Appeal allowed; debt extinguished by settlement agreement; judgment reversed for retrial on counterclaims.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani ugodilni del sodbe se razveljavi ter

zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Obveznost preneha tudi, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj

drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje.

Kadar tožena stranka terjatev tožeče stranke ugovarja v pobot, mora

biti izrek sodbe, če sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj terjatve, ki

je bila uveljavljana zaradi pobota, tročlenski.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžan

toženec tožnici plačati 2,602.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 550.000,00 SIT od 1.1.2000 dalje do plačila, od zneska

2,052.000,00 SIT pa od 27.1.2000 dalje do plačila ter ji povrniti

pravdne stroške v znesku 262.257,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 9.12.2002 dalje do plačila. V ostalem delu je tožbeni

zahtevek zavrnilo.

Iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem

postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno

besedilo) se zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje pritožuje

toženec. Navaja, da je nepravilna in protispisna ugotovitev sodišča,

da ni dokazal terjatve do tožeče stranke iz naslova opravljenih

gradbenih del na objektih T. L., J. Š. in stanovanjski hiši B. v

Novem mestu, pa tudi s tem v zvezi opravljenimi prevozi. Njegovo

trditev o tem so potrdili direktor tožeče stranke J. B. in zaslišani

priči V. F. in J. H.. Direktor tožeče stranke je povedal tudi, da

terjatev iz tega naslova ni bila plačana. Najkasneje v tem pravdnem

postopku je bila tožeča stranka seznanjena z natančnim popisom

opravljenih del na objektih in prevozov, ki mu ni ugovarjala. V

listinski dokumentaciji, ki je v spisu, je vrednost prevozov označena

na 136.000,00 SIT, vrednost del na objektu T. L. pa na 1,275.000,00

SIT, kar znese skupaj 1,411.000,00 SIT, to pa je le nekoliko manj,

kot izhaja iz toženčeve izpovedbe o skupni vrednosti del in prevozov

v višini 1,500.000,00 SIT. Nepravilna in protispisna je tudi

ugotovitev sodišča, da toženec ni dokazal svoje terjatve do tožeče

stranke v znesku 120.000,00 SIT iz naslova stroškov za plačilo

obveznega zavarovanja terenskega vozila pri zavarovalnici. Direktor

tožeče stranke je potrdil, da je toženec kot zastopnik imenovane

zavarovalnice uredil obvezno zavarovanje za imenovano vozilo, pri

čemer je vozilo uporabljala tožeča stranka za svojo poslovno

dejavnost. V dopisu zavarovalnice poleg tega ni potrjen zaključek

sodišča prve stopnje, da zavarovanje pri tej zavarovalnici ni bilo

sklenjeno, saj je zavarovalnica sodišču sporočila, da podatkov o tem

ne more posredovati, ker ne razpolaga z registrsko številko in

podatkom o lastniku vozila. Nadalje je toženec gotovino kot posojila

izročal J. B. za potrebe poslovanja tožeče stranke, ker je bila

nelikvidna, kar izhaja iz kopije BON 2 obrazca z dne 10.4.2002.

Sodišče prve stopnje ne bi smelo brez pomislekov slediti trditvam J.

B., da ni podpisal potrdila o prejemu gotovine, saj je v spisu več

listin z njegovimi podpisi, pa jih sodišče prve stopnje ni primerjalo

s podpisi na potrdilih o prejemu gotovine. Ker tega ni storilo, je

kršilo 8. in 14. čl. 339. čl. ZPP. Ob natančnem pregledu listin, ki

so v spisu, bi sodišče moralo ugotoviti, da na dan 27.1.2000, ko je

toženec na podlagi komisijske pogodbe prevzel v posest tovorno

vozilo, ni obstajalo preplačilo tožeče stranke v odnosu do toženca,

saj se del potrdil o prejemu gotovine nanaša na čas od 26.2.2000 do

12.4.2000, prevozi so se opravljali v času od 18.2. do 7.4.2002, dela

na objektu T. L. pa od 12.4. do 30.5.2002. Poudarja, da je treba

tovorno vozilo ovrednotiti glede na njegove karakteristike in

značilnosti. Iz pogodbe o komisijski prodaji z dne 27.1.2000, ki jo

je podpisala tožeča stranka, je razvidna vrednost vozila v višini

856.000,00 SIT. Na podlagi vsega navedenega toženec predlaga, da

pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tudi ta

del tožbenega zahtevka tožeče stranke zavrne, podrejeno pa

izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila v skladu s 1. odst. 344. čl. ZPP vročena v odgovor

tožeči stranki, ki pa odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Prodajna pogodba je vzajemen odplačen kontrakt. Kot določa 1. odst.

454. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur.l. SFRJ, št.

29/78-88/99), ki ga je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1060.

člena Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS št. 83/2001), se s prodajno

pogodbo prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil

kupcu tako, da bo ta pridobil pravico razpolaganja oziroma lastninsko

pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu za izročeno stvar

plačal (dogovorjeno) kupnino. Tožeča stranka v obravnavani zadevi

zatrjuje, da je bil med pravdnima strankama dosežen (ustni) dogovor o

prodaji dveh vozil, enega znamke L. in drugega znamke F., pri čemer

sta bili obe vozili, prej v lasti tožeče stranke, izročeni tožencu

pred plačilom kupnine zanju. Tožeča stranka zatrjuje, da je bila s

tožencem dogovorjena kupnina za vozilo znamke L. v višini 550.000,00

SIT, za vozilo znamke F. pa v višini 2,799.680,00 SIT. Ker je toženec

ni plačal prostovoljno, tožeča stranka plačilo kupnine v skupni

višini 3,349.680,00 SIT zahteva od toženca s tožbo. Toženec se

plačilu kupnine upira, ker naj bi tožeča stranka z izročitvijo obeh

vozil na lastno pobudo poplačala svoje dolgove do toženca. Na ta

način po njegovih trditvah terjatev za plačilo kupnine sploh ni

nastala. Sicer pa toženec svoje terjatve do tožeče stranke ugovarja

tudi v pobot v tem postopku.

Kot določa 1. odst. 308. čl. ZOR, obveznost preneha tudi, če upnik v

sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta

dolguje (nadomestna izpolnitev ali datio in solutum). Sodišče prve

stopnje v izpodbijani sodbi ni sledilo toženčevim trditvam, da je med

pravdnima strankama obstajal dogovor o nadomestni izpolnitvi, to je,

da je toženec v sporazumu s tožečo stranko obe sporni vozili sprejel

za poplačilo dolga tožeče stranke. Po oceni sodišča prve stopnje

toženec namreč ni dokazal, da bi mu tožeča stranka karkoli dolgovala

iz naslova delne izgradnje igrišča za tenis, gotovinskih posojil,

stroškov za obvezno zavarovanje vozila znamke S. ali del na objektih

T. L., J. Š. in stanovanjski hiši B. v Novem mestu.

Toženec z nobeno konkretno trditvijo ne izpodbija zaključka sodišča

prve stopnje, da ni dokazal, da je imel do tožeče stranke terjatev iz

naslova delne izgradnje igrišča za tenis. V nasprotju s pritožbenimi

navedbami se pritožbeno sodišče strinja tudi z zaključkom sodišča

prve stopnje glede toženčeve terjatve na račun stroškov za obvezno

zavarovanje vozila znamke S.. Zavarovalnica, pri kateri naj bi bilo

zavarovanje sklenjeno, je z dopisom z dne 3.10.2002 sporočila, da

podatkov za zavarovanje omenjenega vozila ne more posredovati, saj ga

v njihovih evidencah najdejo le na podlagi registrske številke ali

lastnika vozila. Na glavni obravnavi dne 8.10.2002 je toženec

zatrdil, da bo poskušal ugotoviti manjkajoče podatke vozila, če bi

podatke dobil, pa se je zavezal, da jih bo sporočil sodišču, to pa

naj bi nato pri zavarovalnici opravilo dodatne poizvedbe. Ker po

podatkih spisa toženec sodišču ni sporočil ničesar, sodišče prve

stopnje ni moglo zaključiti drugače, kot da toženec ni dokazal, da bi

bilo pri zavarovalnici sklenjeno zatrjevano zavarovanje. Tudi kar

zadeva gotovinska posojila tožeči stranki, pritožbeno sodišče sledi

oceni sodišča prve stopnje, da jih toženec ni dokazal. Sodišče prve

stopnje ni ugotovilo, kot zatrjuje pritožnik, da direktor tožeče

stranke ni podpisal potrdila o prejemu gotovinskih posojil, v

obrazložitvi izpodbijane sodbe je le opozorilo na izpovedbo

direktorja tožeče stranke v tej smeri in skupaj z ostalimi

okoliščinami, predvsem v zvezi s toženčevo nedoslednostjo pri

navajanju posojenih denarnih zneskov in izpovedbo priče J. H.,

prepričljivo in življenjsko zaključilo, da toženec tudi obstoja te

terjatve do tožeče stranke ni uspel dokazati.

Pritožbeno sodišče pa ima resne pomisleke glede zaključkov sodišča

prve stopnje v zvezi s toženčevo terjatvijo do tožeče stranke iz

naslova gradbenih del na različnih objektih in prevozov. Dejstvo, da

toženec tožeči stranki ni izstavil fakture ali popisa del na

objektih, ne pomeni, da dela ni opravil. Nasprotno, če je bil dolžan

izstaviti fakturo, je ta dela in prevoze zagotovo opravil. Opravo del

in prevozov je ob zaslišanju potrdil tudi direktor tožeče stranke. Iz

teh razlogov ni mogoče slediti zaključku sodišča prve stopnje, da

toženec terjatve do tožeče stranke iz tega naslova ni dokazal. Kar

zadeva vrednost opravljenih del oziroma višino toženčeve terjatve iz

tega naslova, pa je sodišče prve stopnje tudi spregledalo, da jo je

toženec konkretno opredelil tako v odgovoru na tožbo kot v

pripravljalni vlogi z dne 12.6.2002. Posledično utegne biti napačna

tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama ni bilo

dogovora o izročitvi vozil (tudi) na račun poplačila dolga tožeče

stranke.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženca,

razveljavilo izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje ter

zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355.

čl. ZPP).

Velja opozoriti, da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem

sojenju o toženčevih terjatvah, tudi če bo ponovno ugotovilo, da

dogovora med pravdnima strankama o nadomestni izpolnitvi ni bilo,

odločiti še v okviru toženčevega procesnega pobotnega ugovora, ki v

vsakem primeru, tudi če je pobotni ugovor neutemeljen, pogojuje

oblikovanje izreka sodbe v smislu 3. odstavka 324. čl. v zvezi s 3.

odstavkom 319. čl. ZPP).