Enforcement of personal debt against bankrupt sole proprietor continues only against post-bankruptcy assets.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the creditor's appeal, upholding the first-instance court's rejection of the enforcement request. Although the debtor was a sole proprietor under bankruptcy proceedings, the court clarified that personal debts can still be enforced against assets acquired after the bankruptcy began. However, since the creditor sought to sell a property owned prior to bankruptcy, which became part of the bankruptcy estate, the enforcement was properly denied to prevent conflicting claims.
Legislator headnote
AI generatedZPPSL 111. člen 1. odstavek; ZPP 338. člen 1. odstavek: Enforcement of a personal claim against a bankrupt sole proprietor is permitted only against assets acquired after the commencement of bankruptcy proceedings, as pre-bankruptcy assets form the bankruptcy estate and cannot be subject to individual enforcement.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Če je bil nad dolžnikom kot samostojnim podjetnikom začet stečajni
postopek, se lahko izvršba zaradi izterjave njegove osebne (in ne
poslovne) terjatve, kljub temu dovoli oziroma nadaljuje, vendar le
glede premoženja, ki ni sestavni del stečajne mase, torej tistega, ki
ga je stečajni dolžnik pridobil po začetku stečajnega postopka.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo upnikov
predlog za izvršbo, ker je bil nad dolžnikom S.O. kot samostojnim
podjetnikom začet stečajni postopek.
Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338.
člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno
prečiščeno besedilo; ZPP) pritožuje upnik, ki predlaga, naj
pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter
zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da do
dolžnika S.O. nima terjatve iz naslova njegovega poslovanja kot
samostojnega podjetnika, saj je bilo posojilo dano fizični osebi,
zato ga tudi ne zadanejo posledice stečajnega postopka nad S. O. kot
samostojnim podjetnikom. Svojo terjatev bo namreč od dolžnika lahko
izterjal tudi po končanem stečajnem postopku, in sicer iz njegovega
premoženja, ki ga bo ta pridobil po začetku stečajnega postopka,
oziroma bo navedeno terjatev lahko izterjal od I. O. Sklicuje se na
stališče Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi opr. št. III Cp 405/96
z dne 27.6.1996, ki je pritrdilo, da je možno v takem primeru še
naprej voditi izvršilni postopek proti dolžniku osebno. Dodaja še, da
je vložil izvršilni predlog tudi zoper dolžnico I. O., vendar pa
zanjo ni predlagal sredstva izvršbe, zato bi ga moralo sodišče
pozvati na dopolnitev takšnega nepopolnega predloga, ne pa, da je
predlog tudi glede nje zavrglo.
Pritožba ni utemeljena.
Stališču sodišča prve stopnje, da je treba iz razloga, ker je bil nad
dolžnikom S. O. kot samostojnim podjetnikom dne 14.1.2005 (prim.
objavo v Ur.l. RS, št. 6/2005 z dne 21.1.2005), torej še pred
vložitvijo predloga za izvršbo v tej zadevi, začet (in ne uveden, kot
zmotno navaja prvostopno sodišče) stečajni postopek, predlog za
izvršbo zavreči (prim. 1. odstavek 111. člena Zakona o prisilni
poravnavi, stečaju in likvidaciji; Ur.l. RS, št. 67/93 s spr.;
ZPPSL), ne glede na to, za kakšno obveznost (poslovno ali osebno) gre
pri stečajnem dolžniku, sicer ni mogoče pritrditi, je pa pritožbeno
sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb
ugotovilo, da je odločitev prvostopnega sodišča kljub temu pravilna.
Kot pravilno opozarja pritožba, sklicujoč se na odločbo Višjega
sodišča v Ljubljani, opr.št. III Cp 405/96 z dne 27.6.1996, se
načeloma izvršba v primerih, ko je predmet izterjave osebna (in ne
poslovna) terjatev, zoper dolžnika sicer lahko nadaljuje (oziroma
dovoli), vendar pa je to možno le glede premoženja, ki ni sestavni
del stečajne mase, torej le glede premoženja, ki ga je stečajni
dolžnik pridobil po začetku stečajnega postopka. Ker pa je upnik kot
edino sredstvo izvršbe v tej zadevi predlagal prodajo dolžnikove
nepremičnine, ki jo je ta pridobil v last že pred začetkom stečajnega
postopka, ki je zato, upoštevaje določbo 4. odstavka 104. člena ZPPSL
(po kateri sodi v stečajno maso dolžnika kot samostojnega podjetnika
vse njegovo premoženje, ki ga ima dolžnik ob začetku stečajnega
postopka, razen stvari in prejemkov, ki so izvzeti iz izvršbe po 1.,
2., 7. in 8. točki 1. odstavka 71. člena in 92. člena Zakona o
izvršbi in zavarovanju; Ur.l. RS, št. 51/98 s spr.; ZIZ), postala
sestavni del stečajne mase, predlagane izvršbe ravno iz tega razloga
ni mogoče dovoliti. Na istem premoženju namreč ne moreta teči dve
izvršbi (singularna in generalna) hkrati (prim. sklep Višjega sodišča
v Ljubljani, opr.št. III Cp 1501/2004 z dne 18.8.2004). Ker torej
upnik v predlogu za izvršbo drugega sredstva oziroma predmeta izvršbe
ni predlagal, je edinole pravilen zaključek sodišča prve stopnje o
zavrženju njegovega predloga za izvršbo. Stališče pritožbe, da lahko
upnik osebno terjatev do stečajnega dolžnika kot fizično osebo
izterjuje tudi po zaključku stečajnega postopka ter da je v stečajnem
postopku tudi ni dolžan prijaviti, je po povedanem sicer pravilno,
vendar pa je uspeh takšnega postopka izterjave odvisen od tega, ali
bo dolžnik po oblikovanju stečajne mase pridobil še kaj premoženja.
Upnik pa bi poplačilo svoje terjatve s prodajo konkretne nepremičnine
lahko dosegel le v primeru, če bi na podlagi v predlogu za izvršbo
zatrjevane ločitvene pravice (hipoteke) v stečajnem postopku dosegel
izločitev tega premoženja iz stečajne mase. Prepoved iz 1. odstavka
111. člena ZPPSL namreč ne velja za izvršilne naslove, ki jih upnik
pridobi v stečajnem postopku oziroma v pravdah, na katere je bil v
stečajnem postopku napoten. Med te pa sodi tudi pravnomočen sklep
stečajnega senata, s katerim ugotovi obstoj terjatve in naloži
stečajnemu dolžniku plačilo ugotovljene terjatve iz dela premoženja,
na katerem obstaja ločitvena pravica (4. odstavek 143. člena ZPPSL).
Kar zadeva pritožbene očitke glede zavrženja predloga tudi glede
dolžnice I. O., pritožbeno sodišče tudi te kot neutemeljene zavrača.
Zmotno je namreč pravno naziranje v pritožbi, češ da je glede nje
predlog za izvršbo šteti za nepopolnega ter da bi moralo zato sodišče
prve stopnje upnika pozivati na dopolnitev takega predloga. Predlog
za izvršbo ni bil nepopoln, saj je vseboval vse zahtevane sestavine
po 1. odstavku 40. člena ZIZ. ZIZ pa ne zahteva, da je treba v
primeru, ko je predlog za izvršbo vložen zoper več dolžnikov, za
vsakega posebej predlagati posebno sredstvo oziroma predmet izvršbe,
temveč je to stvar upnikove odločitve.
Po povedanem je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in
izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena v zvezi s 15. členom
ZIZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah
1. odstavka 165. člena ZPP in 1. odstavka 154. člena ZPP.