Appeal court vacates conviction for B.K. due to insufficient evidence but upholds four-year sentence for M.M. for robbery.

Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornice obtoženega B. K. in ob

obravnavi pritožbe zagovornika obtoženega M. M. se izpodbijana sodba

v obsodilnem delu glede kaznivega dejanja pod točko 2. v odločbi o

krivdi, določeni kazni in o stroških kazenskega postopka glede

obtoženega B. K. razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje,

glede obtoženega M. M. pa se izpodbijana sodba v tem delu glede

kaznivega dejanja pod tč. 2. razveljavi in se na podlagi 1. točke I.

odst. 352. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtožba,

da je skupaj z obtoženim B. K. vzel tuje premične stvari z namenom,

da si jih protipravno prilastita, tako da sta uporabila silo zoper

spodaj navedene osebe in jim zagrozila z neposrednim napadom na

njihovo življenje ali telo, dejanje pa je storilo dvoje ali več oseb

s tem, ko sta v noči na 25.1.1998 na Blažičevi 51 v Ljubljani stopila

k vhodnim vratom, kjer sta pozvonila, pri tem pa sta bila že

zamaskirana s kapami z izrezom za oči ter PVC rokavicami na rokah, pa

tudi oborožena, K. s pištolo, drugi pa z lesenim količkom; ko je

zaradi zvonenja S. Č. odprl vhodna vrata, je prišlo do borbe za vstop

v hišo, kar jima je uspelo, na tla sta mu zbila očala, ga vrgla na

tla, zgrabila za lase, ter z glavo udarjala ob stopnice, nato pa z

vezalkami zvezala roke na hrbtu, ga odvlekla v prehodni hodnik, ga

tam brcala in mu grozila, hotela izvedeti kje imajo denar in

predmete, začela preiskovati hišo, ko pa se je ob 23.00 uri domov

vrnila tudi V. Č., jo s pištolo ustrahovala in odpeljala v zgornjo

etažo, kjer sta se že nahajala S. Č. in P. V., nato vse tri

zadrževala v dnevni sobi, pregledovala prostore, Č. snela poročni

prstan, njenemu možu pa celo hotela odrezati prst, ker se prstan ni

snel, zaradi česar ga je ona namilila, mu ga snela ter izročila, ves

čas grozila, jih odpeljala v garderobo v I. nadstropje in tam

zaklenila, nato pa ob pregledu prostorov in pohištva vzela CD player

znamke Marantz, fotografski aparat Zenith, dva poročna prstana iz

rumene kovine z gravuro Čečko 26.05.1990 in Niko 26.05.1990, GSM

aparat Siemens s SIM kartico 971010594901, dve LB čekovni kartici V.

