Court dismisses appeal; debt due upon invoice deadline without prior reminder under Obligations Act.

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je na računih, na podlagi katerih je upnik vložil predlog za izvršbo, določen rok plačila, je torej dolžnica prišla v zamudo že z iztekom roka za plačilo posameznega računa, ne da bi jo upnik moral na to posebej opomniti. Opomin je za nastanek dolžnikove zamude skladno z 2. odst. 299. čl. OZ potreben zgolj v primeru, če rok izpolnitve ni določen, kar pa za obravnavani primer ne drži, saj so izdani računi datumsko opremljeni in vsebujejo tudi rok plačila.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnica in v svoji pritožbi navaja, da so leta 2002 šele pričeli poslovati in so se pri knjižbah in ostalem poslovanju šele uvajali, zato je prišlo do nezaželjene napake. Meni, da zadeve ne bi bilo potrebno reševati pred sodiščem. Zadostoval bi kakršenkoli opomin, da bi jo obvestili o nastali napaki. Glede na to se dolžnica zavezuje, da bo dolg poravnala s pripadajočimi obrestmi od dneva seznanitve odprtih računov, to je od prejema sklepa o izvršbi dne 19.10.2004 dalje do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Dolžnica tako v ugovoru kot v pritožbi ne navaja nobenega pravno relevantnega razloga, ki bi v smislu 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) preprečeval izvršbo. Tako v ugovoru kot v pritožbi tudi priznava glavnico in delno oporeka zgolj obrestnemu delu zahtevka. V zvezi s slednjim dolžnica nepravilno zaključuje, da je iz razloga, ker ji upnik predhodno ni posredoval opomina, zakonske zamudne obresti dolžna plačati od dneva seznanitve z dolgom, to je od prejema sklepa o izvršbi dne 19.10.2004 dalje do plačila in ne že od zapadlosti posameznega računa dalje, kot to izhaja iz sklepa o izvršbi. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v 1. odst. 299. čl. namreč določa, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Ker je na računih, na podlagi katerih je upnik vložil predlog za izvršbo, določen rok plačila (30 dni), je torej dolžnica skladno z navedenim določilom OZ prišla v zamudo že z iztekom roka za plačilo posameznega računa, ne da bi jo upnik moral na to posebej opomniti. Opomin je za nastanek dolžnikove zamude skladno z 2. odst. 299. čl. OZ potreben zgolj v primeru, če rok izpolnitve ni določen, kar pa za obravnavani primer ne drži, saj so izdani računi datumsko opremljeni in vsebujejo tudi rok plačila. Dolžnica (ki je bila tudi sicer z upnikovo terjatvijo in njeno zapadlostjo seznanjena že ob prejemu računov in je sama dolžna skrbeti za pravočasno poravnavanje svojih obveznosti) je zato dolžna poravnati glavnico skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega računa dalje do plačila, kot je pravilno odločeno v sklepu o izvršbi. Prav tako je upniku dolžna povrniti stroške izvršilnega postopka (5. odst. 38. čl. ZIZ).

Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).