Appeal dismissed; claimant timely requested enforcement costs under Art. 38(7) ZIZ despite late formal request.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je upnica že dne 14.7.2004

zahtevala plačilo izvršilnih stroškov po računu št. 2142/04 z dne

15.6.2004 v višini 52.888,80 SIT in računu št. 2292/04 z dne

28.6.2004 v višini 55.503,00 SIT (l.št. 56), dne 17.8.2004 pa tudi

stroške po računu št. 2576/04 z dne 16.7.2004 v višini 55.503,00 SIT

(l. št. 60). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila višina

izvršilnih stroškov znana najprej z dnem izstavitve računov, tako da

je upnica zahtevala povrnitev stroškov takoj, ko so nastali in je

bila znana njihova višina, torej še pravočasno v skladu z določbo

sedmega odstavka 38. člena ZIZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da mora

dolžnik upnici povrniti 163.894,80 SIT izvršilnih stroškov z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje tega sklepa do plačila v

8 dneh.

Zoper sklep se je dolžnik pravočasno pritožil brez izrecne navedbe

pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani

sklep razveljavi. Meni, da upnica ni upravičena do povračila

zahtevanih izvršilnih stroškov, ker jih ni priglasila pravočasno v

skladu z 38. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju

ZIZ). Upnica je namreč vložila zahtevo za povračilo izvršilnih

stroškov dne 25.11.2004, stroški pa naj bi nastali zaradi izvršilnih

dejanj z dne 28.3.2002, z dne 10.6.2004 in z dne 28.6.2004. Po mnenju

dolžnika so stroški izvršitelja glede na dolg previsoko odmerjeni,

prav tako pa je dolžnik obveznosti poravnal dokončno 27.12.2004, o

čemer je obvestil tudi naslovno sodišče in so bila vsa izvršilna

dejanja, za katera zahteva upnica plačilo, nepotrebna, o čemer je

dolžnik tudi pravočasno in večkrat obveščal upnico.

Upnica je na pritožbo odgovorila, vendar pritožbeno sodišče vsebine

odgovora na pritožbo ne povzema, ker je pritožba zoper sklep

enostransko pravno sredstvo (366. člen Zakona o pravdnem postopku-ZPP

v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo sedmega odstavka 38. člena ZIZ se mora povrnitev

stroškov, če zakon ne določa drugače, zahtevati takoj, ko nastanejo

in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po

končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi

zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala,

sicer se stroški ne priznajo.

Protispisna je trditev pritožbe, da je upnica zahtevala povračilo

izvršilnih stroškov šele 25.11.2004. Iz podatkov v spisu je namreč

razvidno, da je upnica že dne 14.7.2004 zahtevala plačilo izvršilnih

stroškov po računu št. 2142/04 z dne 15.6.2004 v višini 52.888,80 SIT

in računu št. 2292/04 z dne 28.6.2004 v višini 55.503,00 SIT (l.št.

56), dne 17.8.2004 pa tudi stroške po računu št. 2576/04 z dne

16.7.2004 v višini 55.503,00 SIT (l.št. 60), vendar sodišče prve

stopnje o tem še ni odločilo. Upnica je zato dne 25.11.2004 le

ponovno zahtevala povračilo stroškov. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da

je bila višina izvršilnih stroškov znana najprej z dnem izstavitve

računov, tako da je upnica zahtevala povrnitev stroškov takoj, ko so

nastali in je bila znana njihova višina, torej še pravočasno v skladu

z določbo sedmega odstavka 38. člena ZIZ.

Pavšalna in nekonkretizirana je pritožbena trditev, da so stroški

izvršitelja glede na dolg previsoko odmerjeni, zato pritožbeno

sodišče na to navedbo ne odgovarja. Pritožbeni preizkus po uradni

dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15.

členom ZIZ) pa je pokazal, da je sodišče odmerilo stroške v skladu s

Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu

stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur.l. RS, št. 18/2003), za

izvršilna dejanja, opravljena pred uveljavitvijo tega pravilnika, pa

v skladu s pravilnikom iz leta 2000. Dolžnik v pritožbi sam navaja,

da je bilo zadnje izvršilno dejanje, za katerega se zahteva povrnitev

stroškov, opravljeno 28.6.2004, tj. pred datumom, za katerega dolžnik

zatrjuje, da je dokončno poplačal dolg (27.12.2004). Neutemeljen je

zato pritožbeni očitek, da so bila vsa izvršilna dejanja nepotrebna.

Nepotrebna bi bila lahko le v primeru, če bi bila opravljena po tem,

ko bi dolžnik dolg že sam poravnal.

Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso

podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti

(drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15.

členom ZIZ), zato je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo

ter izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka

165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik s pritožbo ni uspel,

zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek

154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker je pritožba zoper sklep

enostransko pravno sredstvo (366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ),

stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov

(prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato jih je

dolžna kriti upnica sama.