Č., LB čekovno kartico S. Č., potni list na ime S. Č., 200 DEM,

22.000,00 SIT, dva vžigalnika Zippo, dva interkonekt kabla,

motoristične rokavice Dainese, motoristične rokavice Windstop,

motoristične hlače Sidi, verižico iz rumene kovine dolžine 60 cm in

teže 50 g, verižico iz rumene kovine - kockasto - ročno delo 30 g,

tri verižice iz rumene kovine - otroške, lažjo 60 cm verižico iz

rumene kovine, lažjo dolgo verižico iz rumene kovine, verižico iz

rumene kovine z opalom in cirkoni, verižico iz rumene kovine s

safirjem in cirkoni - 40 cm, obesek - srček - voluminozen votel

višine 1 cm, obesek iz rumene kovine - ploščica z gravuro, dva obeska

iz rumene kovine - okrogla, obsesek iz rumene kovine - okrogel z

gravuro strelca in dodatno prilotanim moškim poročnim prstanom iz

rumene kovine z gravuro, medaljon iz rumene kovine z gravuro,

manšetne gumbe iz rumene kovine, dve kravatni igli iz rumene kovine z

gravuro, moški prstan s safirjem, prstan iz rumene kovine s cirkoni v

obliki osmice, prstan iz rumene kovine s safirjem in cirkoni, prstan

iz rumene kovine z oniksom, prstan iz rumene kovine z rubinom, uhane

iz rumene kovine z rubini, velikost 0,7 x 0,5 cm, dve otroški

zapestnici s ploščicami z gravuro, obesek z mlečnim zobom, okroglo

kristalno šatuljo, pravokotno šatuljo, pravokotno šatuljo oblečeno v

roza blago, obesek psiček iz rumene kovine, verižico iz rumene

kovine, verižico iz rumene kovine iz paličic, dolžine 30 cm, prstan

iz rumene kovine s cirkoni in gravuro, prstan iz rumene kovine z

zanko; vse v približni vrednosti 1.500.000,00 SIT; po storjenem

dejanju sta izklopila vse varovalke v hiši in jo zapustila,

s čemer naj bi storil kaznivo dejanje ropa po III. odst. v zvezi s I.

odst. 213. čl. KZ

z a v r ž e .

Stroški kazenskega postopka glede obt. M. M. iz 1. do 5. tč. II.

odst. 92. čl. ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in

nagrada postavljenega zagovornika glede kaznivega dejanja pod tč. 2.

bremenijo proračun.

Obtoženima B. K. in M. M. se za kaznivo dejanje ropa po III. odst. v

zvezi s I. odst. 213. čl. KZ, opisanega pod točko 1., ob uporabi

določil po čl. 42/II KZ in 43/I KZ izreče

kazen 4 (štiri) leta zapora.

Po členu 95/I ZKP sta obtoženca dolžna plačati glede kaznivega

dejanja pod tč. 1. stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s

posebnim sklepom, in vsak na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino,

potrebni izdatki in nagrada postavljenih zagovornikov pa bremenijo

proračun.

V ostalem se pritožba zagovornice obtoženega B. K. in pritožba

zagovornika obtoženega M. M. zavrneta kot neutemeljeni in se v

nerazveljavljenih in nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Ker po končani preiskavi okrožni državni tožilec ni odstopil niti od

pregona zoper obtoženca ali pa vložil obtožbe zoper njega, ampak je

za isti historični dogodek, za katerega je tudi zoper obtoženca tekla

preiskava, vložil obtožnico le za soobtoženega, tako ni bilo nobene

podlage, da je tožilec po pravnomočnosti obtožnice in že opravljenih

glavnih obravnavah obtožbo razširil tudi za kaznivo dejanje na

tistega obtoženca, zoper katerega je tekla le preiskava in po

opravljeni preiskavi obtožni akt zoper njega ni bil vložen. Obtožba

je bila tako na glavni obravnavi razširjena v nasprotju z določbo I.

odst. 345. čl. ZKP, zaradi česar je pritožbeno sodišče ob obravnavi

pritožbe obtoženčevega zagovornika ravnalo po določbi 393. čl. ZKP,

sodbo v tem delu razveljavilo in obtožnico po 1. tč. I. odst. 352.

čl. ZKP zavrglo, ker ni legalne obtožbe upravičenega tožilca.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v delu pod tč. I.

obtožena B. K. in M. M. spoznalo za kriva, da sta z dejanjema,

opisanima pod tč. 1. in 2., storila vsak po dve kaznivi dejanji ropa

po III. odst. v zvezi s I. odst. 213. čl. KZ. Ob uporabi omilitvenih

določil je obtožencema za vsako od obeh kaznivih dejanj določilo

vsakemu kazen po štiri leta zapora, nakar jima je izreklo enotno

kazen po sedem let in šest mesecev zapora. Odločilo je še o

premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca J. Š. in o stroških

kazenskega postopka. V delu pod tč. II. pa je izdalo zavrnilno sodbo

iz razloga po 1. tč. 357. čl. ZKP in je tudi v tem delu odločilo o

stroških kazenskega postopka.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila zagovornica obtoženega B. K.

zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o

kazenski sankciji. Predlagala je ugoditev pritožbi in razveljavitev

izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Zagovornik obtoženega M. M. pa se je pritožil iz vseh pritožbenih

razlogov in je predlagal izrek oprostilne sodbe, podrejeno pa tudi

razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec J. Š. je predlagal zavrnitev obeh pritožb kot

neutemeljenih.

Mnenje je bilo vročeno obema obtožencema in zagovornikoma. Na predlog

je odgovorila zagovornica obtoženega B. K. in je navedla, da se s

takim predlogom ne strinja ter da v celoti vztraja pri pritožbenih

navedbah.

V odgovoru na predlog višjega državnega tožilca je še predlagala, da

naj se njo in obtoženega B. K. o seji senata obvesti. Prvi odstavek

378. člena ZKP določa, da se o seji senata obtoženec in zagovornik

obvestita, če kdorkoli od njih to v pritožbi oz. v odgovoru na

pritožbo zahteva. Zahteva pa je bila podana šele v odgovoru na

predlog višjega državnega tožilca, torej prepozno. Zato je bilo o

seji senata obveščeno le Vrhovno državno tožilstvo RS, vendar se seje

višji državni tožilec ni udeležil.

Pritožba zagovornice obtoženega B. K. je deloma utemeljena, pritožba

zagovornika obtoženega M. M. pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče glede kaznivega dejanja pod tč. I/1. izreka

izpodbijane sodbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko

stanje pravilno in popolno ugotovilo in da ni kršilo določb

kazenskega postopka ter kazenskega zakona. Oceno zagovora obeh

obtožencev in oceno ostalih izvedenih dokazov v zvezi s tem kaznivim

dejanjem na škodo J. Š. je ustrezno obrazložilo in pritožbeno sodišče

razloge sprejema, saj so utemeljeni.

Obtoženega M. M. je oškodovanec takoj prepoznal po glasu, ker stanuje

blizu njega, družil pa se je tudi z njegovim sinom. Ta obtoženec ima

"specifičen glas in način govora", tako da oškodovanec nikakor ni bil

v dvomu glede tega storilca. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih

sodbe glede tega obtoženca (stran 11. in 12. sodbe) dovolj

utemeljilo, zakaj je zanesljivo zaključilo, da je bil eden od obeh

storilcev prav obtoženi M. M. Ocenilo je tudi oškodovančev podatek

policistu, da sumi, da je za tem kaznivim dejanjem mati njegovega

sina U. M. (stran 12. sodbe), zaradi katerega senat ni podvomil v

izpovedbo oškodovanca, da je po glasu prepoznal prav M. M. kot

storilca.

Zato je pritožbena navedba zagovornika obtoženega M., da je za rop

osumil bivšo ženo, ne pa obtoženega M., neutemeljena. Glede

obtoženega M. je oškodovanec ves čas trdil, da je bil storilec, v

zvezi z U. M. pa je le pomislil, sumil, da je za tem kaznivim

dejanjem ona, ni pa omenil, da naj bi ona izvrševala kaznivo dejanje

in bila navzoča pri njem v stanovanju. Zato je primerjava načina

gibanja moškega ali ženske neutemeljena in v tem primeru nesmiselna.

Prepoznava po glasu pa je bila torej dovolj zanesljiv dokaz za

ugotovitev obtoženčeve krivde. Zagovornikova pritožba je zato

neutemeljena.

Tudi glede obtoženega B. K. prvostopenjsko sodišče navaja utemeljene

razloge, zakaj je prav tako glede tega obtoženca prepričano, da je

sodeloval pri kaznivem dejanju pod tč. I/1. izreka sodbe.

Obrazložitev (stran 13. in 14. sodbe) zato pritožbeno sodišče

sprejema. Že na prvi prepoznavi je oškodovanec izločil kot možnega

storilca tudi obtoženega B. K., na zadnji prepoznavi pa ga je

prepričljivo izločil. Sodišče prve stopnje je ocenilo kvaliteto obeh

prepoznav, upoštevalo je tudi potek časa med eno in drugo prepoznavo,

pa tudi to, v kakšnih stikih sta bila obtoženec in oškodovanec v

obdobju med obema prepoznavama, torej ali bi ti stiki lahko vplivali

na verodostojnost izpovedb glede prepoznane osebe. Prvostopenjsko

sodišče je torej v razlogih podrobno tudi za obtoženega B. K.

navedlo, zakaj prav na podlagi sodnih prepoznav ugotavlja, da je

storilec očitanega kaznivega dejanja.

