Employment law: Partially allowed travel costs transfer under Directive 2001/23/EC; pension contributions rejected.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3.

točki zavrnilnega dela spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti premalo

izplačane potne stroške in sicer:

- za mesec junij v višini 1.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi za čas od 18.7.2003 dalje do plačila,

- za mesec julij v višini 1.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi za čas od 18.8.2003 dalje do plačila,

- za mesec avgust v višini 1.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi za čas od 18.9.2003 dalje do plačila,

- za mesec september v višini 1.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi za čas od 18.10.2003 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh

od 10.6.2004, da ne bo izvršbe."

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene

stroške v znesku 16.500,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.

[JEDRO]

Skladno s 73. členom ZDR, ki je usklajen z Direktivo Sveta

2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z

ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij,

obratov ali dela podjetij ali obratov, predvideva

avtomatičen prenos vseh pravic in obveznosti iz delovnega

razmerja in ne le tistih iz PZ na delodajalca prevzemnika,

pri čemer ni potrebno skleniti nove PZ z novim delodajalcem.

Zato je tožnik upravičen do povračila stroškov prevoza v

taki višini, kot pred spremembo delodajalca.

Ker določba Direktive o ohranjanju pridobljenih pravic

delavcev ne veljajo za pravice delavcev do terjatev iz

naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja (ki ni vključeno

v sistem zakonsko urejenega obveznega zavarovanja, v

katerega se vključi posamezna družba ali ki se zagotovi

posamezni družbi - 3. člen Direktive), tožnik pri novem

delodajalcu ni upravičen do plačila prispevka iz dodatnega

pokojninskega zavarovanja (ki ga je zanj plačeval prejšnji

delodajalec) iz naslova pridobljenih pravic.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da je tožena stranka

dolžna skleniti dodatek k obstoječi pogodbi o zaposlitvi v delu,

ki se nanaša na plačilo prispevka za PPZ ter v delu, ki se nanaša

na pridobljeni obseg njegovih pravic od 1.6.2003 dalje ter

zavrnilo zahtevek na plačilo prispevka za PPZ v višini 4.040,00

SIT na mesec ob vsakem obračunu plač od 1.6.2003 dalje ter

zahtevek na plačilo premalo izplačanih potnih stroškov. Odločilo

je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka

v višini 98.495,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

10.6.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov,

predvsem zaradi zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega

stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter

tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da zadevo vrne sodišču

prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje

v sodbi zaključi, da je zahtevek neutemeljen, ker je tožena

stranka dala tožniku v podpis pogodbo o zaposlitvi, v kateri so

določene vse pravice, kar je v nasprotju z predhodno ugotovitvijo

sodišča, da mu je dala pogodbo o zaposlitvi v podpis po

nepotrebnem. Navaja, da je pogodbo o zaposlitvi podpisal pod

pritiskom in zaradi groženj z izgubo zaposlitve, šele kasneje pa

je izvedel, da so mu bile odvzete pravice, ki jih je pri prevzeti

družbi že pridobil. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo. 73.

člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS št. 26/99 -

2/2004) je jasen v tem, ko določa, da pri spremembi delodajalca

preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih

razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu

prenosniku na delodajalca prevzemnika. Med drugimi pravicami je

tudi pravica do prispevka za PPZ. Prevzemna družba je delavcem

zagotavljala, da se za delavce ne bo nič spremenilo, razen naziva

delodajalca. Priča C. P. je izpovedal, da je tudi tožena stranka

poudarjala, da bo pristopila k dodatnemu pokojninskemu

zavarovanju. Dejstvo, da so kljub pripojitvi in avtomatičnemu

prehodu k novemu delodajalcu tožniku in ostalim delavcem prevzete

družbe dajali v podpis nove pogodbe o zaposlitvi in odpoved

delovnega razmerja kaže na zlonamerne namene tožene stranke.

Sodišče je spregledalo, da so pravico do plačila prispevka za PPZ

pridobili tisti delavci, ki so se prostovoljno vključili v

dodatno pokojninsko zavarovanje in ne vsi. Ta dodatna pravica je

pomenila določen način nagrajevanja.

Glede potnih stroškov navaja, da so zaključki sodišča prve

stopnje pavšalni. Dokazno breme je na toženi stranki, da dokaže,

da mu ni zmanjšala obsega pridobljenih pravic. Priglaša

pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe

ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot

neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Navaja, da je tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi ter da ne

držijo navedbe tožnika, da jo je podpisal pod prisilo.

Tožnik v odgovoru na odgovor tožene stranke na pritožbo prereka

navedbe tožene stranke. Navaja, da je tožena stranka avtomatični

prehod delavcem zamolčala. Nove pogodbe o zaposlitvi je ponudila

v podpis s pojasnilom, da bodo tisti, ki je ne bodo podpisali

ostali brez dela.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v

mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo

materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka,

kot mu to nalaga določba 350. člena zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004).

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja pravice na

podlagi 73. člena ZDR/02. Tožniku je bila pri prejšnjem

delodajalcu prenosniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, po mnenju

sodišča prve stopnje nepotrebno, tožena stranka pa mu je ponudila

v podpis pogodbo o zaposlitvi in aneks k pogodbi št. 1, ki ju je

tudi podpisal. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče,

da bi tožnik lahko odklonil podpis pogodbe o zaposlitvi pri novem

delodajalcu prevzemniku, če se z njo ni strinjal ter da

uveljavlja pravice, ki niso bile določene v pogodbi o zaposlitvi

pri delodajalcu prenosniku. Odločilo je, da delodajalec

prevzemnik ni zavezan za plačilo prispevka za premijo

prostovoljnega dodatnega zavarovanja. Glede plačila stroškov

prevoza je zavzelo stališče, da so za toženo stranko zavezujoče

določbe kolektivne pogodbe za dejavnost prevoza blaga v cestnem

prometu.

Če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja,

izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla

oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali

delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge

pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli

delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca

prevzemnika (1. odstavek 73. člena ZDR/02).

Tožnik je bil v delovnem razmerju v družbi Av. d.d.. Na podlagi

pogodbe o pripojitvi se je družba Av. d.d. pripojila k družbi Al.

d.d.. Tožniku je delovno razmerje pri Av. d.d. prenehalo,

odpovedana mu je bila pogodba o zaposlitvi, tožena stranka pa mu

je ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tudi

podpisal. Šele s prejemom prve plače pri novem delodajalcu je

ugotovil, da so mu zagotovljene manjše pravice, kot jih je imel

pri prejšnjem delodajalcu.

73. člen ZDR/02, ki je usklajen z Direktivo Sveta 2001/23/ES z

dne 12.3.2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z

ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov

ali delov podjetij ali obratov, predvideva avtomatičen prenos

pogodbe o zaposlitvi na prevzemnika prenesenega podjetja, obrata

ali dela obrata in nadaljnjo veljavnost kolektivnih pogodb glede

pravic in obveznosti "prenešenih delavcev". Tako ob spremembi

delodajalca preidejo pogodbene in druge obveznosti iz delovnih

razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu

prenosniku na delodajalca prevzemnika. To niso samo pravice, ki

so obsežene v pogodbi o zaposlitvi, temveč tudi druge pravice iz

delovnega razmerja. Zato so pravice, ki jih je imel tožnik pri

delodajalcu prenosniku avtomatično prešle na delodajalca

prevzemnika, ne glede na to, da je tožnik pri delodajalcu

prevzemniku podpisal pogodbo o zaposlitvi. Zanj tako velja ta

pogodba, kakor tudi vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi pri

delodajalcu prenosniku, kakor tudi ostale pravice, ki jih je imel

pri delodajalcu prenosniku.

Tožnik uveljavlja pravico do povrnitve stroškov za prevoz z dela

in na delo v višini, kot mu je bila priznana pri delodajalcu

prenosniku. Ob ugotovitvi, da mu delodajalec prevzemnik izplačuje

stroške prevoza v nižjem znesku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da

je glede na določilo 73. člena ZDR/02 upravičen do povračila

stroškov v višini, kot jih je prejemal pri prejšnjem delodajalcu.

Glede pravice do plačila prispevka za PPZ pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožnik

je imel na dan prenosa pravico iz dodatnega pokojninskega

zavarovanja. Določbe Direktive o ohranjanju pridobljenih pravic

delavcev ne veljajo za pravice delevcev do dajatev iz dodatnega

starostnega, invalidskega in družinskega zavarovanja, to je

zavarovanja, ki niso vključena v okvir zakonsko urejenega sistema

obveznega zavarovanja, v katerega se vključi posamezna družba ali

ki se zagotovi posamezni družbi (člen 3 Direktive). Zato so

pritožbene navedbe, da je tožnik upravičen do plačila prispevka

iz dodatnega pokojninskega zavarovanja iz naslova pridobljenih

pravic neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4.

točke 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo

delno spremenilo tako,kot je razvidno iz izreka sodbe.

V preostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem

izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede na

ugotovitev, da glede tega dela izpodbijane sodbe s pritožbo

uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na

katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje o stroških

postopka obdržalo v veljavi glede na ugotovitev, da je tožnik

uspel le z minimalnim delom svojega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna

tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 16.500,00 SIT. Glede

na uspeh s pritožbo mu je pritožbeno sodišče priznalo za pritožbo

125 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke ob odločanju

pritožbenega sodišča in 20 % DDV znaša 16.500,00 SIT.