Employment contract termination by employer valid when business reasons exist and employer, not majority owner, makes decision.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

glasi:

Zavrne se zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23.10.2003, ki jo je

izstavila tožena stranka, se kot nezakonita razveljavi.

2. Ugotovi se, da je tožeča stranka na podlagi že sklenjene

pogodbe o zaposlitvi še dalje v delovnem razmerju pri toženi

stranki, ter da ji delovno razmerje pri toženi stranki ne preneha

po poteku odpovednega roka v trajanju 30 dni, ki prične teči

naslednji dan po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. V primeru, da bi tožeči stranki prenehalo delovno razmerje pri

toženi stranki, je le-ta dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na

delo, jo razporediti nazaj na delovno mesto, ki ustreza njeni

strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, ji obračunati in

izplačati vse neizplačane plače, skupaj z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od zapadlosti do plačila, po predhodnem odvodu vseh

davkov in prispevkov od bruto zneska ter ji vpisati vso

manjkajočo delovno dobo v delovno knjigo, vse v 8 dneh, da ne bo

izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške

sodnega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

izstavitve prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, vse v 8

dneh, da ne bo izvršbe."

[JEDRO]

Ker se je večinski lastnik tožene stranke odločil, da se bodo

dela komercialnih zastopnikov opravljala v okviru večinskega

lastnika, je delo tožnika pri toženi stranki na tem delovnem

mestu postalo nepotrebno. Podana redna odpoved PZ iz poslovnega

razloga je zakonita, saj je bila pravilno podana s strani tožene

stranke in ne s strani večinskega lastnika tožene stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odpoved

pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 23.10.2003, ki jo je podala

tožena stranka. Ugotovilo je, da je tožnik na podlagi sklenjene

pogodbe še dalje v delovnem razmerju pri toženi stranki ter mu

delovno razmerje pri njej ni prenehalo po poteku odpovednega roka

v trajanju 30 dni, ki je pričel teči naslednji dan po vročitvi

odpovedi pogodbe. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna

tožnika pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto,

ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim ter

mu obračunati in izplačati vse neizplačane plače skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in po

predhodnem odvodu vseh davkov in prispevkov od bruto zneskov ter

mu vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, vse v 8

dneh, da ne bo izvršbe. Ugotovilo je, da je tožena stranka

nezakonito odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih

razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1.

odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1,

Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi

sodišči. Navaja, da je njena direktorica že v mesecu septembru

2003 sprejela odločitev o ukinitvi delovnih mest na področju

nabave, prodaje, trženja, računovodstva in administrativnih

zadev. V tej zvezi je predložila sklep z dne 24.9.2003, ki je bil

posredovan obema predstavnikoma delavcev. V sodnem postopku je

predložila še sklep večinskega lastnika z dne 8.10.2003, v

katerem so obrazloženi ekonomski razlogi odpovedi pogodb o

zaposlitvah v posameznih sektorjih in razmerje med njo in

večinskim lastnikom kot krovno družbo. Sklep večinskega lastnika

pomeni zgolj potrditev že sprejete odločitve direktorice tožene

stranke. Poleg tega je v postopku dokazala, da je začela v času

od meseca septembra 2003 do aprila 2004 proizvajati nov izdelek

za madžarsko tržišče, kar je vplivalo na racionalizacijo

poslovanja. Vse odločitve v zvezi z odpovedjo pogodb je sprejela

načrtovano in v skladu z zakonom. V tej zvezi je spoštovala roke,

ki se nanašajo na seznanitev sveta delavcev in sindikata ter

nadalje glede sprejemanja nove sistemizacije delovnih mest in

odpovedjo pogodb o zaposlitvi. V skladu z navedenimi razlogi

meni, da je v tožnikovem primeru pravilno odpovedala pogodbo o

zaposlitvi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo

tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izdano sodbo

kot izvedenim postopkom ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne

kršitve, na katere opozarja pritožba in katere je moralo paziti

po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da je sodišče prve

stopnje po izvedbi predloženih listinskih dokazov, z ugoditvijo

tožnikovim zahtevkom sprejelo zmotno materialno pravno odločitev,

kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in

pravnimi razlogi.

Delodajalec lahko po določbi 2. odst. 81. čl. Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) redno odpove delavcu

pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. V

skladu z določbo 1. odst. 82. čl. ZDR je dolžan delodajalec, če

redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, dokazati utemeljen razlog

odpovedi. V določbi 1. odst. 88. čl. ZDR so opredeljeni razlogi

za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki

se nanašajo na trajno prenehanje potreb po opravljanju določenega

dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih,

organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov

na strani delodajalca. Delodajalec lahko odpove delavcu pogodbo o

zaposlitvi, če so takšni razlogi resni in utemeljeni ter

onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja (2. odst. 88. čl.

ZDR). Poleg tega mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o

zaposlitvi preveriti, če je možno zaposliti delavca pod

spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oz. ga je mogoče

dokvalificirati za delo, ki ga opravlja (3. odst. 88. čl. ZDR).

Sodišče prve stopnje je po izvedenih listinskih dokazih

ugotovilo, da je tožena stranka dne 23.10.2003 odpovedala tožniku

pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na delovnem mestu

komercialnega zastopnika. Odločitev o odpovedi pogodbe je

sprejela druga pravna oseba, to je uprava družbe W.O.O., pri

kateri tožnik ni bil v delovnem razmerju. Pravilnik o

sistemizaciji delovnih mest tožene stranke je bil sprejet šele po

odpovedi pogodbe dne 21.11.2003, pri čemer tožena stranka ni

dokazala, da bi bil obravnavan in sprejet po veljavnem postopku.

Poleg tega tožena stranka ni resno preučila možnosti tožnikove

zaposlitve pod spremenjenimi pogoji s prekvalifikacijo ali

dokvalifikacijo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno

presodilo izvedene listinske dokaze, zaradi česar je v tej

posledici sprejelo napačno materialnopravno odločitev. V primeru

tožnika je šlo za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov, ker je tožena stranka zaradi reorganizacije

komerciale ugotovila, da je postalo tožnikovo delo iz pogodbe o

zaposlitvi nepotrebno. Tožena stranka je v pisni odpovedi pogodbe

o zaposlitvi z dne 23.10.2003 obrazložila, da so se v sektorju

komerciale ukinila vsa tri delovna mesta in sicer vodje

komerciale ter dveh komercialnih zastopnikov. Tožena stranka je

preučila vse možnosti, da bi s tožnikom sklenila drugo pogodbo o

zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji ter s prekvalifikacijo ali

dokvalifikacijo, pa teh možnosti v družbi ni našla.

Tožena stranka je že v mesecu septembru 2003 zaradi

reorganizacije poslovanja izvajala dogovore z večinskim

lastnikom, to je krovno družbo W.O.O. za opravljanje storitev na

področju nabave, prodaje, trženja, računovodstva in

administrativnih zadev, vse z namenom boljše izrabe skupnih

prednosti ter povečanju konkurenčne sposobnosti. V tej zvezi je

predvidela reorganizacijo v navedenih sektorjih in ukinitev

določenih delovnih mest. V mesecu septembru 2003 je na podlagi

naročila večinskega lastnika začela proizvajati nov izdelek za

madžarsko tržišče, zaradi česar je ugotovila nepotrebnost

komercialnih zastopnikov, saj naj bi po dogovoru ta opravila

prevzel večinski lastnik v okviru svojega poslovanja. Tožena

stranka je dne 1.10.2003 pisno obvestila tožnika, da bo prenehala

potreba po njegovem delu, nakar mu je v skladu s predpisanimi

roki iz določbe 5. odst. 88. čl. ZDR dne 23.10.2003 redno

odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Zmotna je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je odločitev o

odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika sprejela družba, pri kateri

tožnik ni bil v delovnem razmerju. Po ugotovitvi pritožbenega

sodišča izvedeni listinski dokazi tega ne dokazujejo. Iz sklepa

tožene stranke z dne 24.9.2003 je razvidno, da je razloge o

nepotrebnosti storitev v posameznih sektorjih najprej ugotovila

direktorica tožene stranke, ki je z dopisom z dne 1.10.2003

(priloga B 5) o takšnih razlogih obvestila tako svet delavcev kot

sindikat pri toženi stranki. V nadaljevanju je sicer večinski

lastnik s sklepom uprave družbe z dne 8.10.2003 sprejel

ugotovitev, katerim delavcem se pri toženi stranki odpove pogodba

o zaposlitvi. Vendar je glede tega pomembno poudariti, da je v

upravi večinskega lastnika sodelovala kot enakovredni član tudi

direktorica tožene stranke, ki je predhodno najprej v svoji

družbi začela z aktivnostmi o ugotavljanju nepotrebnosti dela v

posameznih sektorjih. Za presojo je odločilno, da je tožniku

odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožena stranka, in ne njen

večinski lastnik, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve

stopnje. Nadalje je bil razlog o reorganizaciji komercialnega

sektorja in nepotrebnosti tožnikovega dela pri toženi stranki

znan še pred sprejemom sistemizacije novih delovnih mest, zaradi

česar njen kasnejši sprejem ni po vsebini v ničemer vplival na

ugotovljeni poslovni razlog.

Tožena stranka je v postopku sprejemanja nove sistemizacije

delovnih mest vključila tako svet delavcev kot sindikat, ki sta

obravnavala zadevo in se o problematiki tudi izjasnila. Tožena

stranka je glede tega v celoti spoštovala določbe iz 91. do 94.

čl. Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU, Ur. l.

RS, št. 42/93). Svet delavcev glede kadrovskih vprašanj, kar

vsekakor velja za sistemizacijo delovnih mest, lahko poda svoje

stališče in pripombe. Vendar delodajalec pri svoji odločitvi na

njih ni izrecno vezan, saj je povsem v njegovi pristojnosti, kako

bo opredelil novo organizacijo dela in določil, katera delovna

mesta so v ekonomskem in organizacijskem smislu najbolj smotrna.

Po zaključku pritožbenega sodišča je tožena stranka glede na tako

ugotovljene dejanske in pravne razloge pravilno odpovedala

tožniku pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi materialnopravno

zmotno odločilo, ko je ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito

odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnika. Zato je pritožbeno

sodišče v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP ugodilo pritožbi

tožene stranke in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je

zavrnilo tožnikove zahtevke, kot je to razvidno iz izreka te

sodbe.

Pritožbeno sodišče o morebitnih stroških postopka na prvi stopnji

ni odločilo, ker jih stranki nista priglasili. Enaka ugotovitev

velja tudi za pritožbene stroške tožene stranke.