeru odloča kot drugostopenjski organ, njegove

odločitve ni več mogoče izpodbijati s pritožbo. V IV. odst. 340.

člena ZKP (ta člen je umeščen v poglavje o glavni obravnavi) pa je

določeno, da pred koncem dokaznega postopka izda senat po uradni

dolžnosti ali na predlog strank sklep, s katerim izloči iz spisov

zapisnike in druge dokaze, na katere se po določbah tega zakona ne

sme opirati sodna odločba. Poseben sklep izda tudi, če zavrne predlog

stranke za izločitev. Sklep, s katerim je bilo odločeno o izločitvi

zapisnikov in drugih dokazov, se sme izpodbijati le s pritožbo zoper

sodbo, o kateri odloča višje sodišče. Tako 286. člen kot tudi 340.

člen ZKP veljata tudi za skrajšani postopek.

V IV. odst. 220. člena je ZKP izrecno določeno, da smejo policisti

zaseči predmete, kadar postopajo po 148. členu ZKP. Za presojo

zakonitosti ravnanja policistov zato sploh ni pomembno, ali sta bili

ob pregledu garaže navzoči dve priči in ali je lastnik garaže J. L.

bil imetnik v smislu določbe I. odst. 218. člena ZKP, kot je to

zmotno razlogovalo sodišče prve stopnje, saj ni šlo za hišno

preiskavo brez odredbe sodišča v smislu 218. člena ZKP, pač pa je šlo

za opravilo, ki je bilo v skladu s I. odst. 148. člena ZKP potrebno,

da se zavarujejo sledovi kaznivega dejanja. Ker so bili torej podani

razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se

storilec preganja po uradni dolžnosti, so bili policisti upravičeni

ravnati po I. odst. 148. člena ter nato po IV. odst. 220. člena ZKP

in so bili torej vsi dokazi pridobljeni zakonito, zato je sodišče

prve stopnje zmotno presodilo, da jih je potrebno izločiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. S. na

podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje prikrivanja po III. in I. odst.

221. člena KZ ter za kaznivo dejanje prikrivanja po I. odst. 221.

člena KZ in s stroški kazenskega postopka v tem delu obremenilo

proračun. Obdolženega A. L. je spoznalo za krivega pod točko II/1

kaznivega dejanja prikrivanja po III. in I. odst. 221. člena KZ ter

pod točko II/2 kaznivega dejanja prikrivanja po I. odst. 221. čl. KZ.

Za kaznivo dejanje pod točko II/1 mu je izreklo (pravilno določilo)

kazen šestih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II/2 mu je

izreklo (pravilno določilo) kazen treh mesecev zapora in mu nato po

določilih o steku izreklo enotno kazen sedem mesecev in petnajst dni

zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas prebit v hišnem priporu od

dne 5.12.2004 dalje. Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške

kazenskega postopka.

Zoper sodbo sta se pritožila zagovornik obdolženega L. in okrožna

državna tožilka. Zagovornik obdolženega L. je vložil pritožbo zoper

obsodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb kazenskega

postopka po 8. in 11. točki I. odst. 371. člena ZKP, zmotne

ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji ter

predlagal da pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, hišni pripor pa odpravi.

Okrožna državna tožilka se je pritožila zoper oprostilni del sodbe

ter zoper oba sklepa o izločitvi dokazov in predlagala, da pritožbeno

sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

odločanje.

Zagovornik obdolženega S. je v odgovoru na pritožbo okrožne državne

tožilke predlagal njeno zavrnitev.

Višji državni tožilec svetnik J. S. je v pisnem mnenju, ki ga je

podal na podlagi določbe II. odst. 445. člena ZKP in ga je pritožbeno

sodišče vročilo obdolžencema in njunima zagovornikoma, predlagal

zavrnitev pritožbe okrožne državne tožilke in ugoditev pritožbi

zagovornika obdolženega L.

Obe pritožbi sta utemeljeni, sodišče druge stopnje pa je po uradni

dolžnosti razveljavilo tudi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.

št. Ks 161/2005 z dne 27.1.2005.

K pritožbi okrožne državne tožilke glede obeh sklepov o izločitvi

dokazov:

V predmetni kazenski zadevi je okrožno sodišče izdalo sklep opr. št.

Ks 161/2005 z dne 27.1.2005 (list. št. 291), s katerim je ugodilo

pritožbama zagovornikov obeh obdolženih, ki sta se pritožila zoper

sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. III K 497/2004 z dne

14.1.2005 (list.št. 244), s katerim je okrajna sodnica zavrnila

predlog zagovornikov za izločitev potrdila o vstopu v stanovanje in

druge prostore ter zapisnik o ogledu. Okrožno sodišče je navedeni

sklep spremenilo tako, da je izločilo potrdilo o vstopu v stanovanje

ter zapisnik o ogledu.

Dne 18.3.2005 pa je okrajno sodišče izdalo še sklep opr. št. III K

497/2004 (list.št. 412), s katerim je izločilo poročilo v dopolnitev

kazenske ovadbe z dne 4.2.2005 ter z dne 1.3.2005, katerima je bilo

priloženo strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave o preiskavi

bioloških sledi, najdenih v spornem avtomobilu BMW X5, avstrijske

reg.št. ... ter uradni zaznamek o daktiloskopski identifikaciji

magnetne kartice, prav tako najdene v omenjenem avtomobilu.

Okrožna državna tožilka se je pritožila zoper oba omenjena sklepa,

ker meni, da sodišče ni ravnalo pravilno, ko je izločilo vse zgoraj

omenjene dokaze. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu njenih

pritožbenih navedb razveljavilo prvi sklep o izločitvi (list. št.

291) po uradni dolžnosti, saj je ugotovilo, da ga je izdal

funkcionalno nepristojen organ.

Zakon o kazenskem postopku loči dve različni situaciji glede na fazo

postopka, v katerem sodišče prve stopnje izda sklep o izločitvi

dokazov. V 286. členu ZKP (omenjeni člen je uvrščen v poglavje o

pripravah na glavno obravnavo) je določeno, da predsednik senata

določi z odredbo dan, uro in kraj glavne obravnave (I. odst.), ter da

če predsednik senata ugotovi, da so v spisih zapisniki ali obvestila

iz 83. člena tega zakona, izda sklep o njihovi izločitvi, preden

določi glavno obravnavo, po pravnomočnosti sklepa pa jih da v poseben

ovitek in izroči preiskovalnemu sodniku, da jih hrani ločeno od

drugih spisov. V IV. odst. istega člena je še določeno, da o pritožbi

zoper tak sklep odloča izvenobravnavni senat. Ker izvenobravnavni

senat v takem primeru odloča kot drugostopenjski organ, njegove

odločitve ni več mogoče izpodbijati s pritožbo. V IV. odst. 340.

člena ZKP (ta člen je umeščen v poglavje o glavni obravnavi) pa je

določeno, da pred koncem dokaznega postopka izda senat po uradni

dolžnosti ali na predlog strank sklep, s katerim izloči iz spisov

zapisnike in druge dokaze, na katere se po določbah tega zakona ne

sme opirati sodna odločba. Poseben sklep izda tudi, če zavrne predlog

stranke za izločitev. Sklep, s katerim je bilo odločeno o izločitvi

zapisnikov in drugih dokazov, se sme izpodbijati le s pritožbo zoper

sodbo, o kateri odloča višje sodišče. Tako 286. člen kot tudi 340.

člen ZKP veljata tudi za skrajšani postopek.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v primeru prvega sklepa o

izločitvi na list. št. 291, okrajna sodnica že določila glavno

obravnavo. Dne 11.1.2005 so na prvo glavno obravnavo pristopili vsi

vabljeni, sodnica je sprejela sklep, da se glavna obravnava opravi in

je javna, kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi na list.št.

229-230. Nato pa sta zagovornika obeh obdolžencev, še preden je

državni tožilec prebral obtožni predlog, predlagala izločitev

dokazov, zaradi česar je sodnica sprejela sklep, da se glavna

obravnava preloži. Nato je izdala sklep, s katerim je predlog

zagovornikov glede izločitve potrdila o vstopu ter zapisnika o

preiskavi garaže zavrnila. Zagovornika sta se pritožila, o pritožbi

pa je odločil izvenobravnavni senat, ki je pritožbi obeh zagovornikov

ugodil. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se v predmetnem primeru

sicer glavna obravnava dne 11.1.2005 res še ni začela, saj je v I.

odst. 321. člena ZKP določeno, da se glavna obravnava začne z branjem

obtožnice (oziroma v skrajšanem postopku z branjem obtožnega

predloga), vendar pa je bila glavna obravnava že določena, zato za

odločanje o pritožbi zoper sklep o izločitvi dokazov ni bil več

pristojen izvenobravnavni senat, saj IV. odst. 286. člena ZKP velja

le dokler predsednik senata ne določi z odredbo glavne obravnave.

Predmetni sklep o izločitvi na list.št. 291 je okrajna sodnica izdala

že po tem trenutku, zato za pritožbo zoper ta sklep velja določba IV.

odst. 340. člena ZKP in se lahko izpodbija le s pritožbo zoper sodbo.

Za odločanje o takšni pritožbi pa je funkcionalno pristojno višje

sodišče.

Glede na navedeno, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti sklep

na list. št. 291 razveljavilo, ker ga je izdal funkcionalno

nepristojen organ, na takšno kršitev pa je pritožbeno sodišče v

primeru pritožbe zoper sklep dolžno paziti po uradni dolžnosti (V.

odst. 402. člena ZKP).

Drugi sklep o izločitvi dokazov (list.št. 412) je sodišče prve

stopnje izdalo na glavni obravnavi dne 17.3.2005, zato tudi zanj

velja določba IV. odst. 340. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje ugotavlja tudi, da sta bila oba sklepa o

izločitvi nepravilna, na kar utemeljeno opozarja državna tožilka v

pritožbi, ko se sklicuje na I. odst. 148. člena ZKP. Navedeni člen

namreč določa, da mora policija, v primeru, da je podan razlog za

sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec

preganja po uradni dolžnosti, ukreniti vse potrebno, da se izsledi

storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije

ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega

dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz, in da se zberejo vsa

obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega

postopka.

V obravnavanem primeru ni dvoma, da sta policista G. in R. dne

5.12.2004 okoli 3.25 ure opravljala kontrolo prometa na Zasavski

cesti v Ljubljani in pri tem opazila BMW X5, rdeče barve, z

italijanskimi registrskimi tablicami. Ker se jima je zdelo vozilo

sumljivo, sta zapeljala za njim ter ga začela ustavljati z modrimi

lučmi, saj sta želela opraviti identifikacijski postopek. Vozilo ni

hotelo ustaviti, temveč je nasprotno pospešilo hitrost, zato sta ga v

naselju Beričevo izgubila. Ko sta se peljala po naselju, sta skozi

steklo na vratih garaže opazila zavorne rdeče luči, zato sta se

ustavila. Pred garažo sta opazila neznanega moškega (kasneje se je

izkazalo da gre za S.), policist G. pa je med vrati garaže opazil še

eno neznano osebo, ki se je skrila nazaj v garažo, ko se ji je G.

približeval. G. je hotel sumljivo ravnanje preveriti in je zato

pristopil do vrat garaže, istočasno pa je vozilo BMW X5, ki sta ga

prej zasledovala, zapeljalo vzvratno iz garaže in kljub zahtevi

policista G., da vozilo ustavi ter nameritvi pištole, ki jo je

policist repetiral in nastavil na okno vozila, voznik vozila ni

ustavil, temveč je zapeljal vzvratno z veliko hitrostjo ter nato

oddivjal čez njivo in travnik. Takšno dogajanje je bilo obema

policistoma utemeljeno sumljivo in sta zato lahko upravičeno

sklepala, da je bilo vozilo, ki sta ga zasledovala, ukradeno (torej

da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja

po uradni dolžnosti). Njun sum pa se je nato še dodatno izkazal za

upravičenega, saj sta skozi odprta vrata garaže opazila še eno vozilo

BMW X5 z avstrijskimi registrskimi tablicami, opazila pa sta tudi

italijanske tablice, naslonjene na zid, za oboje pa jima je bilo s

strani OKC sporočeno, da gre za ukradene predmete. V danih

okoliščinah sta bila tedaj policista tudi po oceni pritožbenega

sodišča pooblaščena in dolžna opraviti vse potrebno, da se odkrijejo

in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja, kot jima to nalaga I. odst.

148. člena ZKP. Zato sta lahko tudi vstopila v garažo in zasegla

predmetni BMW in registrske tablice (oziroma je to storil

kriminalist), saj je v IV. odst. 220. člena ZKP izrecno določeno, da

smejo policisti zaseči predmete, kadar postopajo po 148. členu ZKP.

Za presojo zakonitosti ravnanja policistov zato sploh ni pomembno,

ali sta bili ob pregledu garaže navzoči dve priči in ali je lastnik

garaže J. L. bil imetnik v smislu določbe I. odst. 218. člena ZKP,

kot je to zmotno razlogovalo sodišče prve stopnje, saj ni šlo za

hišno preiskavo brez odredbe sodišča v smislu 218. člena ZKP, pač pa

je šlo za opravilo, ki je bilo v skladu s I. odst. 148. člena ZKP

potrebno, da se zavarujejo sledovi kaznivega dejanja. Ker so bili

torej podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za

katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, so bili policisti

upravičeni ravnati po I. odst. 148. člena ter nato po IV. odst. 220.

člena ZKP in so bili torej vsi dokazi pridobljeni zakonito, zato je

sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da jih je potrebno izločiti.

Pritožbeno sodišče je razveljavilo samo prvi sklep o izločitvi na

list. št. 291, glede na gornjo ugotovitev, da ga je izdal

funkcionalno nepristojen organ, medtem ko drugega sklepa na list. št.

412 posebej ni razveljavilo, saj je razveljavilo sodbo v celoti iz

razlogov, ki bodo obrazloženi v nadaljevanju, s tem pa tudi drugi

sklep.

K pritožbi okrožne državne tožilke glede oprostilnega dela sodbe:

V svoji pritožbi državna tožilka pravilno poudarja, da je sodišče

prve stopnje dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo. Res je

sicer, kot opozarja višji državni tožilec v svojem mnenju, da je

tožilka na zadnji glavni obravnavi umaknila svoj predhodno utemeljeno

podani dokazni predlog za poizvedbe pri operaterju mobilne telefonije

o opravljenih razgovorih med obema obdolžencema ter predlog za

zaslišanje prič T. in M. ter je zato njeno zavzemanje za izvedbo teh

dokazov v pritožbi neustrezno, vendar pritožbeno sodišče poudarja, da

je še vedno tudi sodišče samo zavezano k ugotavljanju materialne

resnice, saj je v I. odst. 17. člena ZKP določeno, da mora sodišče po

resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite

odločbe. Državna tožilka utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve

stopnje moralo izvesti navedene dokaze in tako preveriti zagovora

obeh obdolženih glede okoliščine, kdo je koga poklical ter od kje,

saj sta oba obdolženca različno izpovedovala glede tega, da sta se

dogovorila pri Janez baru (S. zatrjuje, da je prišel pred omenjeni

bar, vendar L. ni bilo, zato se je odpeljal pred garažo, medtem ko L.

zatrjuje, da S. ni prišel pred bar, temveč se je iz njemu neznanega

razloga pripeljal pred garažo), sodišče prve stopnje pa se glede tega

sploh ni opredelilo in tako tudi ni navedlo, kako presoja

verodostojnost protislovnih dokazov (VII. odst. 364. člena ZKP). Prav

tako tožilka utemeljeno meni, da se utegne zaključek sodišča prve

stopnje, da je bil obdolženi S. pred garažo le dvakrat ali trikrat in

zato ni vedel, kaj se nahaja v garaži, pokazati za zmoten, saj se je

glede tega dejstva S. različno zagovarjal (enkrat je povedal, da je

bil pred garažo dvakrat ali trikrat, drugič pa je povedal, da je bil

tam petkrat ali šestkrat), garažo je dobro opisal ter v njej celo

videl avtomobile Porsche, Mercedes C in Mercedes A, priča J. L. pa je

izpovedal, da je S. pred garažo videl štirikrat ali petkrat ter da mu

ni znano, ali je obdolženi tudi kdaj vstopal v garažo. Sodišče druge

stopnje pa še opozarja, da je tudi drugoobdolženi L. povedal, da mu

je S. v garaži večkrat pomagal pri urejanju razbitih avtomobilov.

Pritožbeno sodišče se prav tako strinja s pritožbenimi navedbami, da

bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati T. in M., saj njuna

zagovora, da sta bila tako pijana, da se ničesar ne spomnita (M. je

celo izpovedal, da v avtu ni videl nobenega sopotnika, medtem ko je

T. povedal, da ne ve, kako se je v njegovem avtu znašel L.), nista

prepričljiva, ob dejstvih, da je T. vozil avto in z njim bežal pred

policijo, da v uradnih zaznamkih o njunem prijetju (list.št. 32 in

33) nikjer ni zapisano, da bi bila pijana ter da je prvoobdolženi S.

v zagovoru povedal, da je po telefonu kontaktiral s T. in mu je on

dajal napotke, kako naj pride do garaže. Glede na navedeno je bilo

tudi po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje nepopolno

ugotovljeno, zato je sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu

razveljavilo.

Državna tožilka se sicer izrecno ni pritožila zoper obsodilni del

sodbe, vendar pa se je pritožila zoper oba sklepa o izločitvi

dokazov, ki se nedvomno nanašata na oba obdolženca, zato se njena

pritožba smiselno nanaša tudi na obsodilni del sodbe in tako sodišče

prve stopnje v ponovljenem postopku ne bo vezano na prepoved

reformatio in peius.

K pritožbi zagovornika obdolženega L.:

Neutemeljena je zagovornikova pritožba v delu, ko zatrjuje, da je

policija do vseh predmetov, ki so opisani v izreku sodbe prišla

nezakonito, zato jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot

dokaz. Glede ravnanja policije se je pritožbeno sodišče opredelilo že

pri obrazložitvi tožilkine pritožbe in ugotovilo, da je bilo ravnanje

policije zakonito in vsi dokazi pridobljeni zakonito, zato ni podana

zatrjevana kršitev po 8. točki I. odst. 371. člena ZKP.

Zagovornik prav tako neutemeljeno zatrjuje, da je izrek sodbe pod

točko II/2 nesklepčen, ker se dejanje sprva očita le obdolženemu L.,

v nadaljevanju opisa kaznivega dejanja pa je mogoče razbrati, da sta

dejanje storila dva storilca. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre

za očitno pisno napako v izreku sodbe, saj iz obrazložitve sodbe

jasno izhaja, da je dejanje storil obdolženi L. sam, zato zatrjevana

kršitev ni podana.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodba sodišča prve stopnje nima

razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana kršitev iz 11. točke

I. odst. 371. člena ZKP. Oba policista sta namreč povedala, da sta

najprej zasledovala BMW X5 z italijansko registracijo, da je

zasledovano vozilo pobegnilo iz garaže, da sta bila v vozilu dve

osebi, policist G. pa je še izpovedal, da je prepričan, da je bil

voznik v BMW-ju eden od dvojčkov U. Pritožnik nadalje utemeljeno

opozarja na zagovor S., ki je povedal, da sta se v tem BMW-ju do

garaže pred prihodom policistov pripeljali dve neznani osebi in da je

ena od teh oseb garažo odklenila s ključi. Navedeni ključi so ostali

v vratih garaže tudi po pobegu vozila BMW. Sodišče druge stopnje se

strinja s pritožnikom, da se sodišče prve stopnje do teh dejstev, ki

so vsekakor odločilna (glede na dejstvo, da sodišče prve stopnje

šteje, da je L. dejanje dokazano zato, ker je bil on najemnik garaže

in je zato vedel, kaj se nahaja v njej), ni opredelilo. Pritožnik pa

tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepopolno

ugotovilo dejansko stanje, saj sploh ni ugotavljalo, kdo je še

uporabljal sporno garažo (pritožnik opozarja, da ključi garaže niso

bili najdeni pri L. ne pri osebnem pregledu ne pri hišni preiskavi).

Sodišče druge stopnje še opozarja, da se v postopku sploh ni

ugotavljalo kdo naj bi bil prvi moški, ki je najel garažo od L.

oziroma kako je L. dobil ključe od garaže, za katero je kasneje

plačeval najemnino in komu je te ključe še izročil, glede na njegov

zagovor, da je imel garažo v najemu le od aprila do maja 2004 ter da

je imel v najemu le levo stran garaže in glede na pričanje L., da mu

je L. za najem garaže plačal dvakrat (za mesec marec mu je plačal

prvi najemnik), ter da mu še dolguje za mesec december (zato se tudi

postavlja vprašanje kaj je z najemninami za mesece junij do

november).

Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, prav tako pa je

dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge

stopnje ugodilo zagovornikovi pritožbi in sodbo razveljavilo tudi v

obsodilnem delu. Glede na takšno odločitev pritožbeno sodišče ni

presojalo ostalih pritožbenih navedb, hišni pripor zoper katerega se

zagovornik prav tako pritožuje, pa je bil obdolženemu L. že

odpravljen.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje najprej moralo

pridobiti vse dokaze, ki jih je nepravilno izločilo in jih nato tudi

upoštevati pri svoji odločitvi. Moralo bo zaslišati priči T. in M.

(po potrebi tudi policista, ki sta ju prijela, glede njune

vinjenosti), pridobiti izpiske telefonskih pogovorov za oba

obdolženca ter tudi za T., s katerim je kontaktiral obdolženi S.,

podrobneje zaslišati pričo L. glede moškega, ki mu je najprej oddal

garažo ter glede plačevanja najemnine, podrobneje zaslišati

obdolženega L., od koga je dobil ključe od garaže in kam jih je dal,

ponoviti še ostale izvedene dokaze ter nato po presoji vsakega dokaza

posebej in vseh dokazov skupaj ponovno odločiti o krivdi obeh

obdolžencev.