Criminal appeal allowed; first-instance court erred by ignoring prosecutor's valid charge modification under ZKP Art. 344.

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba

razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

V I. odst. 344. člena ZKP je določeno, da sme tožilec na glavni

obravnavi ustno spremeniti obtožnico, če med glavno obravnavo spozna,

da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici

navedeno dejansko stanje. Ta določba torej omogoča, da lahko državni

tožilec na glavni obravnavi spremeni obtožbo, če po njegovi oceni

izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je razumel

ob vložitvi obtožnice oziroma, če se odloči, da bo dejanje, ki je

opisano v obtožbi, s spremembo obtožbe bolj konkretno in natančno

opisal. Ni treba, da na drugačno dejansko stanje kažejo novi dokazi,

lahko so tudi isti dokazi, ki so bili izvedeni med preiskavo, ki pa

jih po njihovi izvedbi na glavni obravnavi tožilec drugače oceni.

Edina omejitev, ki jo mora pri tem upoštevati državni tožilec je, da

se mora predmet obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek.

Tožilec lahko obtožnico ob navedenem pogoju spremeni vse do konca

glavne obravnave (torej do naznanila predsednika senata, da je glavna

obravnava zaključena). Ker je državna tožilka v predmetni kazenski

zadevi obe modifikaciji obtožbe podala še pred zaključkom glavne

obravnave, prav tako pa se je spremenjena obtožnica še vedno nanašala

na isti historični dogodek, pritožnik utemeljeno opozarja, da sama

takšna sprememba obtožbe ne more predstavljati zlorabe procesnih

pravic.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženo S. K. iz

razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po I. odst.

234.a člena KZ ter s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun.

Oškodovanko M. K. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na

pravdo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi

kršitve kazenskega zakona ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim

senatom.

Višja državna tožilka N. F. je v pisnem mnenju, ki ga je podala na

podlagi določbe II. odst. 377. člena ZKP in ga je pritožbeno sodišče

vročilo obtoženki in njenim zagovornikom, predlagala ugoditev

pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Zoper obtoženo S. K. je bila vložena obtožba zaradi kaznivega dejanja

poslovne goljufije po I. odst. 234.a člena KZ. Na glavni obravnavi

dne 26.11.2004 je okrožna državna tožilka v besedi strank

modificirala obtožbo ter po tem, ko sta končno besedo podala še

zagovornik in obtoženka, še enkrat modificirala obtožbo. Sodišče je

zaradi priprave obrambe glavno obravnavo preložilo. Na zadnji glavni

obravnavi dne 14.1.2005 sta zagovornik in obtoženka nadaljevala s

končno besedo, nato pa je bila glavna obravnava zaključena. Sledila

je razglasitev sodbe. Sodišče prve stopnje je obtoženko oprostilo

obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvotni obtožnici,

ki jo je okrožno državno tožilstvo zoper obtoženko vložilo dne

31.8.2004 in torej ni sprejelo obeh modifikacij obtožbe podanih na

glavni obravnavi dne 26.11.2004, saj je štelo, kot izhaja iz razlogov

sodbe, da ni dopustna.

Odločitev prvostopenjskega sodišča utemeljeno graja pritožnik. Nima

sicer prav, ko navaja, da mora predsednik senata po določbi II. odst.

270. člena ZKP takoj po prejemu obtožnice preizkusiti tudi ali iz

opisa dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja.

Predsednik senata mora po uradni dolžnosti takoj po prejemu opraviti

formalni preizkus obtožnice, kar pomeni, da ugotavlja samo, ali je

obtožnica sestavljena v skladu z zakonom, ne more pa je vsebinsko

preizkušati (torej med drugim tudi ali je dejanje, ki je predmet

obtožbe, kaznivo dejanje). Takšen vsebinski oziroma materialni

preizkus sme opraviti samo zunajobravnavni senat, če obdolženec vloži

zoper obtožnico ugovor ali če to zahteva predsednik senata ob pogojih

iz prvega odstavka 284. člena ZKP. Pritožnik pa utemeljeno navaja, da

bi moralo sodišče prve stopnje sprejeti obe modifikaciji obtožbe, ker

je šlo pri spremembi obtožbe le za bolj natančen in določen opis

ravnanja obtoženke, ki je že pred modifikacijo obtožnice vseboval vse

znake kaznivega dejanja, ki se obtožencu očita.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe sklicuje na odločbo

