Appeal court orders employer to pay severance and compensation for illegal termination under Labor Contract Act.

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se 3. tč. izreka

izpodbijane sodbe spremeni tako, da se glasi:

"3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino

v znesku 325.735,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

28.5.2003 dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo."

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino v

znesku 195.441,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

28.5.2003 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo."

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Rok 8-ih dni iz 1. odstavka 112. člena ZDR je rok, v katerm mora

delavec (upoštevajoč tudi roke iz 2. odstavka 110. člena ZDR)

podati izredno odpoved PZ. Delavec lahko zakonito poda izredno

odpoved PZ, tudi če delodajalec kasneje izpolni svojo obveznost,

ne glede na to, koliko časa je imel delodajalec za izpolnitev

obveznosti. Če delavec poda izredno odpoved PZ po 112. členu ZDR,

ima pravico do odpravnine po 109. členu ZDR in do odškodnine

najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Pogoj za izplačilo odpravnine in odškodnine po 2. odstavku

112. člena ZDR je, da je delavec zakonito izredno odpovedal

PZ. Zato sodišče ne prekorači pooblastil, če pri odločanju o

navedenih zahtevkih preveri, če je bila izredna odpoved PZ

po 112. členu ZDR podana zakonito.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izpodbijane sodbe naložilo

toženi stranki, da izplača tožniku plačo za mesec marec, april in

maj 2003 (do 27. maja 2003) v skupnem znesku 255.138,00 SIT,

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnega mesečnega

neto zneska plače v plačilo do plačila, od pripadajočih bruto

plač pa mu je dolžna tožena stranka plačati vse prispevke in

davke v 8 dneh in pod izvršbo. V 2. tč. izreka je naložilo toženi

stranki, da tožniku na račun regresa za letni dopust za leto 2003

izplača neto znesek 47.663,70 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 2.7.2003 dalje do plačila, od pripadajočega bruto

zneska pa odvede davke, vse v 8 dneh in pod izvršbo. V 3. tč.

izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo

odpravnine v znesku 325.735,00 SIT in odškodnine zaradi

neizrabljenega odpovednega roka v znesku 195.441,00 SIT, vse z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2003 dalje do plačila, v 8

dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tako tožnik kot tožena

stranka. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper

zavrnilni del sodbe in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi

ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi

njegovemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je podal

odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. čl. ZDR, zaradi česar je

upravičen do vtoževane odpravnine, določene za primer redne

odpovdi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do

odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas

odpovednega roka, kot je to določil 2. odst. 112. čl. ZDR. Tožena

stranka bi lahko odpravila kršitev tako, da bi tožniku izplačala

zaostale plače, česar pa vse do zdaj še ni storila. Po stališču

tožnika je sodišče prve stopnje tudi prekoračilo svoja

pooblastila, saj predmet spora ni bila presoja zakonitosti oz.

nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zoper ugodilni del sodbe pa se z laično pritožbo smiselno iz vseh

pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja,

da direktor tožene stranke ni bil seznanjen s problematiko v tej

zadevi, saj je bil imenovan za direktorja dan pred prvim narokom

za glavno obravnavo. O tej zadevi tudi ni imel nikakršne

dokumentacije. V pritožbi zatrjuje, da tožnik ni naredil

primopredaje, s čimer je povzročil toženi stranki gospodarsko

škodo in preprečil dostop do nujnih potrebnih listin. Tožena

stranka je pritožbi priložila tudi 6 prilog (B 1 - B 6).

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni

utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev

določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, ni storilo, da je popolno in pravilno ugotovilo

dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje

v zvezi z zavrnitvijo dela tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se

je nanašal na izplačilo odpravnine in odškodnine za čas

odpovednega roka, zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je del tožbenega zahtevka tožnika, v katerem

je ta predlagal izplačilo odpravnine in odškodnine po 2. odst.

112. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št.

42/2002) zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da razlog za izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26.5.2003, ki jo je podal

tožnik, ni bil podan. Tožena stranka namreč ni imela realne

možnosti izpolniti svoje obveznosti do tožnika od takrat, ko jo

je tožnik pisno opomnil na izpolnitev obveznosti.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z zgornjo ugotovitvijo sodišča prve

stopnje. 112. čl. ZDR daje delavcu možnost, da lahko v 8 dneh,

potem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev

obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo,

izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je izpolnjen eden od

primerov, ki so taksativno našteti v 1. odst. 112. čl. ZDR. Če

delavec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ob pogojih, ki

so navedeni v 1. odst. 112. čl. ZDR, je upravičen do izplačila

odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v

višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in sicer ne

glede na to, koliko časa je imel njegov delodajalec na razpolago

za izpolnitev svoje obveznosti. Rok 8 dni iz 1. odst. 112. čl.

