Appeal dismissed; employer correctly terminated employment relationship on last day of temporary inability to work due to illness.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je bila tožnica ob poteku odpovednega roka zaradi redne

odpovedi PZ iz poslovnega razloga v bolniškem staležu, ji je

delodajalec skladno s 3. odstavkom 116. člena ZDR pravilno

kot datum prenehanja delovnega razmerja upošteval zadnji dan

začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot prepozno

zavrglo tožbo z dne 25.8.2003, s katero je tožeča stranka

zahtevala razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov ter uveljavljala reintegracijski in

reparacijski zahtevek. Odločilo je, da pravdni stranki nosita

vsaka sami svoje stroške postopka.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je zaradi zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega

prava pritožila tožeča stranka. Navaja, da je vložila tožbo

zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja, saj je zoper

odločbo imenovanega zdravnika, s katero ji je bil zaključen

bolniški stalež, pravočasno vložila pritožbo, na senatu

zdravstvene komisije pa ji je bilo rečeno, da bo njeni pritožbi

ugodeno. Tožbo je vložila v roku, ki ga določa 3. odst. 204.

člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02),

saj je za kršitev pravice lahko najprej izvedela, ko je bila

vabljena na senat zdravstvene komisije. Z odločbo Zavoda za

zdravstveno zavarovanje, ki jo je naknadno vložila v spis, ji je

bila bolniška podaljšana do 30.6.2003. Tožeča stranka predlaga,

da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep

razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje prvostopenjskemu

sodišču.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 366. člena v zvezi z 2. odst.

350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št.

26/99, 96/02 in 2/04) sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v

mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti

pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Na podlagi izvedenega

preizkusa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in

pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po

uradni dolžnosti, pa tudi niso podane, zato v izogib nepotrebnemu

ponavljanju v zvezi s pritožbenimi navedbami pojasnjuje zgolj

naslednje.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila tožeči stranki dne

16.1.2003 odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Potrdilo o vročitvi odpovedi (vročilnica) s sestavinami, kot jih

zahteva 149. člen ZPP, sicer ne obstaja, vendar je uspešno

opravljeno vročitev dopustno dokazati tudi drugače. Tožeča

stranka je na glavni obravnavi dne 9.3.2004 pojasnila, da je v

januarju 2003 v trgovini L. prebrala odpoved pogodbe o zaposlitvi

in domov odnesla kopijo, vendar vročitve odpovedi ni hotela

podpisati. Enako je pojasnjeno tudi v odgovoru na tožbo: dne

16.1.2003 je bila tožeči stranki vročena odpoved, vendar je ta

odločbo le vzela, njenega prejema pa ni podpisala. Tožeči stranki

je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko vročena, pa čeprav

tožena stranka vročitve ni opravila skladno z določili ZPP, kar

je v izpodbijanem sklepu ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče.

V 3. odst. 116. člena ZDR je določeno, da delavcu, ki mu je bila

odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz

razloga nesposobnosti in je ob poteku odpovednega roka odsoten z

dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali

poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene

zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom 6 mesecev po izteku

odpovednega roka. Ker je bila tožeča stranka ob izteku

odpovednega roka v bolniškem staležu, ji je tožena stranka v

skladu s citiranim členom kot datum prenehanja delovnega razmerja

v delovno knjižico zapisala zadnji dan začasne nezmožnosti za

delo zaradi bolezni, t.j. 10.6.2003. Tako zaključeno delovno

knjižico je tožena stranka vročila tožeči stranki dne 8.7.2003,

kar je izkazano s potrdilom, podpisanim s strani tožeče stranke

(priloga B1), podpis pa je tožeča stranka na glavni obravnavi

tudi pripoznala kot svoj. Z dnem vročitve delovne knjižice je

bila tožeča stranka tako nedvoumno seznanjena z dejstvom, da ni

več v delovnem razmerju pri toženi stranki, kar obenem pomeni, da

je najkasneje tega dne začel teči 30-dnevni rok, ki je v 3. odst.

204. člena ZDR določen za uveljavljanje sodnega varstva glede

morebitnih kršitev pravic, ki naj bi bile tožeči stranki

povzročene v zvezi s prenehanjem njenega delovnega razmerja, ter

v zvezi s tem za uveljavljanje reintegracijskega in

reparacijskega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je zato povsem

pravilno uporabilo materialno pravo, ko ni sledilo zatrjevanju

tožeče stranke, da je bila seznanjena z nezakonitim prenehanjem

delovnega razmerja šele dne 16.8.2003, ko ji je bila vročena

odločba Zavoda RS za zaposlovanje (št. 210-5173/03 z dne

12.8.2003). Z vročitvijo te odločbe je bila tožeča stranka namreč

samo pozvana k predložitvi vseh potrebnih dokazil, ki so v skladu

z Zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti

(ZZZPB - Ur. l. RS, št. 5/91 in nadaljnji), potrebna za priznanje

pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.

Pritožba na podlagi vsega obrazloženega ne more uspeti z navedbo,

da je tožeča stranka za kršitev pravice v zvezi s prenehanjem

delovnega razmerja lahko najprej izvedela, ko je bila vabljena na

senat zdravstvene komisije. Tudi sicer omenjeno pritožbeno

zatrjevanje predstavlja novoto v postopku, glede katere je tožeča

stranka prekludirana, saj za njeno upoštevanje ni izkazala

obstoja pogojev iz 337. člena ZPP. Po citirani določbi sme namreč

pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove

dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti

oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca

glavne obravnave, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na

prvem naroku. Tožeča stranka je že na naroku za glavno obravnavo

dne 9.3.2004 povedala, da je bila dne 18.8.2003 na zdravstveni

komisiji v zvezi s pritožbo, ki jo je vložila zoper sklep Zavoda

za zdravstveno zavarovanje Slovenije (št. 250000-2003-1856 z dne

9.6.2003), s katerim ji je bil odobren bolniški stalež za čas od

6.6.2003 do 10.6.2003; tako bi morala tožeča stranka najkasneje

na tem naroku za glavno obravnavo in ne šele v pritožbi

spremeniti svoje zatrjevanje glede tega, kdaj je izvedela za

kršitev pravice.

Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče

stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka

365. člena v zvezi s 353. členom ZPP).