Appeal partially allowed: civil claim dismissed but criminal sentence upheld due to prior record.

Pritožbi zagovornice obdolženega S. A. se delno ugodi in se

izpodbijana sodba v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku tako

spremeni,

da se oškodovanko L. U. na podlagi določbe II. odst. 105. člena

Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom v

celoti napoti na pravdo.

Sicer pa se pritožba zagovornice zavrne kot neutemeljena in

se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožnica neutemeljeno navaja, da je obdolženi glede na to, da je

tablice našel v grmovju, oblepljene z lepilnim trakom, upravičeno

domneval, da gre za zavrženo stvar, ki jo je nekdo odvrgel, ker je ne

potrebuje več in zato ni podan njegov naklep. Sodišče prve stopnje je

glede na obdolženčev zagovor, da je tablice našel v grmovju, jih vzel

ter pritrdil na svoje neregistrirano vozilo, ki ga je nato s

predmetnimi tablicami uporabljal, ter glede na splošno znano dejstvo,

da se registrske tablice dobijo pri pooblaščenem upravnem organu in

jih je temu organu po preteku njihove veljavnosti ali v primeru

najdbe tudi potrebno vrniti, utemeljeno zaključilo, da se je

obdolženi zavedal protipravnosti svojega ravnanja in ga je tudi hotel

storiti.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede obdolženčeve

prištevnosti, ko pritožnica navaja, da je dejansko stanje glede tega

dejstva ostalo nepopolno ugotovljeno. Po kazenskem pravu se duševna

normalnost storilca predpostavlja in se je zato posebej ne ugotavlja

in ne dokazuje. To predpostavko lahko omaje le sum, da je obdolženi

dejanje storil v stanju neprištevnosti. Ker se tekom celotnega

dokaznega postopka sodišču prve stopnje ni porodil dvom v

obdolženčevo prištevnost, niti se na neprištevnost ni skliceval,

pritožnica z navedbami, da je bil obdolženi v času storitve kaznivega

dejanja zasvojen z mamili, pravilnih razlogov sodišča prve stopnje ne

more izpodbiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S. A.

spoznalo za krivega kaznivega dejanja zatajitve po V. odst. 215.

člena KZ in mu izreklo denarno kazen v višini 40.000,00 SIT, ki jo je

dolžan plačati v roku treh mesecev. Obdolženi je dolžan plačati

oškodovanki L. U. premoženjskopravni zahtevek v višini 7.000,00 SIT,

s preostankom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko

napotilo na pravdo. Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške

kazenskega postopka, oprostilo pa ga je plačila povprečnine.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica

zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve

kazenskega zakona in odločbe o kazni ter predlagala, da pritožbeno

sodišče obdolženca oprosti, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno izreče milejšo

kazensko sankcijo.

Višji državni tožilec J. Š. je v pisnem mnenju, ki ga je podal na

podlagi določbe II. odst. 445. člena Zakona o kazenskem postopku

(ZKP) in ga je pritožbeno sodišče vročilo obdolžencu in njegovi

zagovornici, predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožnica neutemeljeno navaja, da je obdolženi glede na to, da je

tablice našel v grmovju, oblepljene z lepilnim trakom, upravičeno

domneval, da gre za zavrženo stvar, ki jo je nekdo odvrgel, ker je ne

potrebuje več in zato ni podan njegov naklep. Sodišče prve stopnje je

glede na obdolženčev zagovor, da je tablice našel v grmovju, jih vzel

ter pritrdil na svoje neregistrirano vozilo, ki ga je nato s

predmetnimi tablicami uporabljal, ter glede na splošno znano dejstvo,

da se registrske tablice dobijo pri pooblaščenem upravnem organu in

jih je temu organu po preteku njihove veljavnosti ali v primeru

najdbe tudi potrebno vrniti, utemeljeno zaključilo, da se je

obdolženi zavedal protipravnosti svojega ravnanja in ga je tudi hotel

storiti.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede obdolženčeve

prištevnosti, ko pritožnica navaja, da je dejansko stanje glede tega

dejstva ostalo nepopolno ugotovljeno. Po kazenskem pravu se duševna

normalnost storilca predpostavlja in se je zato posebej ne ugotavlja

in ne dokazuje. To predpostavko lahko omaje le sum, da je obdolženi

dejanje storil v stanju neprištevnosti. Ker se tekom celotnega

dokaznega postopka sodišču prve stopnje ni porodil dvom v

obdolženčevo prištevnost, niti se na neprištevnost ni

skliceval, pritožnica z navedbami, da je bil obdolženi v

času storitve kaznivega dejanja zasvojen z mamili, pravilnih

razlogov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

Utemeljeno pa pritožnica navaja, da je napačna odločitev sodišča prve

stopnje glede premoženjskopravnega zahtevka. Ker so bile registrske

tablice obdolžencu zasežene (zapisnik o zasegu predmetov z dne

26.4.2003 - list.št. 5), iz kazenske ovadbe pa izhaja, da so bile

zasežene tablice poslane na upravno enoto Ljubljana, je pritožbeno

sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in oškodovanko skladno z določbo

II. odst. 105. člena ZKP z njenim premoženjskopravnim zahtevkom

napotilo na pravdo.

Pritožnica se pritožuje tudi glede odločbe o kazenski sankciji.

Neutemeljeno se zavzema za izrek sodnega opomina. Sodni opomin se sme

izreči, za kazniva dejanja za katera je predpisana denarna kazen ali

zapor do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah,

ki jih delajo posebno lahka (I. odst. 61. člena KZ). Pri odločanju,

ali naj izreče sodni opomin, upošteva sodišče osebnost storilca,

njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem

dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in druge okoliščine,v katerih

je dejanje storil (IV. odst. 61. člena KZ). Pritožbeno sodišče se

strinja s sodiščem prve stopnje, da je glede na vse olajševalne in

obteževalne okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo in ovrednotilo

sodišče prve stopnje, primerna in pravična kazenska sankcija za

obdolženca denarna kazen. Res je sicer, da so bile tablice obdolžencu

zasežene, vendar pa ta okoliščina sama po sebi ni dovolj, da bi

delala kaznivo dejanje posebno lahko. Sodišče prve stopnje je namreč

pravilno ugotovilo, da je obdolženi že bil pravnomočno obsojen in

sicer dvakrat za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. tč. I. odst.

212. člena KZ, zato v predmetni zadevi, ko gre prav tako za kaznivo

dejanje zoper premoženje, izrek sodnega opomina ne pride v poštev.

Sodni opomin je namreč opozorilna sankcija, zato se za njegov izrek

zahteva, da je podana pozitivna prognoza obdolženčevega bodočega

vedenja. Glede na že omenjeno obdolženčevo predkaznovanost, takšna

prognoza pri njem ni podana, zato tudi ni pogojev za izrek sodnega

opomina. Državno tožilstvo je sicer za obdolženca res predlagalo

izrek pogojne obsodbe, na kar opozarja pritožnica, vendar sodišče

prve stopnje na tak predlog ni vezano. Pritožnica še poudarja, da je

obdolženi nezaposlen, vendar pa je to okoliščino ugotovilo in

upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki je tudi pravilno ugotovilo,

da je obdolženi mlad človek, ki bo denarno kazen, ki je odmerjena na

skorajda najnižji možni ravni, lahko plačal.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi

zagovornice in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem

zahtevku spremenilo. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje.

Ker je bilo deloma odločeno v obdolženčevo korist, obdolženec v

zvezi s pritožbenim postopkom povprečnine ni dolžan plačati (II.

odst. 98. člena ZKP).