Employment contract termination dismissed because employee's single day absence did not meet contract's 'more than one day' fault requirement.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

V PZ je bilo določeno, da je delavki PZ mogoče odpovedati v

primeru izostanka z dela več kot en dan ter v primeru nevestnega,

nerednega in malomarnega opravljanja dela. Ker je bila tožnica z

dela odsotna le en dan, ji tožena stranka zato ni mogla zakonito

redno odpovedati PZ iz krivdnega razloga, saj bi, da bi bila

podana kršitev PZ, morala tožnica biti z dela odsotna več kot en

dan.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 24.5.2004, toženi

stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo,

ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter jo prijaviti v

zdravstveno in pokojninsko zavarovanje od dne 1.10.2004 dalje do

ponovnega nastopa na delo, da je dolžna tožnici za čas od

27.6.2004 do 30.9.2004 plačati razliko med plačo, ki jo je

prejela pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejela pri

toženi stranki, če bi delala, od 1.10.2004 dalje pa nadomestilo

plače, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, vse z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od posameznih neto mesečnih zneskov, ki tečejo

od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8

dni. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna

tožnici povrniti stroške postopka v znesku 24.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14.12.2004 dalje do plačila,

v roku 8 dni, medtem ko tožena stranka sama nosi svoje stroške

postopka.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih

razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1.

odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.

l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi

sodišči. Navaja, da je tožnica dne 29.4.2004 neupravičeno

izostala z dela. Če bi bila takrat dejansko v slabem zdravstvenem

stanju, bi glede tega lahko pridobila ustrezno zdravniško

potrdilo. Njena osebna zdravnica je zavrnila vsa namigovanja, da

se je pri njej začelo bolezensko stanje že dne 29.4.2004.

Morebiten bolniški stalež bi ji odobrila le iz socialnih

razlogov, saj je ocenila, da je bila ne glede na zatrjevane

zdravstvene težave sposobna za delo. Poleg tega tožnica ni

opravičila svojega izostanka z dela, saj po izpovedbi sodelavke

Č. in nadrejene delavke G. ni ničesar storila, da se dogovori

glede dovoljenja za izostanek z dela. V tej zvezi ji je sodelavka

jasno povedala, da naj o tem obvesti še nadrejeno delavko. Pri

tožnici je v celoti podano samovoljno ravnanje, ki pomeni tudi

nevestno in neredno izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe o

zaposlitvi. Opozarja na določbo 31. čl. ZDR, po kateri mora

delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je

sklenil pogodbo o zaposlitvi. Poleg tega mora delavec v skladu z

določbo 32. čl. ZDR upoštevati zahteve in navodila delodajalca v

zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz

delovnega razmerja. Tožničin izostanek je povzročil škodo, saj so

se morala dela iz izpadlega dneva opraviti v naslednjem letu. Ker

je sodišče prve stopnje zmotno razsodilo, predlaga, da pritožbeno

sodišče ugodi pritožbi tako, da zahtevke v celoti zavrne oz.

podrejeno, da razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno

razsodilo. Pri toženi stranki je bila obravnavana v nasprotju z

obstoječo prakso glede odobravanja dopustov. Okoliščina, da o

svoji odsotnosti ni obvestila neposredno nadrejene delavke, ne

more biti odločilna, saj gre pri tem za bolj ali manj interni

dogovor med zaposlenimi v oddelku nabave, ki je osebne narave.

Poleg tega obe očitani nepravilnosti, to je neupravičeni

enodnevni izostanek z dela in nevestno opravljanje delovnih

zadolžitev, nimata podlage v pogodbi o zaposlitvi. Zato predlaga,

da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo

sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje

izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in

pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko

stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako

v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene

bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo paziti po

uradni dolžnosti in na katere je opozorila pritožba. Zato v

izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v sodbi, na

navedbe tožene stranke še odgovarja.