Ustavnega sodišča U-I-289/95, v kateri je Ustavno sodišče ugotovilo,

da določba II. odst. 344. člena ZKP ni v neskladju z Ustavo. V tej

odločbi je Ustavno sodišče med drugim zapisalo, "da pravica

spremeniti obtožnico na glavni obravnavi za tožilca sama po sebi ni v

neskladju z nobenim od v odločbi navedenih ustavnih jamstev, če je

tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga

stranka v postopku, to je obtoženec, lahko glede na spremenjene

okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem

položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo"; in "v

primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje procesne pravice, mora

sodišče odreči pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo upravičenje

in predstavljajo njegovo zlorabo". Sodišče prve stopnje zaključuje,

da je tožilka, ko je na predzadnji glavni obravnavi spremenila

vloženo obtožbo, za katero sodišče šteje, da ni vsebovala vseh znakov

kaznivega dejanja poslovne goljufije, zlorabila svoje pravice, zaradi

česar je zavzelo stališče, da lahko takšno dejanje tožilke preprosto

spregleda in odloči po pravnomočni obtožnici (nespremenjeni). Nadalje

sodišče še meni, da je takšna sprememba obtožbe nedopustna, saj je

državna tožilka šele na koncu glavne obravnave v obtožbi opisala vse

zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije, ker je bilo

dejansko stanje že ob vložitvi obtožbe popolnoma enako kot je bilo

ugotovljeno kasneje na glavni obravnavi in sta oba oškodovanca

zaslišana kot priči popolnoma enako izpovedovala že pred preiskovalno

sodnico.

V I. odst. 344. člena ZKP je določeno, da sme tožilec na glavni

obravnavi ustno spremeniti obtožnico, če med glavno obravnavo spozna,

da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici

navedeno dejansko stanje. Ta določba torej omogoča, da lahko državni

tožilec na glavni obravnavi spremeni obtožbo, če po njegovi oceni

izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je razumel

ob vložitvi obtožnice oziroma, če se odloči, da bo dejanje, ki je

opisano v obtožbi, s spremembo obtožbe bolj konkretno in natančno

opisal. Ni treba, da na drugačno dejansko stanje kažejo novi dokazi,

lahko so tudi isti dokazi, ki so bili izvedeni med preiskavo, ki pa

jih po njihovi izvedbi na glavni obravnavi tožilec drugače oceni.

Edina omejitev, ki jo mora pri tem upoštevati državni tožilec je, da

se mora predmet obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek.

Tožilec lahko obtožnico ob navedenem pogoju spremeni vse do konca

glavne obravnave (torej do naznanila predsednika senata, da je glavna

obravnava zaključena). Ker je državna tožilka v predmetni kazenski

zadevi obe modifikaciji obtožbe podala še pred zaključkom glavne

obravnave, prav tako pa se je spremenjena obtožnica še vedno nanašala

na isti historični dogodek, pritožnik utemeljeno opozarja, da sama

takšna sprememba obtožbe ne more predstavljati zlorabe procesnih

pravic. Sodišče prve stopnje sicer tudi napačno tolmači zapis v

odločbi Ustavnega sodišča, "da v primeru, ko stranka v postopku

zlorabi svoje procesne pravice, mora sodišče odreči pravno

relevantnost dejanjem, ki presegajo upravičenja stranke in

predstavljajo zlorabo pravic", na način, da to pomeni odreči pravno

relevantnost takšnemu dejanju tako, da sodišče dejanje, za katerega

oceni, da pomeni zlorabo, enostavno spregleda. Sodišče po Zakonu o

kazenskem postopku takšne možnosti nima, ampak mora odločiti o

spremenjeni obtožbi s sodbo ali pa tudi z drugačnim aktom, kadar

oceni, da je sicer upravičeni tožilec izgubil pravico upravičenega

tožilca, če je spremenil obtožbo v nasprotju z določbami 344. člena

ZKP. V tem primeru bi lahko prišla v poštev odločitev po določbah

352. člena ZKP. Vendar pa mora sodišče prve stopnje vedno odločiti po

obtožbi, ki jo je državni tožilec, če je do spremembe obtožbe prišlo,

na glavni obravnavi spremenil. Sodna odločba se sme nanašati samo na

osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe,

obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali

razširjeni obtožnici (I. odst. 354. člena ZKP). Ker sodišče prve

stopnje ni ravnalo tako, o obtožbi tudi ni odločilo, zaradi česar je

bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, saj sodba

sodišča prve stopnje ne zajema celotnega dejanskega stanja obseženega

v spremenjeni obtožnici.

Ker je tako sodišče prve stopnje v sodbi napačno presodilo, da gre

pri spremembi obtožbe za takšno zlorabo procesnih pravic, da mu po

spremenjeni obtožnici ni treba odločati in pritožnik utemeljeno

navaja, da je tožilec upravičen na glavni obravnavi spremeniti

obtožbo in bi edino takšno obtožbo smelo obravnavati sodišče prve

stopnje pri svoji odločitvi, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi

okrožnega državnega tožilca ter izpodbijano sodbo razveljavilo.

V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izvesti še dodatni

dokaz (na katerega opozarja pritožnik) z opravo poizvedb pri

proizvajalcu, ali je bilo pohištvo sploh naročeno, kot zatrjuje

obtoženka. Nato pa se bo moralo po končani glavni obravnavi

opredeliti, ali je spremenjeno obtožnico mogoče obravnavati po

vsebini ter o njej odločiti meritorno (oprostilna ali obsodilna

sodba), ali pa je prišlo do spremembe obtožbe v nasprotju z določbo

344. člena ZKP. Če bo spoznalo, da je nastopila takšna situacija, bo

moralo o obtožbi odločiti s procesno odločbo in za svojo odločitev

navesti jasne in konkretne razloge.