Appeal allowed: Deportation ban for foreigner with refugee status violates Geneva Convention and asylum law.

Pritožbi zagovornice obtoženega K. N. se ugodi in se izpodbijana

sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu

K. N. po 40. členu KZ ne izreče stranska kazen izgona tujca iz

države.

Sicer pa se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

[JEDRO]

V kolikor stori kaznivo dejanje tujec, ki ima v Republiki Sloveniji

po Ženevski konvenciji status begunca in s tem pravico do azila,

potem takšnemu storilcu kaznivega dejanja ni mogoče izreči stranske

kazni izgona tujca iz države po členu 40 KZ (člen 33 Konvencija o

beguncih, člen 6 Zakona o azilu).

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stonje spoznalo

obtoženega K. N. za krivega kaznivega dejanja tatvine po II. v zvezi

s I. odst. 211. člena KZ, mu za navedeno kaznivo dejanje določilo

kazen treh mesecev zapora ter nato upoštevaje kazen dveh mesecev in

15 dni zapora, ki mu je bila določena v pogojni obsodbi po sodbi

Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3.2.2005, opr. št. II K 435/2004,

ki jo je preklicalo, izreklo enotno kazen petih mesecev zapora. Po

določilu člena 40 KZ je nato sodišče prve stopnje izreklo obtožencu

še stransko kazen izgona tujca iz države za čas dveh let. Obtožencu

je po členu 49 KZ v izrečeno enotno kazen zapora vštelo čas pripora

in sicer od 5.5.2005 od 13.40 ure dalje. V stroškovnem sklepu pa je

odločilo, da po IV. odst. 95. člena ZKP stroški kazenskega postopka

bremenijo proračun.

Proti takšni sodbi in sicer samo glede izreka stranske kazni izgona

tujca iz države se pritožuje zagovornica obtoženega iz razloga

kršitve kazenskega zakona in predlaga, da se obtožencu stranska kazen

ne izreče.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe na strani 6 utemeljilo

stransko kazen izgona tujca iz države po členu 40 KZ, ki jo je

izreklo obtoženemu z ugotovitvijo, da obtoženi kot tujec izkorišča

gostoljublje v Republiki Sloveniji za izvrševanje kaznivih dejanj.

Takšnim razlogom bi pritožbeno sodišče pritrdilo glede na to, da je

obtoženi obravnavano kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi, pa

tudi zato, ker je po pogojni obsodbi, ki mu je bila v tem kazenskem

postopku preklicana v obdobju od oktobra do novembra 2004 storil kar

tri kazniva dejanja tatvine po II. odst. 211. člena KZ. Vendar pa

sodišče pri odločanju, ali naj izreče kazen po členu 40 KZ ne sme

samo upoštevati dokazno oceno o verjetnosti, da bi takšen tujec

kazniva dejanja ponavljal, kar se sicer lahko zaključi za obtoženega

K. N., ampak tudi, ali vseeno za takšne storilce kaznivih dejanj

velja prepoved, ki jo predpisuje pozitivna zakonodaja oziroma

mednarodne pogodbe, ki jih je ratificiral Državni zbor Republike

Slovenije. Prav na navedeno problematiko, pa tudi po presoji

pritožbenega sodišča utemeljeno opozarja pritožnica z navedbami, da

je obtoženi kot tujec azilant in da bi v primeru, če bi bila

obtožencu izrečena kazen izgona tujca iz države in tudi realizirana,

s tem Republika Slovenija kršila člen 33 Konvencije o statusu

beguncev.

Pritožbeno sodišče v podatkih prvostopenjskega spisa ni imelo

zanesljivega odgovora, ali ima obtoženi, ki je nedvomno tujec status

azilanta, čeprav je bilo navedeno dejstvo pred sodiščem prve stopnje

večkrat omenjeno. Prav tako je na takšen status v končni besedi

opozarjala tudi zagovornica obtoženca. Sodišče prve stopnje bi zato v

takšnem primeru moralo predhodno ugotoviti dejansko vprašanje statusa

obtoženca v Republiki Sloveniji, nenazadnje tudi zato, ker je o

obtožencu kot beguncu izpovedovala tudi priča B. L. (št. 155) in v

kolikor bi ugotovilo, da obtoženi ni azilant oziroma begunec, bi šele

smelo izreči tudi stransko kazen izgona tujca iz države po členu 40

KZ.

Ker je tako uporaba člena 40 KZ odvisna od predhodne ugotovitve, ali

ima obtoženi v Republiki Sloveniji status begunca oziroma azilanta,

je zato sodišče druge stopnje na podlagi IV. odst. 377. člena ZKP

samo ugotovilo navedeno dejansko vprašanje. Od direktorata za upravne

notranje zadeve pri Ministrstvu za notranje zadeve je prejelo odločbo

št. 1M1322-12/236-791/2003/1 z dne 26.1.2004, po kateri je bil

obtožencu po Ženevski konvenciji priznan status begunca v Republiki

Sloveniji. To pa pomeni, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v

odločbi o stranski kazni nepravilna in nezakonita, kajti po členu 6

Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Ur. l. RS, št. 134/2003) ni dovoljena

prisilna odstranitev ali vrnitev osebe, ki ji je priznana pravica do

azila v državo kjer bi bilo njihovo življenje ali svoboda ogrožena.

Enako prepoved, na kar pravilno opozarja tudi pritožnica, pa velja

tudi po I. odst. 33. člena Konvencije o statusu beguncev,

takoimenovane Ženevske konvencije (Ur. l. FLRJ, Mednarodne pogodbe,

št. 7-76/60, stran 41), ki z Aktom o ratifikaciji nasledstva

konvencij OZN..., Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 9-55/92, stran

103 (Ur. l. RS št. 35/92) velja tudi v pravnem redu Republike

Slovenije. Iz utemeljitve odločbe Ministrstva za notranje zadeve pa

je stopnja ogroženosti življenja oziroma svobode za obtoženca, ki je

iranski državljan, v kolikor bi bil vrnjen v Islamsko Republiko Iran

nedvomno podana, zato je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve

stopnje kršilo 5. točko 372. člena KZ ter pritožbi zagovornice

obtoženca ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo v odločitvi o

stranski kazni spremenilo tako kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Ker pa je ugotovilo, da v preostalem izpodbijana sodba ni obremenjena

s kršitvami iz I. odst. 383. člena ZKP, na katera mora pritožbeno

sodišče vselej paziti po uradni dolžnosti, je zato v nespremenjenih

delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.