Appeal dismissed; court holidays do not extend preclusive material deadlines under new judicial law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega

postopka.

[JEDRO]

Z novelo Zakona o sodiščih (ZS-C, Ur. l. RS št. 28/2000) je bila

spremenjena določba 3. odstavka 83. člena ZS tako, da se čas

sodnih počitnic ne šteje več kot "čas ko sodišče ne dela". Ker ZS

izrecno določa, da v času sodnih počitnih ne tečejo le procesni

roki, to pomeni, da sodne počitnice na tek prekluzivnih

materialnih rokov, med katere spada tudi rok iz 3. odstavka 204.

člena ZDR, ne vplivajo. Ker sodne počitnice niso več opredeljene

kot čas, ko sodišče ne dela, tudi ne pride v poštev določba 4.

odstavka 111. člena ZPP, tako da bi se štelo, da se je rok za

vložitev tožbe iztekel prvi dan po sodnih počitnicah.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik

zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas,

ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo dne 30.6.2005 in

še traja, vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega

razmerja. Tožbo je zavrglo na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP

zato, ker je bila vložena prepozno, to je po izteku 30-dnevnega

prekluzivnega roka za vložitev tožbe iz 3. odstavka 204. člena

ZDR.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh

pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb

postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno

sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo

vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da

je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožeča stranka

zamudila rok za vložitev tožbe, saj stališče, da sodne počitnice

ne vplivajo na tek prekluzivnega roka iz 3. odstavka 204. člena

Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002), ni pravilno.

Tožba je pravočasna, ker sodišče v času sodnih počitnic od 15.7.

do 15.8. ne dela, zato se je v tožnikovem primeru 30-dnevni rok

iztekel 16. avgusta 2005, ko je tožeča stanka s priporočeno

pošiljko tožbo pri sodišču tudi vložila. Sodišče prve stopnje bi

moralo pravilno uporabiti določbo 4. odstavka 111. člena ZPP, ki

določa, da se rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delovnika,

če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela

prosti dan. Načelno mnenje VS z dne 18.12.1996 jasno pove, da so

sodne počitnice čas, ko sodišče ne dela, razen izjem iz 2.

odstavka 83. člena ZS, vlaganje tožb po 3. odstavku 204. člena

ZDR pa ne spada med citirane izjeme. Gre za čas, ko sodišče ne

posluje, ne dela, zato se tudi prekluzivni roki ne morejo izteči

v času počitnic, pač pa prvi naslednji delovnik po izteku sodnih

počitnic. Sodišče je kršilo tudi določbo 7. odstavka 112. člena

ZPP, po kateri določbe prvega do šestega odstavka tega člena

veljajo tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih

vložiti tožba, in za rok za zastaranje terjatev ali kakšne druge

pravice. Bistveni razlog za štetje prekluzivnih rokov po 111. in

112. členu ZPP je zagotoviti strankam možnost vložiti tožbo na

zapisnik pred prvostopnimi sodišči, kar je s sodnimi počitnicami

omejeno. V načelnem mnenju VS je izrecno poudarjeno, da je štetje

prekluzivnih rokov potrebno tolmačiti v korist strank v postopku

in ne restriktivno, kar bi posebej moralo veljati za varstvo

pravic delavcev, ki so po definiciji ZDR šibka stranka v

postopku. Napadeni sklep in citirani judikat pritožbenega

sodišča svoje stališče utemeljujeta v razliki med roki

materialnega prava in procesnimi roki, vendar nista prepričljiva,

saj ni jasno, zakaj naj bi se materialnopravni rok iztekel tudi v

času, ko sodišče ne posluje v sodnih počitnicah. V konkretnem

primeru ni odločilno, ali gre za prekluzivni materialni ali

procesni rok, gre za štetje rokov in pravilno uporabo 111. in

112. člena ZPP.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in

potrditev izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravilno

štelo rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR kot materialni rok in

zato ni upoštevalo časa sodnih počitnic pri vložitvi tožbe, saj

iz določbe 3. odstavka 83. člena ZS izhaja, da ureja tek rokov

med sodnimi počitnicami le za procesne roke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru

pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo

materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka,

kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 do 2/2004 - ZPP) v zvezi s

366. členom ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je

sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko

stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo

materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih

bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno

sodišče po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi pravilno zavrglo

tožbo na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP, ki določa, da

sodišče tožbo zavrže med drugim tudi v primeru, če ugotovi, da je

bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen

rok za tožbo. Tožba je bila namreč vložena prepozno, po izteku

30-dnevnega prekluzivnega roka iz 3. odstavka 204. člena Zakona o

delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki se je

iztekel 30.7.2005 oz., ker je bila ta dan sobota, v ponedeljek

dne 1.8.2005 (glede na določbo 111. člena ZPP, ki velja tudi za

rok za vložitev tožbe).

Stališče pritožbe, da so sodne počitnice čas, ko sodišče ne dela,

in da je iz tega razloga treba uporabiti 4. odstavek 111. člena

ZPP tako, da bi se rok za vložitev tožbe iztekel s pretekom

prvega prihodnjega delavnika po sodnih počitnicah, je zmotno. V

prvotnem besedilu 3. odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (Ur. l.

RS št. 19/94) je bilo res določeno, da se, razen v nujnih zadevah

(ki so opredeljene v 2. odstavku istega člena), šteje čas iz

prvega odstavka tega člena (čas od 15. julija do 15. avgusta -

sodne počitnice) kot čas, ko sodišče ne dela in se sodna pisanja

ne vročajo. Navedena določba 3. odstavka 83. člen ZS pa je bila

spremenjena z novelo iz leta 2000 (Zakon o spremembah in

dopolnitvah zakona o sodiščih - ZS-C, Ur.l. RS št. 28/2000).

Spremenjeni 3. odstavek 83. člena določa: "Razen v zadevah

iz prejšnjega odstavka (nujne zadeve), v času sodnih počitnic

procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja.

Če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi

naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice." Sodne počitnice

niso več opredeljene kot "čas, ko sodišče ne dela". Zakon pa

izrecno določa, da v času sodnih počitnic ne tečejo procesni

roki. Zato je stališče prvostopenjskega sodišča, da sodne

počitnice vplivajo le na tek procesnih rokov, ne pa tudi na tek

prekluzivnih materialnih rokov (med katere sodi tudi rok iz 3.

odstavka 204. člena ZDR), pravilno. Tudi za prekluzivne

materialne roke pa veljajo tako določbe 112. člena ZPP (6.

odstavek 112. člena ZPP), kakor tudi določbe 111. člena ZPP. Ker

sodne počitnice niso več opredeljene kot čas, ko sodišče ne dela,

pa v obravnavanem primeru ne pride v poštev določba 4. odstavka

111. člena ZPP v tem smislu, da bi se štelo, da se je rok za

vložitev tožbe iztekel prvi dan po sodnih počitnicah.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti

razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni

dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in na podlagi določbe 1. točke 365. člena ZPP

potrdilo izpodbijani sklep. Pri tem je sklenilo, da tožeča

stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo

ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom

ZPP). Stroški odgovora na pritožbo niso bili priglašeni,

zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.