Appeal dismissed; temporary order denied due to lack of irreparable harm as unemployment benefits provided adequate protection.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Z razveljavitvijo odločbe o tožnikovi razrešitvi s funkcije

direktorja občinske uprave v upravnem sporu, je podana verjetnost

terjatve kot pogoj za izdajo začasne odredbe, s katero tožnik

zahteva, da se do pravnomočne rešitve spora glede zakonitosti

sklepa o prenehanju delovnega razmerja (ki temelji na odločbi o

razrešitvi tožnika s položaja direktorja občinske uprave) zadrži

učikovanje sklepa, s katerim mu je delovno razmerje prenehalo.

Vendar tožnik ni izkazal nastanka nenadomestljive škode, saj kot

brezposelni delavec prejema nadomestilo pri zavodu za

zaposlovanje, zato je predlog za izdajo začasne odredbe

utemeljeno zavrnjen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog

za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepoveduje, da

ne sme ničesar storiti, kar bi povzročilo škodo tožniku, predvsem

pa se ji naloži, da odloži izvedbo javnega natečaja po določbah

od 60. do 63. čl. Zakona o javnih uslužbencih vse do izdaje

pravnomočne sodne odločbe v delovnem sporu; zavrnilo predlog, da

je tožena stranka dolžna omogočiti tožniku, da se začasno do

pravnomočne odločitve v delovnem sporu vrne nazaj na delo z vsemi

pravicami in obveznostmi, ki jih je imel pred 22.9.2005; zavrnilo

zahtevek, da se toženi stranki izreče denarna kazen v višini

20.000.000,00 SIT za primer kršitve zgoraj navedenih prepovedi,

in da bo sodišče v primeru kršitev na podlagi sklepa o izrečeni

kazni po uradni dolžnosti opravilo izvršbo z rubežem denarnih

sredstev na njenem transakcijskem računu; zavrnilo predlog, da

velja začasna odredba z dnem njene izdaje in traja do pravnomočne

odločitve v delovnem sporu; zavrnilo predlog, da ugovor zoper

začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve, kot zavrnilo predlog,

da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v zadevi izkazal

verjetnost obstoja terjatve, ne pa tudi predlaganega pogoja, ki

se nanaša na nastanek težko nadomestljive škode.

Tožnik se je pritožil zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po

določbi 1. odst. 338. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z

določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1,

Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi in

socialnimi sodišči. Navaja, da je tožena stranka dne 5.1.2006

objavila javni natečaj za zasedbo delovnega mesta, ki ga je

opravljal pred nezakonito razrešitvijo, kar pomeni, da bo postalo

delovno mesto direktorja občinske uprave po izvedenem javnem

natečaju zasedeno. To bi onemogočilo njegovo reintegracijo, poleg

tega bi nastala težko nadomestljiva škoda tako na njegovi strani

kot na strani tožene stranke. Delovni proces je pri toženi

stranki že dosedaj okrnjen. Sam ima delovne izkušnje na delovnem

mestu direktorja občinske uprave. Če bi z njim nadaljeval, bi

tožena stranka normalno poslovala. Izdana začasna odredba bo v

korist obeh strank. Ne glede na navedeno pa ima sodišče

pristojnost, da izda vsako odredbo, s katero se da doseči namen

zavarovanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče predlogu v

celoti ugodi oz. podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu

izpodbijanega sklepa soglaša z dejanskimi ugotovitvami in

pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter jih ne ponavlja. V

izpodbijanem sklepu, ki vsebuje razloge o vseh odločilnih

dejstvih, je sodišče prve stopnje sprejelo tudi pravilno

materialnopravno odločitev. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim

postopkom kot izdanim pisnim sklepom ni storilo nobene bistvene

postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je

pritožbeno sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti. Zato na

pritožbene navedbe tožnika še odgovarja.

Pravna podlaga za izdajo začasnih odredb je opredeljena v določbi

43. čl. ZDSS-1. V skladu z določbo 3. odst. 43. čl. ZDSS-1 se

izdajajo začasne odredbe po določbah zakona, ki ureja

zavarovanje, če v tem zakonu ni drugače urejeno. Gre za Zakon o

izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 - 75/02).

Sodišče lahko izda začasno odredbo na predlog strank ali po

uradni dolžnosti.