ZDR je rok, v katerem mora delavec podati izredno odpoved pogodbe

o zaposlitvi (delavec mora spoštovati tudi roke za izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi, določene v 2. odst. 110. čl. ZDR).

Rok iz 1. odst. 112. čl. ZDR namreč ni rok, katerega naj bi imel

delodajalec na razpolago za odpravo kršitve. Z ozirom na določbo

112. čl. ZDR lahko delavec pravnoveljavno poda izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi tudi v primeru, če delodajalec kasneje

izpolni svojo obveznost.

Ker je sodišče prve stopnje v postopku pravilno ugotovilo, da je

tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku 8 dni od

takrat, ko je predhodno pisno opomnil toženo stranko na

izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestil inšpektorja za

delo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik upravičen do

vtoževane odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v

višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (112/2 čl.

ZDR). Ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da je povprečna

bruto plača tožnika v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo znašala

povprečno 130.294,00 SIT bruto in da je bil tožnik pri toženi

stranki zaposlen 10 let (A 6), pripada tožniku ob upoštevanju

določbe 2. alinee 2. odst. 109. čl. ZDR odpravnina v znesku

325.735,00 SIT. Navedena odpravnina je zapadla v plačilo z dnem,

ko je tožniku delovno razmerje prenehalo, to je 28.5.2003 (A 6).

Tožnik pa je upravičen tudi do izplačila odškodnine najmanj v

višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Odpovedni

rok za tožnika je z ozirom na določbo 92. čl. ZDR znašal 45 dni

(2. alinea 2. odst. 92. čl. ZDR), saj je imel tožnik pri toženi

stranki 10 let delovne dobe. Tožnik je bil v zadnjem mesecu pred

prenehanjem delovnega razmerja upravičen do izplačila plače v

bruto višini 130.294,00 SIT, zato mu bi za 45 dni odpovednega

roka pripadala odškodnina v znesku 195.441,00 SIT. Ob upoštevanju

navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in

izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo

njegovemu tožbenemu zahtevku (4. tč. 358. čl. ZPP).

Neutemeljena pa je pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve

stopnje prekoračilo pooblastila, s tem ko je presojalo zakonitost

oz. nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pogoj za

odločitev o utemeljenosti delavčevega tožbenega zahtevka za

izplačilo odpravnine in odškodnine po 2. odst. 112. čl. ZPP je,

da je delavec izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi v skladu z

določbo 112. čl. ZDR. S tem, ko je sodišče prve stopnje

ugotavljalo, če je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi

podana v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo, ni

prekoračilo svojih pooblastil.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, iz katerih

smiselno izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno

kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker naj

direktor tožene stranke ne bi imel možnosti seznaniti se s

problematiko tega individualnega delovnega spora. Iz spisovnih

podatkov je razvidno, da je bil V. B. imenovan za direktorja

tožene stranke 9.9.2004, medtem ko je sodišče prve stopnje o

tožbenem zahtevku tožnika odločalo na naroku za glavno obravnavo

dne 24.11.2004. Na predlog zakonitega zastopnika tožene stranke

je sodišče narok, ki je bil razpisan za 20.10.2004, zaradi

zdravstvenih težav zakonitega zastopnika tožene stranke B. V.

preklicalo in preložilo na 24.11.2004. Na tem naroku je bil

prisoten tudi zakoniti zastopnik tožene stranke, zato zatrjevana

kršitev določb pravdnega postopka ni bila podana. Na utemeljenost

tožnikovega tožbenega zahtevka pa ne vplivajo niti pritožbene

trditve tožene stranke, ki jih je sicer potrebno obravnavati kot

pritožbene novote (337. čl. ZPP, 1. odst.), iz katerih izhaja, da

je tožnik toženi stranki povzročil gospodarsko škodo, ker ni

opravil primopredaje poslov ter dokumentacije in ker je preprečil

dostop do nujnih potrebnih listin in druge dokumentacije. Glede

na to je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo 1. in 2. tč. izreka izpodbijane sodbe

sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki

nista priglasili.