Appellate court allows appeal, overturning lower court on easement acquisition due to misclassification of paving as maintenance.

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Asfaltiranje obstoječe poti predstavlja vzdrževalna dela v smislu 1.

alinee 1. odst. 51. člena Zakona o urejanju naselij (sodba VSRS I Up

182/2000). Asfaltiranje, vključno z vsemi komunalnimi deli, ki se

običajno opravijo v zvezi ali zaradi asfaltiranja (ureditev odtokov,

ureditev potrebne tamponske poslage in drugo) zato ni možno

opredeliti kot gradnjo na tujem svetu v smislu 24. člena ZTLR, ki

predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na tujem

svetu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek

tožnika, da se ugotovi, da ne obstaja služnostna pravica hoje in

vožnje preko parc. št. 1527/6 vl. št. xx k.o. P. v korist parc. št.

1620/2 vl. št. xy k.o. P., parc. št. 1621/5 vl. št. yy k.o. P., parc.

št. 1620/3 vl. št. xz k.o. P. in da se tožencem naloži, da so dolžni

opustiti hojo in vožnjo preko parc. št. 1527/6 k.o. P.. Tožeči

stranki je naložilo, da je dolžna A. P., M. P. in E. P. nerazdelno

plačati 246.846,00 SIT, F. A., D. F. in B. F. pa nerazdelno

217.800,00 SIT ter D. F. in B. F. še znesek 6.000,00 SIT pravdnih

stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo tožnik iz razloga

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, v

kateri predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v

celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženim strankam pa naloži plačilo

pravdnih stroškov. Bistvo pritožbenih navedb je:

- v letu 1992 ni šlo za gradnjo ceste, ampak za njeno asfaltiranje.

Makadamska cesta je obstajala že prej. Tožnik je dovolil

asfaltiranje, ker je imel interes, da se ne bo kadilo. S tem ni

izrazil volje, da sme vsakdo pot uporabljati, kar izhaja iz tega,

da je z nekaterimi sklenil pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice

poti, z drugimi pa ne;

- skupno je bilo le asfaltiranje, ne pa gradnja ceste. Ker ni šlo za

gradnjo, se ne morejo uporabiti določila 24. in 25. čl. Zakona o

temeljnih lastninskopravnih razmerjih;

- pot je napravil tožnik v letu 1978;

- ob nakupu parcele 1527/6 se je tožnik s prodajalko M. V. dogovoril,

da ima le ona pravico voziti s konjsko vprego za kmetijske potrebe

svojih zemljišč, kar pa ne pomeni ustanovitev stvarne služnosti,

ampak osebno služnost. Ta osebna služnost je prenehala leta 1992.

Vožnje v korist drugih zemljišč so pravno nepomembne, ko se presoja

pravica vožnje v korist parc. št. 1620/3 k.o. P.. M. M. V. hiše na

parc. št. 1620/3 ni gradil in se zato njegovo izvrševanje služnosti

ne more šteti v korist četrto, peto in šestotožene stranke.

Prvo, drugo in tretja tožena stranka odgovarjajo na pritožbo tožnika,

da je bila ob asfaltiranju izgrajena tudi elektrifikacija in

odvodnavanje, kar po vseh kriterijih predstavlja gradnjo. Tožnik je

dal dovoljenje za asfaltiranje. Izjavil je, da je vedel, da se cesta

asfaltira za vse hiše pod in nad cesto, saj ne bo občina asfaltirala

samo zanj. Tožnik ni dokazal, da nova pot poteka deloma tudi po

njegovem zemljišču. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da sporna pot v letu 1992 ni bila na

novo zgrajena, ampak se je samo asfaltirala. Asfaltiranje obstoječe

poti predstavlja vzdrževalna dela v smislu 1. alineje 1. odst. 51.

čl. Zakona o urejanju naselij (glej sodba Vrhovnega sodišča RS št. I

Up 182/2000). Asfaltiranje, vključno z vsemi komunalnimi deli, ki se

običajno opravijo v zvezi in zaradi asfaltiranja (ureditev odtokov,

potrebna ureditev tamponske podlage in drugo), zato ni možno

opredeliti kot gradnjo na tujem svetu v smislu 24. čl. Zakona o

temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki predstavlja pravno podlago

za pridobitev lastninske pravice. Zaradi zmotne uporabe materialnega

prava je sodišče prve stopnje zato zmotno zaključilo, da so prvo,

drugo in tretjetoženec postali solastniki dela zemljišča parc. št.

1527/6 k.o. P., po katerem teče del sporne služnostne poti. Tožbeni

zahtevek zoper njih je bil zato v tem delu iz tega razloga

neutemeljeno zavrnjen.

To, da je tožnik dovolil asfaltiranje poti po svojem delu zemljišča

parc. št. 1527/6, lahko vpliva le na vprašanje dobrovernosti uporabe

poti.

V 6. točki kupne pogodbe z dne 24.5.1971 je tožnik dovolil V. M.

vožnjo s kakršnokoli konjsko vprego po južnem robu parc. št. 1527/6,

kot osebno pravico. M. V. je tako v primeru opravljanja voženj s

konjsko vprego in stroji, ki so jo nadomestili, izvrševala osebno

pravico in se zato njenih voženj ne more šteti v čas priposestvovanja

uporabe služnostne pravice voženj preko parc. št. 1527/6, v smislu

določila 54. čl. ZTLR. Pomemben je tudi namen, za katerega se je

služnost izvrševala, ali za kmetijske ali za gradbene namene. Zato ni

sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da se v čas priposestvovanja

lastnikov zemljišča parc. št. 1620/3 k.o. P., všteva tudi čas, ko je

po služečem zemljišču parc. št. 1527/6 P. opravljala vožnje M.

V.. Preuranjen je zato zaključek, da je pravni prednik četrto, peto

in šestotožene stranke priposestvoval služnostno pravico vožnje preko

parc. št. 1527/6 v korist parc. št. 1620/3 k.o. P.. Pritožbi je bilo

zato v tem delu ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču

prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo sodišče moralo

ugotoviti kdo in kdaj ter za kakšne potrebe je vozil preko zemljišča

parc. št. 1527/6 k.o. P. v korist zemljišča parc. št. 1620/3 k.o.

P..

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. čl. ZPP.