Appeal dismissed; fixed-term contract transformed to indefinite term after maternity leave ended and employee worked three weeks.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker je delavka sklenila PZ za določen čas za "čas trajanja

porodniškega dopusta delavke XY" in je po preteku tega časa

delala še tri tedne (v času, ko je delavka XY po zaključenem

porodniškem dopustu koristila še letni dopust), je skladno s

54. členom ZDR prišlo do transformacije PZ, sklenjene za

določen čas v PZ za nedoločen čas.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razveljavilo ugotovitveni sklep o

sporazumnem prenehanju delovnega razmerja tožene stranke št.

04/2004 z dne 10.9.2004 (1. točka izreka) in ugotovilo, da je

tožnica dne 9.12.2003 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen

čas (2. točka izreka). Posledično navedenemu je razsodilo, da

tožnici dne 12.9.2004 delovno razmerje pri toženi stranki ni

zakonito prenehalo in ji še traja, ter da jo je tožena stranka

dolžna pozvati nazaj na delo (3. točka izreka). Tožena stranka je

dolžna tožnici vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ji

izplačati plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja

od 12.9.2004 dalje do vrnitve na delo v mesečnem neto znesku

113.853,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v

mesecu za prejšnji mesec ter plačati vse davke in prispevke od

teh plač (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka

dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 130.790,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe

dalje do plačila (5. točka izreka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava po

določilih 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice

zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navajala je, da

sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ko

je menilo, da zaslišani T. P. ni potrdil trditev tožene stranke,

ki je navajala, da je bila tožnica že pred prenehanjem pogodbe o

zaposlitvi obveščena, da bo delavka R. I. izkoristila še redni

letni dopust. Tožnica je dobro vedela, kdaj preneha porodniški

dopust delavki, ki jo je nadomeščala in je tudi vedela, da je

sklenila delovno razmerje za določen čas za čas nadomeščanja

delavke R.I.. Kolektiv, kjer je delala tožnica, je majhen, zato

je znano, kdaj bo kdo prišel na delo in zakaj je odsoten z dela.

ZDR določa, da se delovno razmerje lahko sklene za določen čas za

nadomeščanje začasno odsotnega delavca, pri tem pa ne določa

pogojev iz naslova razlogov začasne odsotnosti z dela. Delovno

razmerje za določen čas se zaradi tega lahko sklene tudi za čas

nadomeščanja delavca, ki koristi redni letni dopust, torej za

celotno odsotnost. ZDR ne določa, da se mora skleniti nova

pogodba ali dodatek k pogodbi, če gre za zamenjavo istega

delavca, saj gre za primere, ki jih zakon navaja kot osnovo za

sklenitev pogodbe za določen čas. Obligacijski zakonik določa, da

se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena

uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen

pogodbenikov in določilo razumeti tako, da ustreza načelom

obligacijskega prava. Med strankama je nesporno, da se nista

dogovorili o delovnem razmerju za nedoločen čas. Zaključek

delovnega razmerja tožnice ni bil točno določen, ampak je bil

določljiv. Porodniški dopust po Zakonu o starševskem varstvu in

družinskih prejemkih traja 105 dni, pogodba o zaposlitvi pa je

vključevala celotno odsotnost z dela in bi se lahko npr.

podaljšala tudi zaradi negovanja otroka. Sodišče je kršilo tudi

pravico tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena

Ustave RS. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške

postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je

po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz

2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št.

26/99 - 2/2004 - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje

zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka ni

zagrešilo in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko

stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica s toženo stranko

sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 9.12.2003, ki v 1. členu

določa, da se delovno razmerje sklepa za določen čas s polnim

delovnim časom "od dne ... 11.12.2003 ... do dne ... za čas

trajanja porodniškega dopusta I. R.". Tožena stranka je med

postopkom zatrjevala, da je bila tožnica že dne 20.8.2004 s

strani izmenovodje T. P. obveščena, da bo R. I. po končanem

porodniškem dopustu koristila še redni letni dopust, tožnici pa

bo delovno razmerje prenehalo, ko se bo I. vrnila na delo.

Zaslišani T. P. navedenih trditev ni potrdil, izpovedal je, da je

delal razpored delavcev konec avgusta in je takrat pogodba za

tožnico še veljala, ni pa se spomnil, da bi tožnici rekel, da ji

bo delovno razmerje prenehalo po vrnitvi I. z dopusta. Sodišče

prve stopnje je razveljavilo ugotovitveni sklep o sporazumnem

prenehanju delovnega razmerja z dne 10.9.2004, saj je ugotovilo,

da ni šlo za sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dnem

12.9.2004.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) v 52.

členu določa primere, ko se lahko pogodba o zaposlitvi sklene za

določen čas in med razlogi v 2. alinei 1. odst. določa tudi

nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Poudariti je potrebno, da

10. člen ZDR določa pravilo sklepanja pogodb o zaposlitvi za

nedoločen čas, tako da je sklepanje pogodb o zaposlitvi za

določen čas le izjema in ZDR posebnosti pogodbe o zaposlitvi za

določen čas ureja v določilih od 52. do 56. člena ZDR. Tako 54.

