Appeal allowed: Creditor's claim limited by compulsory settlement even if debtor couldn't raise it in original suit.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Dolžnik, nad katerim je bila uvedena prisilna poravnava, se na to

dejstvo v sodnem spisu z upnikom ni bil dolžan sklicevati. Pač pa

učinkujejo materialnopravne posledice sklepa o potrditvi prisilne

poravnave tudi na upnikovo terjatev, čeprav se upnik postopka

prisilne poravnave ni udeležil.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov

delni ugovor proti sklepu o izvršbi. Ocenilo je, da bi se dolžnik na

sklenjeno prisilno poravnavo mogel in moral sklicevati že v postopku,

iz katerega izvira izvršilni naslov.

Dolžnik se je proti navedenemu sklepu pravočasno pritožil. Uveljavlja

vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega

sklepa in ugovarjanega dela sklepa o izvršbi ter ustavitev izvršbe.

Navaja, da obe terjatvi, ki ju uveljavlja upnik, izvirata iz časa

pred uvedbo prisilne poravnave. Sklep o potrditvi prisilne poravnave

je postal pravnomočen dne 17.4.2002, medtem ko je bila sodba, ki

predstavlja izvršilni naslov, izdana dne 28.2.2002. Do pravnomočnosti

sklepa o potrditvi prisilne poravnave se torej dolžnik ni mogel

sklicevati na navedeno sodbo, sicer pa mu tega ne nalaga noben

predpis. Izpodbijani sklep ne upošteva pravnomočnosti sklepa o

potrditvi prisilne poravnave in s tem nedopustno favorizira upnika v

primerjavi z ostalimi upniki. Dolžniku bi lahko naložilo plačilo

upnikove terjatve le skladno s pogoji prisilne poravnave. Drugačna

razlaga sodišča prve stopnje nasprotuje jasni določbi 3. odst. 64.

člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.

l. RS, 67/93 - 58/03) in dosedanji sodni praksi.

Pritožba je utemeljena.

Dolžnik se lahko na podlagi 8. točke 1. odst. 55. člena Zakona o

izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98, 75/02, 16/04 in

132/04) uspešno upre izvršbi, če je terjatev prenehala na podlagi

dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda

v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega

izvira izvršilni naslov. V obravnavanem primeru se dolžnik sklicuje

na prisilno poravnavo, ki je bila uvedena nad dolžnikom v letu 2001,

sklep o njeni potrditvi pa je bil izdan dne 26.3.2002. Prisilna

poravnava ni imela nikakršnih postopkovnih posledic v delovnem sporu,

iz katerega izvira izvršilni naslov. Očitek sodišča prve stopnje

dolžniku, da bi moral uveljavljati "tek" prisilne poravnave že v

delovnem sporu z upnikom, nima opore v ZPPSL. Pač pa učinkujejo

materialnopravne posledice sklepa o potrditvi prisilne poravnave tudi

na sporni dve upnikovi terjatvi, čeprav se upnik postopka prisilne

poravnave ni udeležil. Po 2. odst. 64. člena ZPPSL se namreč

izvršilni naslovi, ki se nanašajo na terjatve takega upnika, smejo

izvršiti nasproti dolžniku samo ob pogojih iz potrjene prisilne

poravnave. Če upnik še ni pridobil izvršilnega naslova, pa lahko

sodišče po 3. odst. 64. člena istega zakona naloži dolžniku plačilo

samo v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave.

Zgrešeno je stališče sodišča prve stopnje, da bi se moral dolžnik

sklicevati na sklenitev prisilne poravnave že v delovnem sporu z

upnikom. Iz razlogov izpodbijanega sklepa sicer ni jasno razvidno,

kdaj je postala sodba v delovnem sporu pravnomočna in izvršljiva.

Sklepati pa je mogoče, da je bila glavna obravnava končana dne

28.2.2002, ko je bila izdana sodba prve stopnje. Ker je bil sklep o

potrditvi prisilne poravnave izdan šele mesec dni kasneje, je jasno,

da se dolžnik v delovnem sporu nanj ni mogel sklicevati. Sklep o

potrditvi prisilne poravnave je postal pravnomočen dne 17.4.2002,

sodeč po dolžnikovih pritožbenih trditvah, le dan pred iztekom roka,

v katerem bi se dolžnik še lahko pritožil proti sodbi sodišča prve

stopnje, s katero je bilo v delovnem sporu odločeno o spornih

upnikovih terjatvah. Ker pa objektivne meje pravnomočnosti sodbe

zajemajo le dejstva, ki nastanejo do konca glavne obravnave,

okoliščina, da je bil pozneje izdan sklep o potrditvi prisilne

poravnave nad dolžnikom, ne bi mogla vplivati na odločitev

pritožbenega sodišča o pritožbi proti sodbi. Potemtakem dolžnik, tudi

če bi se pritožil, s svojo pritožbo ne bi uspel.

Glede na navedeno dolžniku ni mogoče odrekati pravice, da v izvršbi

uveljavlja omejitev svoje obveznosti do upnika, skladno s potrjeno

prisilno poravnavo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, do kolikšnega

plačila bi bil upnik v tem primeru upravičen. Ker je ostalo dejansko

stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno

ugotovljeno, je sodišče druge stopnje dolžnikovi pritožbi ugodilo in

na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.

l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04) v zvezi s 15. členom ZIZ izpodbijani

sklep razveljavilo.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, do

kakšne višine se upnik glede na pogoje iz potrjene prisilne poravnave

lahko poplača, nato pa ponovno odločiti o dolžnikovem delnem ugovoru

proti sklepu o izvršbi.

Odločitev o dolžnikovih stroških za pritožbo je sodišče pridržalo za

končno odločbo na podlagi 3. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15.

členom ZIZ.