Court dismisses appeal against enforcement against members of a dissolved cooperative under ZFPPod. Members remain personally liable for debts after dissolution.

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka

sklepa) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Določbe ZFPPod, ki določajo osebno odgovornost družbenikov po tem

zakonu izbrisanih družb, se nanašajo tudi na člane po tem zakonu

izbrisane zadruge.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Novem mestu je s sklepom z dne 5.1.2005, opr. št. I

2003/511-21, zavrnilo predlog upnice za nadaljevanje izvršbe zoper

dediče tretjega dolžnika F. H. in sklep o izvršbi z dne 17.6.2003,

opr. št. I 2003/511, glede tretjega dolžnika razveljavilo in v tem

delu predlog za izvršbo zavrglo (1. točka izreka sklepa). Hkrati je

zavrnilo ugovora dolžnika S. K. in J. K. (2. točka izreka sklepa) in

tema dvema dolžnikoma naložilo plačilo upničinih stroškov v višini

62.280,00 SIT (3. točka izreka sklepa).

Proti sklepu sta se pritožila dolžnika S. K. in J. K., pri čemer iz

njunih pritožb izhaja, da sklep sodišča prve stopnje izpodbijata le v

2. in 3. točki izreka sklepa.

Dolžnik S. K. v svoji pritožbi navaja, da je upnica predlog za

izvršbo zoper njega vložila po preteku enoletnega roka, v katerem

lahko upniki zahtevajo izpolnitev obveznosti iz registra izbrisane

družbe od njenih družbenikov. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi v

nasprotju z listinsko dokumentacijo zaključuje, da je upnica predlog

za izvršbo vložila dne 4.4.2003, čeprav je ta datiran na datum

4.6.2003, sodišče pa ga je prejelo dne 9.6.2003. Predlog za izvršbo,

sestavljen na začetku meseca junija 2003, ni mogel biti dne 4.4.2003

poslan sodišču priporočeno po pošti. Njegov ugovor zastaranja je

torej utemeljen. Nadalje meni, da ni nobene zakonske podlage za

osebno solidarno odgovornost članov za obveznosti zadruge izbrisane

iz sodnega registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju

podjetij. Slednji namreč velja le za družbenike gospodarskih družb.

Za vsako drugačno pravno stališče ni nobene podlage v določilih

Zakona o finančnem poslovanju podjetij in je v nasprotju z načelom

pravne varnosti in enostavnim načelom pravne države. V zvezi s tem ne

gre prezreti, da se določila Zakona o gospodarskih družbah ne

uporabljajo za zadruge. Člani zadruge tako ne morejo v nobenem

primeru podati izjave z vsebino določeno v 1. odstavku 394. člena

Zakona o gospodarskih družbah. Taka izjava ni predvidena niti z

Zakonom o zadrugah. Zadruga tudi ne more prenehati po skrajšanem

postopku brez likvidacije. Tudi v obrazložitvi odločbe Ustavnega

sodišča RS je govora le o družbenikih in delničarjih gospodarske

družbe. Odločitev sodišča prve stopnje, da dolžnika kot člana zadruge

odgovarjata za plačilo tujih obveznosti, neupravičeno posega v

zasebno lastnino dolžnika. Poleg tega na podlagi statuta zadruge

dolžnik ne odgovarja za obveznosti zadruge solidarno, temveč samo

subsidiarno in še to do višine desetkratnika ustanoviteljskih deležev

(13. člen Statuta). Ker pa sta S. K. in J. K. iz zadruga izstopila že

v letu 1991, kot prejšnja člana zadruge ne odgovarjata več za njene

obveznosti (3. odstavek 40. člena Zakona o zadrugah). Omenjena

dolžnika od leta 1991 nista bila več aktivna člana zadruge. Dokazno

breme za to je na obeh dolžnikih, vendar sodišče prve stopnje v tej

smeri ni izvedlo nobenega predlaganega dokaza. S tem je storilo

absolutno bistveno kršitev določb postopka, v posledici le-te pa je

tudi dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovilo. Z neizvedbo

predlaganih dokazov, ki bi prispevali k razjasnitvi dejanskega

stanja, je sodišče poseglo tudi v pravico dolžnikov do sodnega

varstva in v pravico do pravnega sredstva. Z vpogledom v celotno

dokumentacijo zadruge bi se sodišče namreč v zadostni meri

prepričalo, da dolžnika od leta 1991 dalje nista dejansko poslovala

pri odločanju zadruge in pri njeni poslovni politiki (npr. da nista

bila vabljena in se udeleževala občnega zbora, da nista bila člana

nadzornega odbora in drugih organov zadruge, da nista bila udeležena

na dobičku, pridobilo bi lahko pisni izstop dolžnikov in podobno).