člen ZDR določa tudi posledice nezakonito sklenjene pogodbe o

zaposlitvi za določen čas in določa, da če je pogodba o

zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali

kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po preteku

časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da

je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ker je

tožnica ostala na delu še po preteku časa, za katerega je

sklenila pogodbo o zaposlitvi od vključno 25.8.2004 pa vse do

12.9.2004, se na podlagi zakonske domneve šteje, da je tožnica

sklenila pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno navedbo tožene

stranke, da zaključek delovnega razmerja za tožnico ni bil točno

določen, ampak je bil določljiv, pri čemer pa dodaja, da 1. člen

pogodbe o zaposlitvi izrecno določa, da traja tožničino delovno

razmerje od dne 11.12.2003 in za čas trajanja porodniškega

dopusta R. I.. Kot izhaja iz odločbe Centra za socialno delo

Hrastnik z dne 23.11.2003, je I. R. bila upravičena do dopusta za

nego in varstvo otroka v času od 9.12.2003 do 24.8.2004 in sicer

v obliki popolne odsotnosti z dela. Tožnica je pri toženi stranki

ostala na delu še po datumu poteka t.i. "porodniškega dopusta" po

24.8.2004 in ji je delovno razmerje, kot to izhaja iz

ugotovitvenega sklepa o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja

z dne 10.9.2004, pri toženi stranki prenehalo z dnem 12.9.2004.

Tožnica je delala vse do 3.9.2004, nato pa do prenehanja

delovnega razmerja koristila redni letni dopust.

ZDR ne določa t.i. "porodniškega dopusta", ki je kot razlog

sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden v pogodbi o

zaposlitvi. Prejšnji ZDR (Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93 - ZDR), ki

je veljal do 31.12.2002, je urejal pravice staršev do

porodniškega dopusta ter dopusta za nego in varstvo otroka. Novi

ZDR pa v 191. členu določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti

pravico do odsotnosti z dela ali krajšega delovnega časa delavcu

zaradi izrabe starševskega dopusta, določenega z zakonom. Tako je

starševski dopust v ZDR uporabljen kot splošno ime za različne

vrste dopusta, ki ga lahko koristijo različne osebe, v različni

dolžini in na različne načine in obsega tako porodniški dopust,

očetovski dopust, dopust za nego in varstvo otroka ter

posvojiteljski dopust. Rednega letnega dopusta delavca pa nikakor

ni mogoče šteti v starševski ali porodniški dopust. Med strankama

v postopku ni bilo sporno, da je I. R. bila upravičena do dopusta

za nego in varstvo otroka v času od 9.12.2003 do 24.8.2004, v

času do 13.9.2004 pa je koristila redni letni dopust.

V konkretnem primeru je tako prišlo do situacije, ko je tožnica

efektivno delala pri toženi stranki vse do 3.9.2004 in v

nadaljevanju do vključno 12.9.2004 koristila še redni letni

dopust, kar pomeni, da je ostala na delu tudi po preteku časa, za

katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, tako da je prišlo do

zakonske domneve po določilih 54. člena ZDR, da je tožnica

sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V kolikor bi

sprejeli pravno naziranje tožene stranke v pritožbi, da po Zakonu

o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur.l. RS št.

97/2001 - ZSDP) traja porodniški dopust 105 dni, pa bi že po

preteku tega časa tožnici prešlo delovno razmerje v nedoločen

čas.

Poudariti je tudi, da ZDR ne določa "podaljšanja" delovnega

razmerja za določen čas zaradi koriščenja letnega dopusta, pač pa

bi tožena stranka morala tožnici omogočiti koriščenje rednega

letnega dopusta v okviru trajanja pogodbe o zaposlitvi oz. v

roku, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen

čas. V kolikor bi se pogodbeni stranki dogovorili drugače, bi o

tem morali skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas oz. aneks

k obstoječi pogodbi.

V zvezi s pritožbenim ugovorom, da bi moralo sodišče prve stopnje

ugotavljati voljo pogodbenih strank pri sklenitvi pogodbe za

določen čas, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pogodba o

zaposlitvi jasno določa, da se sklepa delovno razmerje za čas

trajanja porodniškega dopusta delavke R. I. in določila ni mogoče

razumeti v tem smislu, da se delovno razmerje sklepa za določen

čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke iz kateregakoli

razloga.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno

razveljavilo ugotovitveni sklep o sporazumnem prenehanju

delovnega razmerja z dne 10.9.2004, saj je pravilno ocenilo, da

ni šlo le za ugotovitveni sklep, pač pa je iz vsebine sklepa

izhajalo, da gre za sporazum o prenehanju delovnega razmerja z

določenim datumom. V dokaznem postopku pa je bilo ugotovljeno, da

sporazum glede datuma prenehanja delovnega razmerja ni bil

sklenjen, saj je tožnica podpisala le prejem sklepa o prenehanju

delovnega razmerja iz razloga, da je lahko dobila tudi zaključeno

delovno knjižico, nikakor pa se ni strinjala s sporazumnim

prenehanjem delovnega razmerja z dnem 12.9.2004.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo denarnemu tožbenemu

zahtevku za plačilo nadomestila plače, saj iz plačilne liste za

mesec junij 2004 izhaja, da je bila tožničina neto plača

113.853,37 SIT, kar je tožnica tudi zahtevala v tožbenem

zahtevku.

Ustava RS (Ur.l.RS št. 33/91 s sprem. - URS) v 22. členu določa

enako varstvo pravic in določa, da je vsakomur zagotovljeno enako

varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi

državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih

pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali

pravnih interesih. Navedeno ustavno načelo po oceni pritožbenega

sodišče ni bilo kršeno, saj je sodišče prve stopnje izvedlo vse

dokaze predlagane s strani tožene stranke in skladno z določili

8. člena ZPP tudi sprejelo dokazno oceno, s katero se pritožbeno

sodišče strinja. Sodišče se ni bilo dolžno opredeljevati do vseh

navedb tožene stranke, ki za rešitev spora niso bile pomembne.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka na

podlagi določila 1. odst. 154. člena ZPP ob upoštevanju

Odvetniške tarife.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke

kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje,

za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. členu ZPP.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na 1. odst.

165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP.