Subrogation under ZOR Art. 300 allows a mortgagee to claim repayment from the mortgagor after paying the creditor.

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke na priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

[JEDRO]

Na vsakogar, ki izpolni obveznost, za katero ima kakšen pravni interes, preide ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami. Glede na to, da ima tožnik kot zastavitelj pravni interes pri poravnavi obveznosti dolžnika do upnika, to pa zato, da prepreči prodajo nepremičnine, katere lastnik je, ima seveda od dolžnika že na podlagi 300. čl. ZOR pravico zahtevati vrnitev tistega zneska, ki ga je v skladu s pogodbo med upnikom in dolžnikom, že plačal, od dolžnika, prav tako pa gre pri tisti terjatvi, ki je napram upniku namesto dolžnika še ni poravnal, res za pogojno terjatev, ki jo je upnik upravičeno prijavil v stečajno maso dolžnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji nepogojna terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 242.009.000,00 SIT z obrestmi v višini temeljne obrestne mere od 29.11.2002 dalje do plačila, ugotovilo tudi, da obstoji pogojna terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 324.136.139,80 SIT z obrestmi v višini temeljne obrestne mere od 29.11.2002 dalje do plačila in nato odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.235.388,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2004 dalje do plačila, v preostalem delu, to je obrestnem delu glede obresti, kolikor presegajo obresti v višini temeljne obrestne mere, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da naj bi tožeča stranka vstopila v upnikove pravice do tožene stranke na podlagi zakonske subrogacije po 300. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Določilo 300. čl. ZOR se namreč ne nanaša na odnos med zastaviteljem in dolžnikom v primeru, ko se je upnik poplačal iz zastavljenega premoženja. S sklenitvijo zastavne pogodbe se jasno vzpostavijo pravice in obveznosti upnika in zastavitelja, medtem ko kavzalno razmerje med zastaviteljem in dolžnikom praviloma ostaja zaupno. Zastavitelj bi imel pravico terjati od dolžnika, kar je plačal upniku le, če bi bilo za to podana podlaga v njuni medsebojni pogodbi. Pripominja še, da temeljna obrestna mera ne obstaja več in je zato tudi sodišče prve stopnje pri določanju višine obrestne mere ne bi smelo upoštevati.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katero mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pride v konkretnem primeru v poštev za uporabo določilo 300. čl. ZOR. Po tem določilu na vsakogar, ki izpolni obveznost, za katero ima kakšen pravni interes, preide ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami. Dolžnik je v predmetnem primeru nastopal kot zastavitelj za obveznost, ki jo je prevzel toženec nasproti upniku. Tožnik je upniku že plačal znesek 242.009.000,00 SIT, po pogodbi, sklenjeni med upnikom in dolžnikom pa bi moral plačati še znesek 324.136.139,80 SIT z ustreznimi pripadki. Glede na to, da ima tožnik kot zastavitelj pravni interes pri poravnavi obveznosti dolžnika do upnika, to pa zato, da prepreči prodajo nepremičnine, katere lastnik je, ima seveda od dolžnika že na podlagi 300. čl. ZOR pravico zahtevati vrnitev tistega zneska, ki ga je v skladu s pogodbo med upnikom in dolžnikom, že plačal, od dolžnika, prav tako pa gre pri tisti terjatvi, ki je napram upniku namesto dolžnika še ni poravnal, res za pogojno terjatev, ki jo je upnik upravičeno prijavil v stečajno maso dolžnika. Sklicevanje dolžnika na morebitni interni dogovor med tožnikom kot zastaviteljem in tožencem kot dolžnikom bi bilo utemeljeno, če bi upnik vsaj zatrjeval, da je po tem internem dogovoru regres tožnika zoper toženca izključen. Tega pa upnik ni zatrjeval niti med pravdo, niti česa takega ne navaja v pritožbi. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na to, da zakonska ureditev več ne pozna tako imenovane temeljne obrestne mere. To je sicer točno, vendar pa se glede na določilo 2. odst. 114. čl. v zvezi s 112. čl. Zakona o prisilni poravnavi stečaja in likvidacije (ZPPSL) temeljna obrestna mera uporablja kot obračun obresti v primerih, ko gre za terjatve zoper stečajnega dolžnika. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pri tem ni priznalo tožeči stranki stroškov postopka za odgovor na pritožbo, ker le-ta ni bil potreben, saj v njem ni ničesar takega, kar bi pripomoglo k boljši razjasnitvi zadeve.