Pravno veljavnega izstopa iz zadruge pokojni direktor F. H. ni

priglasil sodnemu registru. Vpis spremembe članov v sodni register pa

je deklaratorne narave. Izstop iz zadruge in posledično nesodelovanje

pri upravljanju in poslovanju zadruge je razlog, da dolžnika z

listinsko dokumentacijo ne razpolagata. Zgrešen je zaključek sodišča

prve stopnje, da iz same zakonske ureditve in statuta zadruge izhaja

aktivnost članov zadruge. Če določbe Zakona o finančnem poslovanju

podjetji, ki urejajo odgovornost družbenikov in delničarjev izbrisane

gospodarske družbe, veljajo tudi za člane zadruge, je treba njihovo

aktivnost oziroma pasivnost v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS

presojati po enakih kriterijih, kot veljajo za družbenike in

delničarje gospodarske družbe. V nasprotnem primeru je kršeno ustavno

načelo enakosti pred zakonom. Nazadnje pa sklep o izvršbi, na podlagi

katerega je upnica predlagala izvršbo zoper pritožnika, ni bil izdan

zoper ta dva dolžnika, zato navedena terjatev ni prišla nanju.

Dolžnik J. K. v pritožbi navaja enako kot dolžnik S. K. v svoji

pritožbi, s tem da še dodaja, da sta z dolžnikom S. K. enotna

sospornika, saj je po naravi pravnega razmerja spor možno rešiti samo

na enak način za vse člane zadruge. Zato meni, da se dejstva oziroma

dokazi, ki jih je S. K.navajal oziroma predlagal v svojem ugovoru,

raztezajo tudi nanj. Glede na to se dolžnik J. K. sklicuje na vse

trditve in dokaze, navedene v ugovoru dolžnika S. K. Tudi v njegovem

primeru je torej sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo nobenega

dokaza, ki ga je dolžnik S. K. predlagal v podkrepitev trditev, da

dolžnika nista člana zadruge oziroma da sta bila pasivna člana

zadruge, zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopkovnih pravil,

posledično pa nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Z

neizvedbo predlaganih dokazov, ki bi prispevali k razjasnitvi

dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje tudi v njegovem primeru

poseglo v pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva.

Pritožbi nista utemeljeni.

Dolžnika J. K. in S. K. sta navadna in ne enotna sospornika, saj je

zoper njiju mogoče izdati različno odločitev. Za enega dolžnika bi se

namreč lahko ugotovilo, da je bil pasiven, za drugega pa, da je bil

aktiven član zadruge, kar bi imelo za posledico, da bi en član

odgovarjal, drugi član pa ne bi odgovarjal za obveznosti izbrisane

zadruge do upnice. Zaradi tega ni mogoče ugovornih trditev dolžnika

S. K. in z njegove strani predlaganih dokazov šteti kot trditve

oziroma dokaze dolžnika J. K. Dolžnik J. K. je v svojem ugovoru

smiselno zatrjeval, da je bil pasivni član iz sodnega registra

izbrisane zadruge, vendar pa za te svoje trditve, kot pravilno

ugotavlja sodišče prve stopnje, ni predlagal nobenega dokaza. Glede

na to je sodišče prve stopnje upoštevaje določbo 2. odstavka 53.

člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ pravilno štelo kot

neobrazložen in kot tak neutemeljen. Že iz tega razloga ga je bilo

treba zavrniti. Iz istega razloga pa je treba pritožbo tega dolžnika

zavrniti in glede njega izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje

potrditi.

Neutemeljena je pritožbena trditev dolžnika S. K, da ni nobene

zakonske podlage za osebno solidarno odgovornost članov zadruge za

obveznosti zadruge, izbrisane iz sodnega registra na podlagi ZFPPod.

S tem v zvezi se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega

sklepa pravilno sklicuje na 4. odstavek 3. člena ZFPPod, ki določa,

da se določbe tega zakona, ki se nanašajo na

družbenika gospodarske družbe, organizirane kot družba z omejeno

odgovornostjo, oziroma osebna družba, smiselno uporabljajo tudi za

člane zadruge. Kmetijska zadruga A., katere član je bil dolžnik

S. K., je bila izbrisana prav na podlagi ZFPPod, in sicer ker

neprekinjeno 12 mesecev ni opravljala izplačil preko svojega računa

(2. točka 1. odstavka 25. člena ZFPPod v zvezi z 2. odstavkom 25.

člena ZFPPod).

Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje,

da je upnica predlog za izvršbo zoper dolžnika S. K. in J. K. vložila

pravočasno. Predlog za izvršbo je bil napisan dne 4.4.2003 in ne dne

4.6.2003, kot to navaja S. K. v pritožbi. Upnica je predlog za

izvršbo oddala priporočeno na pošto dne 4.4.2003 in ga je sodišče

prejelo dne 7.4.2003 (glej dohodni žig na izvršilnem predlogu) in ne

dne 9.6.2003, kot to navaja S. K. v pritožbi. Skladno z določbo 2.

odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15.

