Appeal dismissed; bankruptcy court correctly barred enforcement against debtor's successor due to bankruptcy law restrictions.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Po določbi 1. odst. 111. člena ZPPSL od dneva začetka stečajnega

postopka ni mogoče dovoliti zoper dolžnika ukrepov zavarovanja niti

prisilne izvršbe za poplačilo terjatve, glede katerih obstaja

izvršilni naslov ali verodostojna listina. Sodišče prve stopnje je to

določbo pravilno uporabilo, ko je zavrnilo upnikov predlog za

nadaljevanje postopka zavarovanja terjatve zoper pravna naslednika

prvotnega dolžnika. Upnik se neutemeljeno sklicuje na ločitveno

pravico in zastavno pravico. Upoštevaje specialne določbe ZPPSL lahko

le še stečajni senat odloča tudi v zvezi s terjatvami zavarovanja z

ločitveno pravico oziroma v zvezi s samimi ločitvenimi pravicami, če

upnik pravočasno prijavi zavarovano terjatev oziroma ločitveno

pravico v stečajnem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za

nadaljevanje postopka zavarovanja opr.štev. Z 2002/ zoper M d.o.o., v

stečaju, D 191, Ljubljana kot pravnega naslednika M d.o.o., Medvode

in M. A. d.o.o., Ljubljana.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo upnik. Predlaga, da pritožbeno

sodišče pritožbi ugodi in dovoli nadaljevanje postopka. Poudarja, da

je sodišče zmotno uporabilo 11. člen ZPPSL in pravila Zemljiške

knjige. Splošna prepoved zavarovanja iz prvega odstavka 11. člena

ZPPSL velja samo za primere, s katerim bi bilo kršeno pravilo o

prirejenosti upnikov v stečajnem postopku. Gre za ukrep, na podlagi

kateraga upnik, ki bi se moral poplačati iz splošne stečajne mase,

doseže pridobitev stvarne pravice na dolžnikovi nepremičnini in je

zato s tem kršeno materialnopravno pravilo ZPPSL o prirejenosti

upnikov. V konkretnem primeru ne gre za kršenje pravila prirejenosti

upnikov, ker je pritožnik ločitveni upnik. Dejstvo, da je sodišče o

predlogu zavarovanja upnikove terjatve z zastavno pravico, ki ga je

upnik vložil pred uvedbo stečaja dne 22.3.2002, odločalo šele po

uvedbi stečaja dne 27.10.2004, ne more imeti za upnika posledice

izgube zastavne pravice. Sodišče tudi ni upoštevalo pravila Zemljiške

knjige o učinkih vpisov v zemljiško knjigo in vrstnem redu teh

vpisov. Vpisi v zemljiško knjigo namreč učinkujejo od trenutka, ko je

bil vložen predlog za vpis. Zato se šteje, da je bila vknjižba

opravljena in s tem pridobljena stvarna pravica z dnem vložitve

predloga. Kadar je upnik vložil predlog za vknjižbo stvarne pravice

pred začetkom stečaja in je njegovemu predlogu ugodeno po začetku

stečajnega postopka, se šteje, da je pravico pridobil z dnem vložitve

predloga, torej pred začetkom stečajnega postopka. Tudi iz besedila

3. odstavka 11. člena ZPPSL izhaja, da splošna prepoved vpisov ne

velja za vknjižbe, ki se opravijo na predlog upravičenega

predlagatelja, če je bil takšen predlog vložen pred začetkom

stečajnega postopka in so bili pogoji za vknjižbo prav tako

izpolnjeni že pred začetkom stečajnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno izhodišče za odločanje v tej zadevi je 1. odstavek

111. člena ZIZ, po katerem od dneva začetka stečajnega postopka ni

mogoče dovoliti zoper dolžnika ukrepov zavarovanja niti prisilne

izvršbe za poplačilo terjatev, glede katerih obstaja izvršilni naslov

ali verodostojna listina. To ključno zakonsko določbo je sodišče prve

stopnje pravilno uporabilo, ko je zavrnilo upnikov predlog za

nadaljevanje tega postopka zavarovanja terjatve zoper pravna

naslednika prvotnega dolžnika. Upnik se v tem postopku neutemeljeno

sklicuje na ločitveno pravico in zastavno pravico, ki naj bi jo

pridobil že na podlagi vloženega predloga v tem postopku in v

zemljiškoknjižnem postopku. Izvršilno sodišče upoštevaje uvodoma

navedeno zakonsko prepoved, ki mu onemogoča izvajanje kakršnihkoli

dejanj v tem postopku, namreč ni smelo dopustiti nadaljevanja

postopka zavarovanja zoper pravna naslednika prvotnega dolžnika. Po

specialni ureditvi, ki velja za primer, ko je zoper dolžnika uveden

stečajni postopek, lahko le še stečajni senat odloča tudi v zvezi s

terjatvami zavarovanih z ločitveno pravico oziroma v zvezi s samimi

ločitvenimi pravicami, če upnik pravočasno prijavi zavarovano

terjatev oziroma ločitveno pravico v stečajnem postopku. Tako sta po

določbi 4. odstavka 143. člena Zakona o prisilni poravnavi stečaju in

likvidaciji (Ur.l. RS št. 67/93 do 101/2001; v nadaljevanju: ZPPSL)

možna dva sklepa stečajnega senata: sklep o nadaljevanju izvršbe po

4. odstavku 131. člena ZIZ v zvezi s 4. odstavkom 143. člena ZPPSL,

če je bila izvršba prekinjena po 2. odstavku 111. člena ZPPSL in

sklep, s katerim stečajni senat ugotovi obstoj terjatve in naloži

stečajnemu dolžniku, da jo plača iz dela premoženja, na katerem je

ločitvena pravica (4. odstavek 143. člena ZPPSL), če pred začetkom

stečajnega postopka izvršilni postopek še ni tekel. Ob dosedaj

opisani zakonski ureditvi so torej odločitve v zvezi z zavarovanjem

terjatve in realizacijo takšnega zavarovanja, vključno z dovolitvijo

nadaljevanja izvršbe, med katere spada tudi predlagana odločitev o

nadaljevanju izvršbe zoper pravnega naslednika prvotnega dolžnika, v

pristojnosti stečajnega senata v stečajnem postopku in ne izvršilnega

sodišča.

Prvostopno sodišče je torej pravilno uporabilo navedeno procesno

določbo ZIZ. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kakšnih

materialnopravnih ali procesnih kršitev, na katere mora paziti po

uradni dolžnosti, je moralo ob povedanem zavrniti pritožbo in

potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi

s 353. členom in 366. členom ZPP ter 15. in 239. členom ZIZ).