V skladu z določbo 272. čl. ZIZ lahko sodišče na predlog stranke

izda začasno odredbo z namenom zavarovanja nedenarne terjatve,

glede katere mora upnik izkazati za verjetno, da njegova terjatev

obstoji ali mu bo zoper dolžnika nastala. Poleg tega mora upnik

izkazati za verjetno vsaj eno od predpostavk, ki so navedene v 2.

odst. 272. čl. ZIZ. Verjetnost terjatve je podana takrat, ko je

na razpolago več razlogov za neko odločitev od tistih, ki

izkazujejo nasprotno. V kolikor tožnik poleg verjetnosti terjatve

uveljavlja še predpostavko težko nadomestljive škode, je glede

tega potrebno poudariti, da takšna predpostavka ne predstavlja

zmanjšanja premoženja že zato, ker bi bilo škodo mogoče s težavo

odpraviti oz. bi škoda prizadela upnika v takšnem obsegu, da bi

jo bilo težko sanirati. Ugotavljanje težko nadomestljive škode

pomeni pravni standard. Zato mora sodišče v vsakem primeru

posebej oceniti, če je glede na zatrjevane okoliščine verjetno,

da bo težko nadomestljiva škoda pri upniku dejansko nastala.

V konkretnem primeru je župan tožene stranke s sklepom z dne

31.5.2005 razrešil tožnika s položaja direktorja občinske uprave,

na kar je tožniku s sklepom župana tožene stranke z dne 19.7.2005

v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri

Vladi R Slovenije z dne 24.8.2005 prenehalo delovno razmerje pri

toženi stranki. Tožnik je uveljavil varstvo pravic tako v

individualnem delovnem sporu kot v upravnem sporu, v katerem je

Upravno sodišče R Slovenije, Oddelek v Mariboru s sodbo z dne

20.9.2005 razveljavilo odločbo župana o tožnikovi razrešitvi s

položaja direktorja občinske uprave in zadevo vrnilo toženi

stranki v nov postopek.

Tožnik je v individualnem delovnem sporu zahteval razveljavitev

sklepov o prenehanju delovnega razmerja ter reintegracijo. Poleg

tega je podal predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem se je

skliceval na verjetnost terjatve in izkazanost nastanka težko

nadomestljive škode.

Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetimi razlogi sodišča prve

stopnje, ko je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne

odredbe. Tudi po zaključku pritožbenega sodišča ugotovljeno

dejstvo, da je bila tožnikova razrešitev pri toženi stranki v

upravnem sporu razveljavljena, izkazuje večji obseg razlogov za

izkazanost verjetnosti terjatev, ki so predmet tožbe v

individualnem delovnem sporu. Pritožbeno sodišče se nadalje

strinja z ugotovitvami v izpodbijanem sklepu, da na strani

tožnika ni izkazan uveljavljeni pogoj nastanka težko

nadomestljive škode. Res je, da je tožnik zaradi razrešitve s

položaja, ki ga je zasedal in ugotovljenimi nemožnostmi za

nadaljevanje dela pri toženi stranki, izgubil zaposlitev. Vendar

je lahko kot brezposelen delavec uveljavil pravice pri pristojnem

zavodu za zaposlovanje, kar pomeni, da ima vsaj začasno

zagotovljeno ustrezno denarno nadomestilo. Zato pritožbeno

opozarjanje, da mu je zaradi prenehanja delovnega razmerja

onemogočeno preživetje, ne more biti sprejemljivo. Poleg tega

zatrjevanje tožnika o predanem delu pri toženi stranki, kateri se

je v celoti posvetil, in da je sedaj delovni proces v občinski

upravi z njegovim odhodom okrnjen, v ničemer ne izkazujejo

nastanka težko nadomestljive škode na njegovi strani. V kolikor

pa se sklicuje na takšno škodo pri toženi stranki, pa gre po

ugotovitvi pritožbenega sodišča za okoliščine, ki so povsem na

njeni strani, ki v tej fazi dogodkov v bistveni vsebini v ničemer

ne vplivajo ali posegajo v tožnikov status.

V tej zvezi je potrebno dodati, da je bil tožnik na položaju

direktorja občinske uprave za mandatno obdobje, ki bi se mu

izteklo v sredini leta 2007, kar pomeni, da bi v primeru

dolgotrajnega postopanja v delovnem sporu in ugoditvijo zahtevkom

o glavni stvari, vključno z vrnitvijo na delo, lahko uveljavil

zahtevane pravice iz delovnega razmerja le za omejeni čas.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo

sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene

stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).