Court dismisses appeal in traffic accident case where victim's sudden swerving negated defendant's negligence liability.

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da sta tako

obdolženi kot tudi oškodovanka kršila dolžnostno ravnanje, da je

torej podana konkurenca kršitev, zato je potrebno ugotoviti,katera

izmed obeh kršitev je neposredni vzrok nastale posledice v

kazenskopravnem smislu. V takšnih primerih je potrebno vselej

presoditi, v kolikšni meri je oškodovankina kršitev dolžnostnega

ravnanja predstavljala izjemni dogodek oziroma v kolikšni meri je bil

ta dogodek predvidljiv glede na konkretne okoliščine predmetne

prometne situacije. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je

oškodovanka zavrla nenadoma, brez utemeljenega razloga in brez

nakazovanja spremembe smeri vožnje in to tudi prepričljivo

obrazložilo (1. odstavek na 13. strani sodbe). Pritožbeno sodišče te

razloge v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Ker se je torej

oškodovankino ravnanje pokazalo za nepredvidljivo in zato

neodklonljivo, njena kršitev dolžnostnega ravnanja pomeni negacijo

kršitve dolžnostnega ravnanja obdolženca. Obdolženčevo ravnanje je

sicer nedvomno v naravni vzročni zvezi s prepovedano posledico,

vendar pa ta za obstoj malomarnostnega kaznivega dejanja po I. odst.

326. člena KZ ne zadošča. Oškodovankino nepredvidljivo ravnanje

predstavlja vzrok nezgodi, ki izključuje kazenskopravni pomen

vzročnega prispevka obdolženca.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S.

G. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

(ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja posebnih vrst

javnega prometa po I. odst. 326. člena KZ. O stroških kazenskega

postopka je odločilo v skladu z določbo I. odst. 96. člena ZKP.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka zaradi

zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za

krivega in mu izreče pogojno obsodbo v kateri naj mu določi kazen

enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta.

Zagovornika obdolženca sta v odgovoru na pritožbo predlagala

zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva

pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne

zaključke in jih prepričljivo obrazložilo, zato ni podan pritožbeni

razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožnica v pritožbi sicer pravilno poudarja, da je obdolženi kršil

1. točko I. odst. 25. člena Zakona o varnosti cestnega prometa

(ZVCP), kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar pa

neutemeljeno navaja, da je neposredni vzrok za nastanek prometne

nesreče ravnanje obdolženca in ne ravnanje oškodovanke. Sodišče druge

stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da sta tako obdolženi kot

tudi oškodovanka kršila dolžnostno ravnanje, da je torej podana

konkurenca kršitev, zato je potrebno ugotoviti,katera izmed obeh

kršitev je neposredni vzrok nastale posledice v kazenskopravnem

smislu. V takšnih primerih je potrebno vselej presoditi, v kolikšni

meri je oškodovankina kršitev dolžnostnega ravnanja predstavljala

izjemni dogodek oziroma v kolikšni meri je bil ta dogodek predvidljiv

glede na konkretne okoliščine predmetne prometne situacije. Sodišče

prve stopnje je pravilno presodilo, da je oškodovanka zavrla

nenadoma, brez utemeljenega razloga in brez nakazovanja spremembe

smeri vožnje in to tudi prepričljivo obrazložilo (1. odstavek na 13.

strani sodbe). Pritožbeno sodišče te razloge v celoti sprejema in se

nanje sklicuje. Ker se je torej oškodovankino ravnanje pokazalo za

nepredvidljivo in zato neodklonljivo, njena kršitev dolžnostnega

ravnanja pomeni negacijo kršitve dolžnostnega ravnanja obdolženca.

Obdolženčevo ravnanje je sicer nedvomno v naravni vzročni zvezi s

prepovedano posledico, vendar pa ta za obstoj malomarnostnega

kaznivega dejanja po I. odst. 326. člena KZ ne zadošča. Oškodovankino

nepredvidljivo ravnanje predstavlja vzrok nezgodi, ki izključuje

kazenskopravni pomen vzročnega prispevka obdolženca.

Glede na navedeno pritožnica ne more omajati pravilnih razlogov

izpodbijane sodbe z navedbami, da je obdolženi nevarno kršil cestno

prometni predpis, da gre za voznika avtobusa in da bi zato moralo

sodišče prve stopnje njegovo ravnanje presojati strožje kot ravnanje

oškodovanke. Res je sicer, da je zakonodajalec kaznivo dejanje po

326. členu KZ inkriminiral kot ogroževalno kaznivo dejanje, vendar pa

je potrebno tudi pri takem kaznivem dejanju presojati ali je podana

vzročna zveza v kazenskopravnem smislu med obdolženčevim ravnanjem in

prepovedano posledico. Kot že rečeno je sodišče prve stopnje

utemeljeno zaključilo, da vzročna zveza ni podana. Nerelevantno pa je

tudi sklicevanje pritožnice na novi Zakon o varnosti cestnega

prometa, saj tudi pritožnica sama navaja, da ta zakon v času storitve

kaznivega dejanja še ni veljal.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo okrožne državne tožilke

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj

tudi ni ugotovilo kršitev zakona na katere mora paziti po uradni

dolžnosti (I. odst. 383. člena ZKP).