Appeal allowed; expert opinion obtained before court is admissible only if not contested and properly executed.

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Cenilsko mnenje, ki ga stranka pridobi pred pravdo, pa njegovi

uporabi nasprotna stranka nasprotuje, ni dokaz in ga sodišče upošteva

le kot navedbe stranke.

Ker ni dokaz, se z dokaznim sklepom ne odloča o njegovi izvedbi (niti

da se dopusti niti da se zavrne dokaz z njegovim vpogledom).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek

tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 2.640.921,30

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.1998 dalje do plačila.

Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti 338.841,00

SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe

dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo toženec. Bistvo

pritožbenih navedb je, da je sodišče zmotno zaključilo, da ni dokazal

višine škode. Višino škode je dokazal s svojo izpovedbo in s

predloženo cenitvijo.

Pritožba je utemeljena.

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal obstoja višine

škode temelji na:

1. dejstvu, da je tožnik višino škode dokazoval s cenilskim mnenjem,

ki ga je pridobil pred pravdo. Ker je tožena stranka temu cenilskemu

mnenju oporekala, ga je sodišče upoštevalo le kot navedbo tožnika, ne

pa kot dokaz s cenilcem gradbene stroke;

2. tožnik na vprašanje o višini škode na obravnavi dne 19.4.2004, ni

znal odgovoriti;

3. tožnikov predlog za postavitev cenilca, ki ga je predlagal na

naroku 19.4.2004, je prepozen, ker bi tožnik moral cenilca predlagati

že v prvem postopku.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v stališče sodišča prve stopnje,

da tožnik s predloženim cenilskim mnenjem, ki ga je pridobil pred

pravdo, ni dokazal višine škode, ker priloženo cenilsko mnenje nima

moč dokaza, ampak samo naravo tožnikovih navedb, glede na dejstvo, da

ga je tožena stranka prerekala. Tožnik je ob zaslišanju na naroku dne

19.4.2004 izpovedal, da ni strokovnjak in da bo višino škode moralo

sodišče ugotoviti s postavitvijo le-tega (list. št. 67). Ob takšnem

stanju pritožba zmotno navaja, da je višina škode že dokazana na

podlagi izpovedbe tožnika in predloženega cenilskega mnenja P.

O., ki ga je tožnik pridobil pred pravdo.

Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikov predlog,

da se izvede dokaz s cenilcem, prepozen. Tožnik je na obravnavi

19.4.2004 izjavil, da tega dokaza prej ni predlagal, ker ni vedel, da

mora predlagati drugega izvedenca. Trditev tožnika torej je, da ni

vedel, da sodišče cenilskega mnenja izvedenca P. O., ki ga je že

priložil, ne bo obravnavalo kot dokaz o višini nastale škode. Za

presojo tožnikovega vedenja je odločilno, da je sodišče prve stopnje

na naroku dne 24.6.2003 sprejelo dokazni sklep, da se vpogledajo

priloge od A1 do A5. Med temi prilogami je tudi cenilsko mnenje

cenilca P. O.. To pomeni, da je sodišče prve stopnje v prvem postopku

dopustilo dokaz z vpogledom mnenja cenilca P. O., kot dokaz, ne pa

samo kot navedbe tožnika. Tožnik je bil zato vse do prejema sodbe

sodišča prve stopnje z dne 24.6.2004, v dobri veri, da je sodišče

sprejelo in izvedlo dokaz z mnenjem, ki ga je predložil. Tožniku

torej ni možno očitati krivde, da ni že v prvem postopku predlagal

izvedbo dokaza s cenilcem, ki bi ga postavilo sodišče. Da bi moral

predlagati tudi dokaz, je izvedel šele iz obrazložitve sodbe opr. št.

P 300/2002 z dne 24.6.2003. Tožnikov predlog za postavitev cenilca,

ki ga je podal na prvem naroku nove glavne obravnave 19.4.2004 je

zato šteti kot pravočasen. Iz navedenega razloga je bilo pritožbi

ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, ki

bo moralo v novem postopku postaviti cenilca glede višine škode, ki

ga je tožnik predlagal na naroku dne 19.4.2002 in nato o stvari

ponovno odločiti.