Po določbi 2. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.

l. RS št. 42/02) lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo o

zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. Delodajalec

mora v skladu z določbo 1. odst. 82. čl. ZDR dokazati utemeljen

razlog odpovedi. V določbi 1. odst. 88. čl. ZDR so opredeljeni

razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani

delodajalca in sicer poslovni razlog, razlog nesposobnosti in

krivdni razlog, ki se nanaša na kršitev pogodbenih ali drugih

obveznosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Vendar lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi le takrat,

če ob obstoju resnih in utemeljenih odpovednih razlogov hkrati

ugotovi, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med

delavcem in delodajalcem (2. odst. 88. čl. ZDR).

Iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje je razvidno, da

je tožena stranka dne 24.5.2004 redno odpovedala tožnici pogodbo

o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ker je dne 29.4.2004

neupravičeno izostala z dela, takšno ravnanje pa je štelo tudi za

nevestno, neredno in malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti.

V skladu z navedenimi razlogi je tožnici prenehalo delovno

razmerje pri toženi stranki po izteku 30 dnevnega odpovednega

roka dne 26.6.2004. Sodiše prve stopnje je ugotovilo, da očitane

tožničine nepravilnosti po vsebini niso dokazane. Poleg tega

nimajo narave krivdnih razlogov, ki sta jih stranki dogovorili v

zadnji pogodbi o zaposlitvi, zaradi česar ni bila podana tako

pravna kot dejanska podlaga za odpoved pogodbe.

Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča v tožničinem primeru niso

bili podani resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o

zaposlitvi. Tožnica je sicer dne 29.4.2004, ko bi po izpovedbi

nadrejene delavke morala likvidirati fakture ter urejevati arhiv,

izostala z dela, ne da bi imela odsotnost pokrito z bolniškim

staležem. Vendar navedena ugotovitev za drugačno odločitev ni

pomembna. V sporu je za presojo odločilno, da je tožena stranka

pri sprejetih odpovednih razlogih izhajala iz določbe 4. odst.

13. čl. pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki za

delovno razmerje tožnice na delovnem mestu referenta za izterjavo

in likvidiranje vhodnih faktur. Po navedeni pogodbeni določbi je

imela tožena stranka podlago za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz krivdnih razlogov samo v primeru neupravičenega

izostanka z dela več kot en delovni dan oz. v primeru, če bi

tožnica nevestno, neredno ali malomarno izpolnjevala delovne

obveznosti kljub pismenemu opozorilu. V konkretnem primeru se

tožnici ni očitala neupravičena odsotnost z dela več kot en

delovni dan, npr. dva, tri ali več delovnih dni, kot je potrebno

pravilno razlagati 1. alineo 4. tč. 13. čl. pogodbe o zaposlitvi,

temveč zgolj neupravičena odsotnost z dne 29.4.2004. V tej zvezi

tožena stranka ni imela podlage, da se je v odpovedi sklicevala

tudi na neupravičeno odsotnost v dneh 29. in 30.12.2003, saj se

ta (tudi zaradi poteka 30 dnevnega subjektivnega roka iz določbe

5. odst. 88. čl. ZPP) pri sedaj obravnavanem razlogu ne more

upoštevati.

Nadalje je sodišče prve stopnje glede neizpolnjevanja, nevestnega

in nerednega opravljanja delovnih obveznosti iz 2. alinee 4.

odst. 13. čl. pogodbe o zaposlitvi pravilno ugotovilo, da je

lahko takšen razlog podlaga za odpoved pogodbe samo v primeru

dejanskega izvajanja delovnih nalog, ko se delavec nahaja na delu

in dela ne izvaja popolno oz. ga opravlja nevestno ali neredno. V

konkretnem primeru, ko je bila tožnica dne 29.4.2004 odsotna, se

takšen razlog pri njej ne more uporabiti oz. ji kakorkoli očitati

nepravilnosti, ki se nanašajo na dejansko opravljanje dela. Zato

tožena stranka ni pravilno odpovedala tožnici pogodbe o

zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da

uveljavljene pritožbene navedbe tožene stranke niso utemeljene.

Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje (353. čl. ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z

njo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Takšna

odločitev je v skladu tudi z določbo 2. odst. 22. čl. ZDSS, po

kateri v postopkih o prenehanju delovnega razmerja krije

delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka.