Appeal partially allowed: assault on official performing security duties reclassified as two crimes; sentence increased.

Pritožbama okrožnega državnega tožilca in zagovornikov obdolženega Z.

B. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o pravni

kvalifikaciji in kazenski sankciji spremeni tako,

da se opisano ravnanje obdolženca pravno opredeli kot storitev dveh

kaznivih dejanj napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge

varnosti po I. odst. 303. člena KZ in se obdolžencu na podlagi 50.

člena KZ izreče

p o g o j n a o b s o d b a

v kateri se mu po I. odst 303. člena KZ za vsako kaznivo dejanje

določi kazen

6 (šest) mesecev zapora,

nakar se mu po določilih o steku kaznivih dejanj po 2. točki II.

odst. 47. člena KZ določi

enotna kazen

10 (deset) mesecev zapora,

ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preiskusni dobi 3 (treh) let ne

bo storil novega kaznivega dejanja.

V preostalih delih se obe pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v

nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ni bistvena stopnja subjektivnega občutka ogroženosti pri posameznem

oškodovancu, pač pa je bistvena že objektivno izrečena resna grožnja

s strani obdolženca. Kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta

opravlja naloge javne varnosti po 303. členu KZ je uvrščeno v

poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir, zato je ratio tega

kaznivega dejanja omogočiti policistom nemoteno opravljanje nalog

javne varnosti ali čuvanja javnega reda in so zaključki

prvostopenjskega sodišča glede ogroženosti pravilni. Navsezadnje pa

to izhaja tudi iz jezikovne primerjave s kaznivim dejanjem ogrožanja

varnosti po I. odst. 145. člena KZ (ki je uvrščeno v poglavje

kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine), kjer je kot

zakonski znak poleg resne grožnje določena tudi subjektivna osebna

ogroženost oškodovanca z besedno zvezo "kdor ogrozi varnost kakšne

osebe", medtem ko po I. odst. 303. člena KZ za obstoj kaznivega

dejanja zadošča zgolj resna grožnja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega Z. B.

spoznalo za krivega štirih kaznivih dejanj napada na uradno osebo, ko

ta opravlja naloge varnosti po I. odst. 303. člena KZ in mu izreklo

pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za vsako kaznivo dejanje

določilo kazen enega meseca zapora, nato pa mu je po določbah o steku

določilo enotno kazen treh mesecev in petnajstih dni zapora s

preizkusno dobo dveh let. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov

kazenskega postopka.

Zoper sodbo so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki in

okrožni državni tožilec. Obdolženčevi zagovorniki so se pritožili iz

vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da pritožbeno sodišče sodbo

spremeni tako, da obdolženca oprosti očitka po obtožnem predlogu.

Okrožni državni tožilec se je pritožil zaradi odločbe o pogojni

obsodbi in predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da

obdolžencu izreče za vsako posamezno kaznivo dejanje kazen zapora, ki

mora biti višja kot so sedaj določene posamezne kazni zapora v

pogojni obsodbi, nato pa mu po pravilih o steku izreče primerno

enotno kazen zapora.

Višji državni tožilec svetnik J. S. je v pisnem mnenju, ki ga je

podal na podlagi določbe II. odst. 445. člena Zakona o kazenskem

postopku (ZKP) in ga je pritožbeno sodišče vročilo obdolžencu in

njegovim zagovornikom, predlagal, da se pritožbi obdolženečevih

zagovornikov ugodi.

Obe pritožbi sta delno utemeljeni.

K pritožbi zagovornikov obdolženca:

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčevih

zagovornikov sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve

stopnje vsa dejstva pravilno ugotovilo in napravilo utemeljene

dokazne zaključke. Prav tako ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih

bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

Zagovorniki obdolženca v pritožbi navajajo, da je izrek sodbe

nesklepčen, ker se v njem prepletajo štirje oškodovanci, opisi pa so

splošni, časovno netočni in neopredeljeni ter ne vsebujejo vseh

zakonskih znakov kaznivega dejanja, to je resnosti grožnje in namena

napada. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz konkretnega opisa dejanja

izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja napada na uradno osebo,

ko ta opravlja naloge varnosti, saj opis obsega resno grožnjo

obdolženca (da bo vsakemu policistu, ki bo od srede naprej prišel

dlje od kante za smeti, zapičil v glavo sekiro oziroma ga napadel s

sekiro), ki jo je izrekel štirim policistom, ki so kot uradne osebe

opravljali naloge javne varnosti, saj so nadzirali izvrševanje

hišnega pripora, ki je bil odrejen s sklepom Okrožnega sodišča v

Novem mestu zoper obdolženca. Zato ni podana absolutna bistvena

kršitev določb postopka po 11. točki I. odst. 371. člena ZKP.

Obdolženčevi zagovorniki v nadaljevanju tudi neutemeljeno navajajo,

da nobena od zaslišanih prič obdolženca ni obremenjevala in je zato

takšen zaključek sodišča protispisen. Pritožnik ima sicer prav, da so

vsi oškodovanci (z izjemo D. F.) izpovedali, da se zaradi izrečenih

groženj obdolženca niso počutili osebno ogrožene, kar je pravilno

ugotovilo že sodišče prve stopnje, vendar pa je sodišče prve stopnje

tudi pravilno tolmačilo dikcijo I. odst. 303. člena KZ, da ni

bistvena stopnja subjektivnega občutka ogroženosti pri posameznem

oškodovancu, pač pa je bistvena že objektivno izrečena resna grožnja

s strani obdolženca. Kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta

opravlja naloge javne varnosti po 303. členu KZ je uvrščeno v

poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir, zato je ratio tega

kaznivega dejanja omogočiti policistom nemoteno opravljanje nalog

javne varnosti ali čuvanja javnega reda in so zaključki

prvostopenjskega sodišča glede ogroženosti pravilni. Navsezadnje pa

to izhaja tudi iz jezikovne primerjave s kaznivim dejanjem ogrožanja

varnosti po I. odst. 145. člena KZ (ki je uvrščeno v poglavje

kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine), kjer je kot

zakonski znak poleg resne grožnje določena tudi subjektivna osebna

ogroženost oškodovanca z besedno zvezo "kdor ogrozi varnost kakšne

osebe", medtem ko po I. odst. 303. člena KZ za obstoj kaznivega

dejanja zadošča zgolj resna grožnja. Glede na navedeno obdolženčevi

zagovorniki z navedbami, da besede niso bile namenjene konkretnim

policistom, da nihče ni sprejel obdolženčevih besed kot verbalni

napad na njega in zato ni mogoče govoriti o resni grožnji, ne morejo

omajati pravilnih razlogov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje

je tudi pravilno ugotovilo, da je obdolženi dejanje storil z

direktnim naklepom, saj se je glede na dejstvo, da je bil že tri

mesece v hišnem priporu in je tako dobro vedel, da policisti trikrat

dnevno izvajajo nadzor izvajanja hišnega pripora, nedvomno zavedal

prepovedanosti svojega ravnanja in ga je tudi hotel storiti.

Obdolženčev motiv, zakaj je izrekel grožnje policistom, na kar

opozarjajo pritožniki, pa ne vpliva niti na obstoj naklepa, niti na

protipravnost, zato pritožniki tudi v tem delu pritožbe ne morejo

uspeti.

Utemeljeno pa obdolženčevi zagovorniki opozarjajo, da je sodišče

kršilo kazenski zakon, ko je ravnanje obdolženca pravno opredelilo

kot štiri kazniva dejanja po I. odst. 303. člena KZ, saj je v III.

odst. istega člena določeno, da gre za kvalificirano obliko kaznivega

dejanja, če je dejanje storjeno proti dvema ali več osebam. Ker je

obdolženec dvakrat, ob različnem času, vendar v istih okoliščinah

zagrozil po dvema policistoma, zagovorniki utemeljeno opozarjajo, da

bi bilo pravilno, da se obdolženčevo ravnanje opredeli kot dve

kaznivi dejanji po III. odst. 303. člena KZ. Vendar pa pritožba

okrožnega državnega tožilca tega ne uveljavlja, zato zaradi določbe

385. člena ZKP (prepoved reformatio in peius) sodišče druge stopnje

ne sme obdolženčevega ravnanja opredeliti po III. odst. 303. člena

KZ, saj gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja in bi s takšno

spremembo pravne kvalifikacije šlo v škodo obdolženca. Zato je

izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za

krivega dveh kaznivih dejanj po I. odst. 303. člena KZ. Institut

nadaljevanega kaznivega dejanja ne pride v poštev, ker gre kljub

enakim okoliščinam v katerih sta bili storjeni obe kaznivi dejanji,

za dva časovno ločena dogodka. Glede na navedeno je sodišče druge

stopnje pritožbi obdolženčevih zagovornikov delno ugodilo.

K pritožbi okrožnega državnega tožilca:

Delno pa je utemeljena tudi pritožba okrožnega državnega tožilca.

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja, da bi bilo potrebno

obdolžencu za vsako kaznivo dejanje določiti kazen zapora in nato

izreči enotno zaporno kazen, saj je pravilna ocena sodišča prve

stopnje, da je glede na obdolženčevo nekaznovanost, psihično stanje v

kakršnem je bil ob storitvi kaznivega dejanja ter nenazadnje ob

dejstvu, da obdolženi kasneje ob nadaljnih nadzorih groženj

policistom ni več izrekal, podana pozitivna prognoza obdolženčevega

bodočega vedenja in je zato utemeljen izrek pogojne obsodbe. Se pa

pritožbeno sodišče strinja z okrožnim državnim tožilcem, da je

sodišče pri odmeri kazni premalo upoštevalo, da je obdolženec

policistom zagrozil brez povoda, saj ni bil z ničemer izzvan (kot že

rečeno je bil v hišnem priporu že tri mesece in je dobro poznal

postopek izvajanja nadzora nad njim), da so bile izrečene grožnje

policistom zelo resne, zaradi česar so bili pri nadaljnem

nadzorovanju še bolj previdni in da je s svojim ravnanjem pokazal

negativen odnos do reda in zakonitosti. Zato je delno ugodilo

tožilčevi pritožbi in obdolžencu kljub spremenjeni pravni opredelitvi

njegovega ravnanja v okviru pogojne obsodbe določilo daljše zaporne

kazni in daljšo preizkusno dobo kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da sta določeni kazni šest mesecev

zapora, enotno določena kazen deset mesecev zapora in preizkusna doba

treh let primerne in pravične glede na olajševalne in obteževalne

okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje ter

glede na okoliščine, na katere opozarja državni tožilec v pritožbi.

Sodišče druge stopnje je tako obema pritožbama delno ugodilo v

odločbah o pravni opredelitvi dejanja in kazenski sankciji, v

preostalih delih pa ju je zavrnilo kot neutemeljeni in v

nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.