Court reverses acquittal for failure to pay alimony despite ability, upholding criminal liability.

Pritožbi pomočnice okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana

sodba spremeni tako,

da se obdolženega M. A.

s p o z n a z a k r i v e g a

da ne daje preživnine za osebo, ki jo je po zakonu dolžan preživljati

in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z

izvršilnim naslovom, čeprav bi to zmogel,

s tem, da v času od 5.5.2004 do 13.4.2005 v Zapužah 13 za sina J.

A., roj. 26.6.1989, katerega je na podlagi I. odst. 103. člena Zakona

o zakonski zvezi in družinskih razmerjih dolžan preživljati, ni

plačeval mesečne preživnine, ki je določena z izvršljivim dogovorom o

preživnini Centra za socialno delo Trebnje opr. št. 561-1/94 z dne

2.3.1994, zvišano z obvestiloma o uskladitvi preživnine Centra za

socialno delo Radovljica z dne 5.4.2004 na 20.037,00 SIT in z dne

1.4.2005 na 20.738,00 SIT, preživnino pa bi zmogel plačevati, saj je

zaposlen in ima dohodke.

S tem je storil kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po I. odst.

203. člena KZ.

Po I. odst. 203. člena KZ v zvezi s 50. členom KZ se mu izreče

p o g o j n a o b s o d b a ,

v kateri se mu določi kazen

4 (štiri) mesece zapora,

ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne

bo storil novega kaznivega dejanja.

Oškodovanca J. A. se na podlagi določbe II. odst. 105. člena ZKP s

premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Po I. odst. 95. člena ZKP je obdolženec dolžan povrniti stroške

kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odst. 92. člena ZKP,

določene v povprečnini v znesku 60.000,00 SIT in pa pritožbenega

postopka v znesku 100.000,00 SIT.

[JEDRO]

Samo dejstvo, da je bil zoper obdolženca v avgustu leta 2004 vložen

predlog za izvršbo in zavarovanje, ter da je bil nato tudi dejansko

izdan sklep o izvršbi in zavarovanju, na podlagi katerega je bil

oškodovanec poplačan tudi za preživninske obroke, ki so predmet tega

kaznivega dejanja, obdolženca ne ekskulpira odgovornosti za kaznivo

dejanje. Neplačevanje preživnine po I. odst. 203. člena KZ stori,

kdor ne daje preživnine za osebo, ki jo je po zakonu dolžan

preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti

določena z izvršilnim naslovom, čeprav bi to zmogel. Ker obdolženi za

oškodovanca preživnine, ki je določena z izvršljivim dogovorom Centra

za socialno delo Trebnje z dne 2.3.1994, ni plačeval, čeprav bi jo

glede na to, da je zaposlen, zmogel, je izpolnil znake kaznivega

dejanja in sama uspešnost ali neuspešnost izvršbe na to ne vpliva.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.

A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

(ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po

I. odst. 203. člena KZ. O stroških kazenskega postopka je odločilo na

podlagi določbe I. odst. 96. člena ZKP. Oškodovanca je s

premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila pomočnica okrožne državne

tožilke zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da

se obdolženca spozna za krivega kaznivega dejanja in se mu izreče

pogojna obsodba z določeno kaznijo petih mesecev zapora in preizkusno

dobo dveh let.

Višja državna tožilka A. Š. je v pisnem mnenju, ki ga je podala na

podlagi določbe II. odst. 445. člena ZKP in ga je pritožbeno sodišče

vročilo obdolžencu, predlagala ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je sodišče prve

stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je

pravilno ugotovilo, da je obdolženi v mesecu maju, juliju in

septembru leta 2004 na račun preživnine plačal skupaj 150.000,00 SIT,

vendar je ob tem docela prezrlo, na kar utemeljeno opozarja

pritožnica, da je obdolženi sam povedal, da so vsi ti zneski, ki jih

je nakazal leta 2004 plačana preživnina za nazaj, izrecno pa je

obdolženi tudi povedal, da preživnine zanesljivo ni plačeval od maja

2004 dalje. Takšen njegov zagovor pa je potrdila tudi mati

oškodovanca. Glede na navedeno je zato zmoten zaključek sodišča prve

stopnje, da ni dokazano, da obdolženi za obdobje od 5.5.2004 do

13.4.2005 preživnine sploh ne bi plačeval.