členom ZIZ je torej treba šteti, da je upnica predlog za izvršbo

proti dolžnikom vložila dne 4.4.2003. Izbris Kmetijske zadruge A.,

z.d.o., Š. je bil objavljen v Ur.l. RS dne 12.11.2001. Glede na

navedeno in ker je bilo izvrševanje tretjega poglavja ZFPPod skladno

z odločbo Ustavne sodišča RS številka U-I 135/00 zadržano od 7.6.2002

do 4.11.2002, kar je imelo za posledico pretrganje teka enoletnega

roka za sprožitev izvršilnih postopkov proti članom izbrisanih

zadrug, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve

stopnje, da je upnica pravočasno sprožila izvršilni postopek proti

S. K. in J. K. kot članoma izbrisane zadruge.

Glede na določbo 4. odstavka 3. člena ZFPPod je treba osebno

odgovornost članov izbrisane zadruge za obveznosti zadruge presojati

po določbah ZFPPod in ne po določbah Zakona o zadrugah - ZZag oziroma

po določbah Statuta Kmetijske zadruge A.. Zaradi tega pritožbena

trditev S. K., da odgovarja za obveznosti izbrisane zadruge le

subsidiarno do višine desetkratnika od njegovega ustanoviteljskega

deleža, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča

prve stopnje, da S. K. ni dokazal svoje ugovorne trditve, da je iz

zadruge izstopil v letu 1991, saj za to svojo trditev ni predložil

nobenega dokaza. Iz izpiska iz sodnega registra pa izhaja, da so vsi

trije dolžniki - ustanovitelji istočasno izstopili iz zadruge. Poleg

tega je 31. člen Statuta Kmetijske zadruge A. določal, da ima

zadružnik pravico iz zadruge izstopiti, vendar mora zahtevek za

izstop vložiti v pisni obliki, priporočeno skupščini, in da članstvo

preneha po sklepu skupščine (1. in 2. odstavek 31. člena Statuta).

S. K. pa je v svojem ugovoru zatrjeval le, da je svojo izjavo o

odstopu posredoval direktorju zadruge H. Dolžnik K. torej ni

zatrjeval pravnorelevantnega izstopa iz zadruge, saj ni zatrjeval, da

je podal pisno izjavo o izstopu, priporočeno skupščini zadruge, še

zlasti pa ne, da bi skupščina sprejela sklep, da omenjeni dolžnik

izstopi iz zadruge. Glede na to sodišče prve stopnje ni bilo dolžno

izvajati dokaza z vpogledom v dokumentacijo zadruge. Dolžnik S. K. je

v svojem ugovoru tudi zgolj pavšalno zatrjeval, da ni imel nobenega

vpogleda v delovanje. Glede na tako pavšalno trditev sodišče tudi

resničnosti te trditve ni bilo dolžno preverjati z vpogledom v

celotno dokumentacijo zadruge in poizvedbami pri računovodstvu

zadruge. S. K. je torej neobrazloženo ugovarjal, da je bil le pasiven

član zadruge. K. v ugovoru ni obrazloženo zatrjeval, da ni mogel

sodelovati pri odločanju v zadrugi, kot to zatrjuje prvič šele v

pritožbi, saj navaja, da ni bil vabljen in se ni udeleževal sej

občnega zbora zadruge, da ni bil član nadzornega odbora in drugih

organov zadruge, da ni bil udeležen na dobičku in podobno. Ker bi te

svoje trditev moral in mogel dolžnik K. uveljavljati že v ugovoru,

gre s tem v zvezi za nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337.

člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Nazadnje

pritožnik K. tudi neutemeljeno v pritožbi zatrjuje, da terjatev

upnika do zadruge ni prešla nanj, ker je bil sklep o izvršbi, na

podlagi katerega je upnica vložila predlog za izvršbo proti K., izdan

zoper zadrugo. Kot že zgoraj rečeno, je namreč obveznost zadruge do

upnice prešla na dolžnika po samem ZFPPod (4. odstavek 23. člena

ZFPPod v zvezi s 1. odstavkom 394. člena Zakona o gospodarskih

družbah - ZGD in 4. točko 4. odstavka 3. člena ZFPPod).

Ustavno sodišče RS je z odločbo z dne 9.10.2002, št. U-I-135-00-77,

odločilo, da določbe ZFPPod, ki določajo osebno odgovornost

družbenikov po tem zakonu izbrisanih gospodarskih družb (oziroma

smiselno članov zadruge po tem zakonu izbrisanih zadrug) niso v

neskladju z Ustavo RS, kolikor določajo osebno odgovornost aktivnih

družbenikov. Ker pritožnika v konkretnem primeru nista dokazala, da

nista bila aktivna člana po ZFPPod izbrisane zadruge, v obravnavanem

primeru tudi ni mogoče govoriti o kršitvi kakršnihkoli njunih

ustavnih pravic.

Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje pravilno in popolno

ugotovilo, na tej podlagi materialno pravo pravilno uporabilo, pri

tem pa ni storilo nobene procesne kršitve (ne v pritožbah očitanih ne

tistih, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti - 2.

odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ),

je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu (2.

in 3. točka izreka sklepa) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.

točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, je sodišče druge stopnje

zavrnilo tudi njuna zahtevka za povrnitev pritožbenih stroškov (1.

odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 15.

členom ZIZ). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o glavni

stvari.