Appeal dismissed; termination of employment for military personnel convicted of a crime is lawful and non-retroactive.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

7. odst. 88. člena ZObr-C, ki velja za delavce, ki že poklicno

opravljajo vojaško službo oz. civilne osebe v vojski, določa, da

tem delavcem v primeru, če so obsojeni zaradi kaznivega dejanja

oz. na kazen iz 5. alinee 3. odst. 88. člena, preneha delovno

razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju

delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe. Prav ta določba

predstavlja v obravnavanem primeru pravno podlago za izdajo

sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Določba ne velja

za nazaj, saj šele od njene uveljavitve daje podlago za

prenehanje delovnega razmerja takim delavcem, ki so bili obsojeni

zaradi kaznivega dejanja oz. na kazen iz 5. alinee 3. odst. 88.

člena ZObr-C. Iz navedene določbe tudi izhaja, da je bistven

datum pravnomočne obsodbe zaradi kaznivega dejanja, ki se

preganja po uradni dolžnosti in ne datum storitve kaznivega

dejanja. Ker je datum pravnomočne sodbe v konkretni zadevi

nastopil že po uveljavitvi ZObr-C, ne gre za retroaktivno uporabo

zakona. Ker terjatev, to je zahtevek za razveljavitev sklepa o

PDR, ni verjetno izkazana, niso podani pogoji za izdajo začasne

odredbe, s katero tožnik predlaga takojšnjo vrnitev na delo k

toženi stranki.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog

za izdajo začasne odredbe, po katerem naj bi bila tožena stranka

dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu omogočiti vsa

usposabljanja, potrebna za opravljanje formacijske dolžnosti

enotovni podčastnik v Poveljstvu sil SV/1. brigada/10.

motorizirani bataljon, kot to izhaja iz Pregleda in koordinacije

nalog in aktivnosti na področju izobraževanja in usposabljanja

10. MOTB za obdobje januar - december 2006, katerih bi se tožnik

udeležil, če bi bil v delovnem razmerju, do pravnomočne odločitve

sodišča o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, pri čemer

ugovor zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

Zavrnilo je tudi tožnikov predlog, da mu je tožena stranka dolžna

do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitem prenehanju

delovnega razmerja, vsakega 5. dne v mesecu plačevati akontacijo

v višini ene minimalne bruto plače v Republiki Sloveniji mesečno,

to je 122.600,00 SIT, v primeru, da tožena stranka ne izpolni

gornjih obveznosti pa se kaznuje z denarno kaznijo v višini

1.000.000,00 SIT. Sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika za

povračilo stroškov postopka v zvezi z začasno odredbo z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje začasne odredbe do

plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik po

pooblaščencu, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1.

odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS, št.

26/99 - 2/2004), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi

ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da

ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti oz. podrejeno,

da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje. Pritožnik se ne strinja z odločitvijo

sodišča prve stopnje, da ni izkazal za verjetno, da terjatev

obstoji, ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala. Spremembe in

dopolnitve ZObr, ki so določile posebne pogoje za opravljanje

vojaške službe, na podlagi katerih je tožena stranka izdala

ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja tožeči

stranki, so bile objavljene v Uradnem listu Republike Slovenije

dne 29.5.2002. Pred tem so veljali za opravljanje vojaške službe

milejši pogoji. V obravnavanem primeru gre za popolno pravno

vprašanje in za uporabo prava, ki ga mora sodišče poznati po

uradni dolžnosti in ob pravilni presoji tega vprašanja bi sodišče

prve stopnje moralo priti do zaključka, da je tožnik terjatev

verjetno izkazal in bi moralo začasno odredbo izdati. Uporaba

zakonskih določb, ki prinaša strožje pogoje za opravljanje

vojaške službe tudi za tožnika, pomeni retroaktivno veljavo

zakona, ki pa je v slovenskem pravnem redu nedopustna, razen če

sam zakon ne določa drugače. ZObr pa nikjer ne določa, da 5.

alinea 3. odst. 88. člena velja tudi za zaposlene pri toženi

stranki, ki so bili v delovnem razmerju z njo na dan uveljavitve

Sprememb in dopolnitev Zakona o obrambi (ZObr-C, Ur.l. RS, št.

47/2002). S takšnim ravnanjem je tožena stranka posegla v ustavno

prepoved povratne veljavnosti predpisov. Poleg tega je tožnik

kaznivo dejanje, za katero je bil pravnomočno obsojen dne

17.6.2004, storil dne 6.7.1997, torej tri leta (oziroma pravilno

pet let) pred uveljavitvijo sprememb in dopolnitev ZObr. Z

uporabo te spremembe je tudi za storilca kaznivih dejanj pred

uveljavitvijo ZObr-C s strani tožene stranke prišlo do nedopustne

in nezakonite retroaktivne veljavnosti zakona, ki jo izrecno

prepoveduje 155. člen Ustave Republike Slovenije. Tožena stranka

sicer zatrjuje, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja

izdala v nekaj dneh po tem, ko je dobila kazensko sodbo, vendar

pa prvostopno sodišče pri tem ni razčiščevalo, zakaj je kazensko

sodišče sodbo poslalo več kot eno leto po pravnomočnosti in zakaj

prav tedaj in zakaj za tožečo stranko. V pritožbi tudi opozarja

na to, da sodišče tožniku ni dalo možnosti izjasniti se o

navedbah tožene stranke, temveč je takoj po prejemu odgovora

tožene stranke izdalo sklep o zavrnitvi predloga za izdajo

začasne odredbe. Tožnik meni, da je izkazan tudi obstoj ostalih

predpostavk za izdajo začasne odredbe po 272. členu Zakona o

izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB1, Ur.l. RS, št. 40/2004). Na

koncu pritožbe opozarja na to, da mu sodišče ni dalo možnosti

izjasniti se o navedbah tožene stranke, temveč je takoj po

prejemu odgovora tožene stanke izdalo sklep o zavrnitvi predloga

za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje bi moralo

opraviti vsaj narok, na katerem bi zaslišalo tožnika in

razjasniti sporna vprašanja. S tem je prvostopno sodišče kršilo

bistvene določbe postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistvene kršitve

določb postopka, ker mu ni dalo možnosti izjasnitve o navedbah

tožene stranke, in ker v zadevi ni opravilo naroka. V postopku v

individualnih delovnih sporih namreč 2. odst. 43. člena Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 2/2004 - v

nadaljevanju ZDSS-1) določa, da mora sodišče o predlogu stranke

za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh.

Navedena določba predpostavlja, da sodišče v individualnih

delovnih sporih niti ne pošilja predloga za izdajo začasne

odredbe nasprotni stranki, niti ne razpisuje in opravi naroka za

presojo predlagane začasne odredbe, temveč o tem predlogu odloči

takoj. Tridnevni rok za odločitev je sicer instrukcijski in ga

sodišče prve stopnje v določenih primerih lahko prekorači in če

šteje za potrebno razpiše tudi narok, vendar to le izjemoma.

Sodišče prve stopnje v konkretni zadevi sicer ni odločilo o

predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je tožeča stranka

vložila na sodišče dne 13.1.2006 v roku treh dni, temveč je

najprej s pozivom dne 23.1.2006 pozvalo toženo stranko naj

odgovori na tožbo in v 8 dneh na predlog za izdajo začasne

odredbe. Tožena stranka je odgovorila na predlog v treh dneh,

sodišče prve stopnje pa je tretji dan po tem odgovoru izdalo

izpodbijani sklep, s katerim je zavrnilo izdajo začasne odredbe.

Sodišču prve stopnje je torej mogoče v zvezi s postopkom o

odločanju o začasni odredbi očitati predvsem prekoračitev

tridnevnega instrukcijskega roka iz 2. odst. 43. člena ZDSS-1,

česar pa pritožba niti ne omenja. Ni pa mu mogoče očitati tega,

da ni zagotovilo kontradiktornega obravnavanja oz., da ni

razpisalo naroka za obravnavanje predloga za izdajo začasne

odredbe, saj kot navedeno to ni dolžnost sodišča prve stopnje

glede na tako kratek rok, v katerem mora odločiti o vloženem

predlogu za izdajo začasne odredbe v skladu z 2. odst. 43. člena

ZDSS-1.

Neutemeljene in nepotrebne pa so tudi pritožbene navedbe v zvezi

s predpostavkami za izdajo začasne odredbe v skladu z 2. odst.

272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS, št.

51/98 s spremembami in dopolnitvami), saj se sodišče prve stopnje

do teh ni opredelilo, glede na to, da je štelo, da v sedanji fazi

postopka tožnikova terjatev niti ni verjetno izkazana.

Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema pritožbenih navedb o

retroaktivni veljavi zakona, glede na podatek, da naj bi tožnik

storil kaznivo dejanje, za katero je bil pravnomočno obsojen dne

29.6.2004 (in ne dne 17.6.2004, kot to navaja pritožnik v

pritožbi), torej pred uveljavitvijo ZObr-C in glede na to, da iz

3. odst. 88. člena ZObr-C ne izhaja, da naj bi ta veljal tudi za

zaposlene pri toženi stranki, ki so bili v delovnem razmerju pri

njej že na dan uveljavitve tega zakona. ZObr-C v 5. alinei 3.

odst. 88. člena določa, da mora tisti, ki želi poklicno

opravljati vojaško službo, poleg pogoja, določenega v prejšnjem

odstavku, izpolnjevati med drugim še pogoj, da ni bil pravnomočno

obsojen zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni

dolžnosti in da ni bil obsojen na nepogojno zaporno kazen za

kakšno drugo kaznivo dejanje v trajanju več kot treh mesecev.

Vendar tožnik pozablja na določbo 7. odst. 88. člena ZObr-C, ki

velja za delavce, ki že poklicno opravljajo vojaško službo oz.

civilne osebe v vojski. Citirana zakonska določba za te delavce

določa, da jim v primeru, če so obsojeni zaradi kaznivega dejanja

oz. na kazen iz 5. alinee 3. odst. 88. člena, preneha delovno

razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju

delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe. Prav ta določba

pa predstavlja v obravnavanem primeru pravno podlago za izdajo

sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Določba ne velja

za nazaj, saj šele od njene uveljavitve daje podlago za

prenehanje delovnega razmerja takim delavcem, ki so bili obsojeni

zaradi kaznivega dejanja oz. na kazen iz 5. alinee 3. odst. 88.

člena ZObr-C. Iz navedene določbe tudi izhaja, da je bistven

datum pravnomočne obsodbe zaradi kaznivega dejanja, ki se

preganja po uradni dolžnosti in ne datum storitve kaznivega

dejanja. Ker je datum pravnomočne sodbe v konkretni zadevi

nastopil že po uveljavitvi ZObr-C, ne moremo govoriti tudi o

retroaktivni uporabi zakona.

Pritožbeno sodišče pa se strinja s tem, da je določba 7. odst.

88. člena ZObr-C lahko sporna iz vidika njene ustavnosti,

predvsem za storilca nekaterih kaznivih dejanj zoper varnost

javnega prometa. Vendar pa dodaja, da določba še zdaleč ni očitno

neustavna, tako da bi to celo v postopku v individualnem delovnem

sporu že zadoščalo za oceno verjetnega uspeha tožnika s tožbenim

zahtevkom. Ustavnost te določbe bo stvar presoje Ustavnega

sodišča Republike Slovenije, če bo le-to sploh sprejelo tožnikovo

pobudo za oceno ustavnosti (ne le 5. alinea 3. odst. 88. člena,

temveč predvsem 7. odst. istega člena ZObr-C), v kolikor bi jo

vložil. Tudi če zakon ne določa, v kakšnem času je delodajalec

dolžan izdati ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja,

to še ne pomeni, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki

ga je izdala tožena stranka, zaradi tega nezakonit.

Prav tako za sporno zadevo ni pravno pomembna pritožbena navedba,

da sodišče prve stopnje ni razčiščevalo, zakaj je kazensko

sodišče sodbo poslalo več kot leto dni po pravnomočnosti. Dejstvo

je, da ZObr-c v 7. odst. 88. člena zavezuje sodišče, da

pravnomočno sodbo pošlje ministrstvu. Ko pa ministrstvo tako

sodbo dobi, pa to že predstavlja pravno podlago za izdajo sklepa

o prenehanju delovnega razmerja. Delavcu v takem primeru preneha

delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa.

ZObr-C ne določa roka niti za kazensko sodišče niti za

predstojnika, ki mora na podlagi pravnomočne kazenske sodbe

izdati sklep o prenehanju delovnega razmerja. Vendar zaradi

navedene zakonske pomanjkljivosti sklep o prenehanju delovnega

razmerja ne more biti nezakonit. Pritožbeno sodišče sicer

ocenjuje, da bi bilo primerneje, če bi zakon določil tudi rok, v

katerem mora predstojnik izdati sklep o prenehanju delovnega

razmerja tako, kot je to določeno v 154. členu Zakona o

spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-B -

Ur.l. RS, št. 113/2005). Po citirani novelirani zakonski določbi

javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje s sklepom, ki ga izda

predstojnik najkasneje v 15 dneh po vročitvi pravnomočne sodbe

delodajalcu, s katero je bil pravnomočno obsojen za naklepno

kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Vendar ta

določba za konkreten primer ne velja, področni zakon, ki ureja

delovnopravni položaj oz. poklicno delo na obrambnem področju pa

take določbe ne vsebuje. Zato je tožena stranka povsem pravilno

postopala, ko je sklep o prenehanju delovnega razmerja izdala v

nekaj dneh po tem, ko je dobila kazensko sodbo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbeno sodišče v

skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.