Pritožnica pa tudi utemeljeno navaja, da je v času, na katerega se

nanaša kaznivo dejanje, obdolženi bil zaposlen kot samostojni

podjetnik, imel je zaposlene delavce, iz davčne napovedi za leto 2004

pa tudi izhaja, da je imel preko 900.000,00 SIT dobička. Sodišče

druge stopnje zato ne sledi zagovoru obdolženca, da dobiva malo plače

in da preživnine finančno ne zmore plačevati, saj je obdolženi sam

povedal, da ima mesečno plačo okoli 150.000,00 SIT, iz napovedi za

odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2004 (list. št. 49) pa

izhaja, da je imel obdolženi kot s.p. v letu 2004 sedem zaposlenih

ter da je imel okoli 980.000,00 SIT dobička. Glede na navedeno je

obdolžencu dokazano tudi, da bi preživnino zmogel plačati.

Samo dejstvo, da je bil zoper obdolženca v avgustu leta 2004 vložen

predlog za izvršbo in zavarovanje, ter da je bil nato tudi dejansko

izdan sklep o izvršbi in zavarovanju, na podlagi katerega je bil

oškodovanec poplačan tudi za preživninske obroke, ki so predmet tega

kaznivega dejanja, obdolženca ne ekskulpira odgovornosti za kaznivo

dejanje. Neplačevanje preživnine po I. odst. 203. člena KZ stori,

kdor ne daje preživnine za osebo, ki jo je po zakonu dolžan

preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti

določena z izvršilnim naslovom, čeprav bi to zmogel. Ker obdolženi za

oškodovanca preživnine, ki je določena z izvršljivim dogovorom Centra

za socialno delo Trebnje z dne 2.3.1994, ni plačeval, čeprav bi jo

glede na to, da je zaposlen, zmogel, je izpolnil znake kaznivega

dejanja in sama uspešnost ali neuspešnost izvršbe na to ne vpliva.

Obdolženi je dejanje storil z direktnim naklepom, saj se je nedvomno

zavedal svoje obveznosti plačevanja preživnine, kar je potrdil tudi

sam v zagovoru, prav tako se je zavedal, da preživnino lahko plača

glede na svoje prihodke ter dejstvo, da je samostojni podjetnik

posameznik. Dejanje pa je hotel storiti, saj preživnine ni plačal

niti po pozivih oškodovančeve matere, nasprotno obljubljal ji je, da

bo preživnino plačal, vendar tega sam ni prostovoljno izpolnil.

Za kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po I. odst. 203. člena KZ

je zagrožena kazen zapora do enega leta. Sodišče druge stopnje je kot

olajševalne okoliščine upoštevalo, da obdolženi do sedaj še ni bil

kaznovan, da je sam priznal da preživnine ni plačal, da se zaveda, da

mora preživnino plačevati ter da je bila izvršba uspešna in je tako

oškodovanec dobil plačane vse zapadle preživninske obveznosti.

Obteževalnih okoliščin sodišče druge stopnje ni našlo. Glede na

navedeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri obdolžencu podana

pozitivna prognoza njegovega bodočega vedenja, zato mu je izreklo

sankcijo opominjevalne narave, v okviru katere mu je glede na težo

kaznivega dejanja, stopnjo njegove kazenske odgovornosti ter ob

upoštevanju vseh zgoraj navedenih olajševalnih okoliščin določilo

kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Takšno

sankcijo pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravično.

Sodišče druge stopnje je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom

napotilo na pravdo, saj ima oškodovanec glede preživninskih obrokov

za obdobje od 5.5.2004 do 13.4.2005 že en izvršilni naslov in sicer

sklep o izvršbi in zavarovanju in bi zato v primeru, če bi mu sodišče

priznalo premoženjskopravni zahtevek, obstajala dva izvršilna

naslova. Zato je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določbo II.

odst. 105. člena ZKP.

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi

pomočnice okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje

spremenilo iz oprostilne v obsodilno na podlagi določbe V. odst.

392. člena ZKP, saj je bila za pravilno ugotovitev dejanskega stanja

potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi

izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov.

Ker je bil obdolženec s to sodbo spoznan za krivega, je na podlagi I.

odst. 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka na

prvi stopnji v obliki povprečnine v znesku 60.000,00 SIT ter stroške

pritožbenega postopka prav tako v obliki povprečnine v znesku

100.000,00 SIT. Obe povprečnini sta odmerjeni upoštevaje zapletenost

zadeve, trajanje postopka na prvi in drugi stopnji ter obdolženčeve

premoženjske razmere.

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo je dovoljena pritožba. Rok za pritožbo

znaša 8 dni od prejema pisnega odpravka. Pritožbo je potrebno vložiti

pisno v dveh izvodih ali ustno na zapisnik pri Okrajnem sodišču v

Radovljici, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče v Ljubljani.

Pritožba je pravočasna, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka

priporočeno na pošto.