Appeal dismissed; severance pay due at termination and interest calculation is not unenforceable.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Odpravnina po 109.členu ZDR, ki jo je delodajalec dolžan

izplačati delavcu, kateremu je odpovedal PZ iz poslovnega

razloga, zapade v plačilo ob prenehanju delovnega razmerja.

Ker je toženi stranki znano, kdaj je tožnici prenehalo

delovno razmerje, izrek ni nedoločen in neizvršljiv glede

teka zakonitih zamudnih obresti, zato ker je v izreku

napisano, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati

odpravnino z zakonitimi zamudnimi obrestmi izplačati od

prvega dne po prenehanju delovnega razmerja dalje.

Če sodišče ne ugodi predlogu stranke za preklic poravnalnega

naroka in naroka za glavno obravnavo, ker za to ni opravičljivega

razloga, s tem ni kršena možnost obravnavanja pred sodiščem.

Sodišče strank ni dolžno s posebnim sklepom obveščati, da

predlogu za preklic ne bo ugodilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki

naložilo, da tožnici plača odpravnino v znesku 1,111.160,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po prenehanju

delovnega razmerja (tč. I/1 izreka), regres za letni dopust za

leto 2002 v znesku 104.418,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 1.8.2002 in davek od tega regresa v znesku 21.387,00

SIT na račun Davčnega urada Celje (tč. I/2 izreka), regres za

letni dopust za leto 2003 v znesku 109.701,00 SIT neto z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 dalje in davek od tega

regresa v znesku 22.469,00 SIT na račun Davčnega urada Celje (tč.

I/3 izreka) ter regres za letni dopust za leto 2004 v znesku

114.418,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2004

dalje in davek od tega regresa v znesku 23.435,00 SIT na račun

Davčnega urada Celje (tč. I/4 izreka). Toženi stranki je

naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 183.876,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.2004 (tč. II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh

pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona

o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04).

Navaja, da je bilo toženi stranki onemogočeno obravnavanje pred

sodiščem, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb

pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pooblaščenec

tožene stranke je namreč z vlogo z dne 14.9.2004 prosil za

preložitev naroka, ker je bil zadržan na drugih obravnavah.

Sodišče prve stopnje je predlog za preložitev zavrnilo s sklepom,

v katerem je navedlo, da ZPP in Zakon o odvetništvu (ZOdv - Ur.

l. RS št. 19/93 - 24/01) urejajo substitucijo odvetnikov. Sodišče

prve stopnje pri tem ni navedlo, na kakšni osnovi je ugotovilo,

da je v konkretni situaciji bilo možno zagotoviti substitucijo.

Pooblaščenec je pooblastilo prejel tik pred obravnavo, zato tudi

ni bilo zadosti časa, da bi preveril možnost za zagotovitev

substitucije pri vseh odvetnikih v Sloveniji, pri bližnjih pa te

možnosti ni bilo. Tožena stranka se ni mogla izreči glede delnega

umika in spremembe podrednega zahtevka, saj na obravnavi ni bila

prisotna. Sodišče prve stopnje v zvezi z umaknjenimi zahtevki

tudi ni sprejelo ustreznega ugotovitvenega sklepa. Glede ostalih

tožbenih zahtevkov pa tožena stranka opozarja na izredno težko

ekonomsko situacijo, zaradi katere je postala nesolventna in

zaradi katere ne more pravočasno poravnavati svojih obveznosti,

sodišče tudi ni izvajalo nobenih dokazov v zvezi z navedbami

tožene stranke o dogovorih z reprezentativnimi sindikati glede

prolongacije plačila obveznosti do delavcev. Izrek izpodbijane

sodbe je v tč. I/1 v delu, ki se nanaša na začetek teka zakonskih

zamudnih obresti, neizvršljiv, saj je nejasen in nedoločen.

Tožena stranka obveznosti do delavcev sicer ne zanika, vendar

želi svoje obveznosti poravnati na način, ki bi omogočil

ohranitev podjetja in socialne varnosti preostalih zaposlenih.

Tožena stranka v zvezi z navedenimi razlogi nasprotuje tudi

odločitvi o stroških postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje

v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v

pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno

uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 8. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ta je

vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem,

zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost

obravnavanja pred sodiščem. Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve

stopnje ni ugodilo predlogu tožene stranke za preklic

poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, ta

pravica toženi stranki ni bila kršena. Tožena stranka je bila

obveščena o tem, da sodišče prve stopnje njenemu predlogu ni

ugodilo, zato bi se morala zavedati, da bo narok opravljen. V

skladu s prvim odstavkom 115. čl. ZPP sodišče lahko preloži

narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to

drugi upravičeni razlogi. Zgolj navedba pooblaščenca tožene

stranke, da ima njihova odvetniška pisarna istočasno obravnave

pri Okrajnem sodišču v Šentjurju in Okrožnem sodišču v Celju, ne

izkazuje, da je v resnici podan opravičljiv razlog za preložitev

naroka. Pooblaščenec tožene stranke dejansko ni izkazal, da ni

mogel zagotoviti substitucije v skladu z določbami 16. čl. ZOdv.

Zmotno je prepričanje tožene stranke, da bi sodišče moralo

ugotavljati, kako bi si pooblaščenec lahko zagotovil

substitucijo. V resnici bi on v predlogu za preložitev naroka

moral dokazovati, da substitucije ne more zagotoviti.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je podana bistvena

kršitev določb pravdnega postopka, ker toženi stranki ni bil

vročen pripravljalni spis, s katerim je tožnica umaknila tožbo

zoper prvotno prvotoženo stranko glede izpodbijane odpovedi

pogodbe o zaposlitvi oz. glede trajanja odpovednega roka. Tožnica

je s pripravljalno vlogo, ki jo je sodišču predložila šele na

naroku za glavno obravnavo dne 16.9.2004, delno umaknila tožbo.

Zato bi sodišče to vlogo dejansko moralo vročiti toženi stranki,

da bi se v roku 15 dni od prejema vloge lahko izjavila o delnem

umiku tožbe. Vendar pa opustitev vročitve ne pomeni, da je v

resnici podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz

prvega odstavka 339. čl. ZPP. Tožnica je primarni tožbeni

zahtevek umaknila potem, ko jo je tožena stranka obvestila, da ji

je odpovedni rok podaljšala na 150 dni, zaradi česar tožnica nima

več zahtevka v zvezi z odpovednim rokom.

Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo nepravilno, ko ni izdalo

sklepa o ustavitvi postopka, vendar bi zoper to lahko ugovarjala

kvečjemu tožnica, ki bi v 15 dneh od prejema sodbe lahko

predlagala izdajo dopolnilnega sklepa. Ker tega ni storila, se

šteje, da je tožba umaknjena v tistem delu, glede katerega

sodišče prve stopnje ni odločilo z izpodbijano sodbo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z dogovarjanjem

med toženo stranko in reprezentativnimi sindikati glede

prolongacije plačila obveznosti do delavcev, saj bi takšno

prolongacijo tožena stranka lahko dogovorila le s tožnico oz.

posameznim delavcem, ne more pa s temi terjatvami razpolagati

sindikat. Navedeno pomeni, da dejansko stanje ni ostalo nepopolno

ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje glede teh trditev ni

izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem strank, saj ne gre za

odločilna dejstva.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo,

ko je tožnici na podlagi 109. čl. Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR - Ur. l. RS št. 42/02) dosodilo vtoževano odpravnino, ki jo

dolžan izplačati delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov. Prav tako je pravilno uporabilo materialno

pravo, ko je na podlagi 51. čl. Splošne kolektivne pogodbe za

gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS št. 40/97 - 73/03) in

aneksa št. 2 k tarifni prilogi SKPgd (Ur. l. RS št. 45/02)

dosodilo regres za letni dopust za leto 2002 v znesku 104.418,00

SIT neto oz. ko je na podlagi aneksa št. 3 k tarifni prilogi

SKPgd (Ur. l. RS št. 38/03) regres za leto 2003 dosodilo ob

upoštevanju bruto osnove 132.170,00 SIT in ko je na podlagi

določb socialnega sporazuma za obdobje 2003-2005 (Ur. l. RS št.

40/03) regres za letni dopust za leto 2004 dosodilo od osnove

137.853,00 SIT bruto.

Drugostopenjsko sodišče tudi ne more slediti pritožbenim

navedbam, da je neizvršljiv del izreka izpodbijane sodbe, ki se

nanaša na začetek teka zakonskih zamudnih obresti od dosojene

odpravnine. Odpravnina, ki jo je delodajalec dolžan izplačati

delavcu, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz

poslovnih razlogov, zapade v plačilo ob prenehanju delovnega

razmerja, kot je pravilno odločilo tudi sodišče prve stopnje.

Kdaj je tožnici prenehalo delovno razmerje, je toženi stranki

znano, zato bo sodbo lahko izvršila. Glede na navedeno so

neutemeljene pritožbene navedbe o neizvršljivosti izpodbijane

sodbe.

Stroški postopka so odmerjeni v skladu z načelom odgovornosti za

uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP in v skladu z veljavno

Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS št. 67/03), zato je neutemeljen

tudi tisti del pritožbe, s katerim tožena stranka izpodbija

odločitev o stroških postopka.

Na podlagi 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo

kot neutemeljeno, saj niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi

in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče

na podlagi prvega odstavka 165. čl. ZPP v zv. s prvim odstavkom

154. čl. ZPP odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške

pritožbenega postopka.