Zagovorničine pritožbene navedbe, da dvomi v zaključke sodišča prve

stopnje, ker je nelogično, da nekdo po šestih letih prepozna storilca

po obrazu, ni pa ga prepoznal po enem letu in pol, so neutemeljene in

ne morejo omajati utemeljenega zaključka prvostopenjskega sodišča

glede obtoženčeve krivde. Sodišče prve stopnje je navedlo v

obrazložitvi tiste dokaze, na katere je oprlo odločitev.

Glede kaznivega dejaja pod točko I/2., oškodovanca sta S. in V. Č.,

pa pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe in obravnavi pritožbe

zagovornika obtoženega M. M., po I. odst. 393. čl. ZKP ugotavlja, da

je bila obtožnica v zvezi s tem kaznivim dejanjem (list. št. 292 do

302) vložena le zoper obtoženega B. K., ki mu je očitano, da naj bi

to kaznivo dejanje storil z neznancem. Preiskava pa je bila uvedena v

zvezi s tem kaznivim dejanjem tako zoper obtoženega B. K. kot še

zoper M. M. in M. M., kot sostorilec pa je naveden še en neznanec

(list. št. 168 do 174). Ob vložitvi obtožnice glede kaznivega dejanja

na škodo oškodovancev Č., obtožnica je bila torej vložena le zoper

obdolženega B. K., pa državni tožilec ni odstopil od pregona zoper

ostala dva obdolženca, ni vložil obtožbe zoper njiju oz. zoper M. in

tako ni ravnal po določbi čl. 184/II ZKP, ki določa, da mora državni

tožilec, ko po preiskavi prejme spise od preiskovalnega sodnika, v

petnajstih dneh predlagati dopolnitev preiskave ali vložiti obtožnico

ali pa izjaviti, da odstopa od pregona. Ker pa se šteje, da je

preiskava dejansko končana, če državni tožilec sprejme oceno

preiskovalnega sodnika ter vloži obtožnico ali poda izjavo, da

odstopa od pregona (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s

komentarjem, stran 421), je tako šteti, da preiskava zoper obt. M.

dejansko še ni zaključena. Po pravnomočnosti obtožnice in po že

opravljenih glavnih obravnavah pa je državni tožilec razširil

obtožnico (list. št. 474 in 475) za to kaznivo dejanje še na M. M.,

čeprav glede na ugotovljeno stanje stvari ne gre za kaznivo dejanje,

ki bi bilo odkrito na glavni obravnavi in je bila tako obtožba

razširjena v nasprotju z določbo I. odst. 345. čl. ZKP. To pa je

pomenilo nepravilen postopek, saj obtožba ni bila pravilno vložena,

obtoženi M. ni imel možnosti in pravice do ugovora, dana mu je bila

le možnost za pripravo obrambe za to kaznivo dejanje. Glede na te

nepravilnosti ob vložitvi obtožnega akta zoper obtoženega M. M. je

pritožbeno sodišče po čl. 393 ZKP razveljavilo izpodbijano sodbo

glede oškodovancev Č. (točka 2. izreka v delu zoper obtoženega M.) in

je obtožnico glede navedenega kaznivega dejanja po čl. 352/I ZKP

zavrglo, saj ni legalne obtožbe upravičenega tožilca. Glede stroškov

kazenskega postopka pa je še odločilo, da vsi stroški kazenskega

postopka v zvezi s tem obtožencem v zvezi s kaznivim dejanjem pod

točko 2. bremenijo proračun.

Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi z obtoženim B. K. navedlo

razloge, zakaj se je odločilo za obsodbo tega obtoženca. Oškodovanec

v preiskavi ni prepoznal glasu obtoženega B. K., na glavni obravnavi

leta 2004 pa je prepoznal obtoženčev glas. Obtoženca naj bi s tem

kaznivim dejanjem povezovala še pri njem zaseženi vžigalnik Zippo in

medaljon. Zagovornica pa v pritožbi utemeljeno izraža pomislek tako

glede uspeha prepoznave kot morda tudi glede zaseženega vžigalnika,

ko ni bila možna nobena primerjava ali prepoznava. Zagovornica sicer

omenja v zvezi s tem kaznivim dejanjem še to, da naj bi bila

obtoženca ob času storitve že v PD Radeče. Obtožba očita storitev

kaznivega dejanja v noči na 25.1.1998, iz številih podatkov v spisu

pa je razvidno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno 24.1.1998 zvečer.

Zato v tem pogledu ni nobenega dvoma, da sta bila oba gojenca

Prevzgojnega doma Radeče še na prostem izhodu. Tudi glede sledi

obuval se je prvostopenjsko sodišče pozanimalo, vendar je bilo

obveščeno (list. št. 465), da podatkov o primerjavi ni. Ljubljanska

banka pa kaset videonadzora ni hranila in zato dodatno izvajanje

dokazov s pomočjo fotografij ni mogoče. Kljub temu pa ima torej

pritožbeno sodišče pomisleke glede izvedenih dokazov, na podlagi

katerih je bila ugotovljena obtoženčeva krivda.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice v tem delu ugodilo in

je izpodbijano sodbo glede obtoženega B. K. v zvezi s kaznivim

dejanjem pod tč. 2. v odločbi o krivdi in določeni kazni ter stroških

kazenskega postopka razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje

v novo sojenje v tem delu. V novem sojenju bo moralo ponovno oceniti

vse dokaze in obtoženčev zagovor ter izpovedbo M. M., v kakšni vlogi

pa bo v nadaljevanju kazenskega postopka M. M. v zvezi s tem kaznivim

dejanjem, pa je odvisno od tega, ali ga bo državni tožilec pravilno

obtožil in če bo kazenski postopek tekel ponovno zoper oba obtoženca

skupaj.

V zvezi z obtoženim M. M. je pritožbeno sodišče glede stroškov

kazenskega postopka za kaznivo dejanje pod tč. 2. določilo, da

stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni

izdatki in nagrada postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

Pritožbeno sodišče je še odločilo, da obtožencema za kaznivo dejanje

ropa pod tč. 1., to je za kaznivo dejanje na škodo J. Š., izreče

kazen štiri leta zapora. Tako kazen je določilo že sodišče prve

stopnje za to kaznivo dejanje in pritožbeno sodišče sprejema

utemeljitev prvostopenjskega sodišča glede okoliščin, ki so vplivale

na višino kazenske sankcije. Sodišče prve stopnje je ustrezno

upoštevalo vse okoliščine in je utemeljeno uporabilo omilitvena

določila, ustrezno pa je ocenilo tudi stopnjo krivde obeh obtožencev

ter težo in način storitve kaznivega dejanja, tako da je izrečena

kazen štirih let zapora pravična kazenska sankcija. Zato sta obe

pritožbi v zvezi s kazensko sankcijo za to kaznivo dejanje

neutemeljeni.

Ker je prvostopenjska sodba postala pravnomočna le glede prvega

kaznivega dejanja, je pritožbeno sodišče moralo odločiti tudi o

stroških kazenskega postopka le glede kaznivega dejanja pod točko 1..

Zato je določilo, da sta obtoženca dolžna plačati glede tega

kaznivega dejanja stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s

posebnim sklepom, in vsak na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Stroški obeh postavljenih zagovornikov v tem delu, to je nagrada in

potrebni izdatki, pa bremenijo proračun.

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno v ostalem zagovorničino

pritožbo, v celoti pa pritožbo zagovornika obtoženega M. M., zavrnilo

kot neutemeljeni in je, ker ni našlo nobenih drugih kršitev

procesnega ali materialnega zakona, na katere je pazilo po uradni

dolžnosti, v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje.