Apprentice rejected unsuitable job; higher court remands case for new trial on fit employment.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 1. in 3.

točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje

v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Delodajalec mora štipendistu po koncu izobraževanja zagotoviti

zaposlitev, ki je ustrezna glede na vrsto in stopnjo njegove

izobrazbe, čeprav pogodba o štipendiranju o tem nima posebnih

določb. Štipendist ni dolžan sprejeti vsake zaposlitve, ki mu jo

ponudi delodajalec, zlasti če za ponujeno delo ne izpolnjuje

pogojev.

Namen pripravništva je, da se oseba, ki prvič začne

opravljati delo, ustrezno vrsti in stopnji njegove strokovne

izobrazbe, uvede in usposobi za samostojno opravljanje dela.

Delodajalec mora pripravniku zagotoviti delo na delovnem

mestu, ki ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne

izobrazbe. Pripravniku ni mogoče nalagati del, za katere ne

izpolnjuje pogoja strokovne usposobljenosti. Zaposlitev na

takšnih delih je neustrezna in v nasprotju z institutom

pripravništva, zato jo delavec - štipendist lahko odkloni,

kar ima za posledico, da mu štipendije ni potrebno vrniti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki U.

R., da plača tožeči stranki H. G., d.d., znesek 921.360,00 SIT z

zamudnimi obrestmi, ki veljajo za tolarske vloge vezane na eno

leto pri Gorenjski banki, d.d., Kranj od 2.9.2000 do plačila, vse

v 15 dneh (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Višji zahtevek

tožeče stranke je zavrnilo (2. točka izreka izpodbijane sodbe),

odločilo pa je tudi, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki

stroške postopka v višini 148.244,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 6.4.2005 dalje do plačila, v 15 dneh.

Zoper sodbo, smiselno pa le zoper ugodilni del sodbe, se

pritožuje toženka, ki v pritožbi uveljavlja vse pritožbene

razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP,

Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga

spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka, podrejeno pa

razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje. V pritožbi navaja, da v postopku pred sodiščem prve

stopnje ni bilo ugotovljeno, kakšno delo je bilo toženki ponujeno

in ali je bila le-ta sploh sposobna to delo opravljati. Sama je

izpovedala, da ji je bila zaposlitev ponujena v strežbi in

kuhinji, čeprav je končala srednjo ekonomsko turistično šolo -

smer ekonomski tehnik. M. B., k kateremu je bila napotena, ji je

odredil delo natakarice, še predno je prejela v roke pogodbo o

zaposlitvi. Sodišče ni popolnoma ugotovilo, kakšna je bila volja

strank ob sklenitvi pogodbe in kakšno delo je bilo tožnici

ponujeno. Zmotno se je postavilo na stališče, da je ponudba o

zaposlitvi za določen čas, za čas pripravništva, že izpolnitev

pogodbe. Pogodba eksplicitno določa, da je pritožnica dolžna

skleniti delovno razmerje s tožečo stranko za dvakratno obdobje,

kot je prejemala štipendijo in da je štipendist prost vseh

obveznosti, če mu štipenditor v 60 dni po zaključku šolanja ne

zagotovi zaposlitve. Obe določbi je potrebno tolmačiti skupaj,

saj naj bi bili stranki v tej pogodbi enakopravni. Če pa iz obeh

pravil ni mogoče razbrati pogodbene volje, je nastopilo stanje

nejasnosti, ki ga je v skladu s 100. členom Zakona o

obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se

je v času spornega razmerja v Republiki Sloveniji uporabljal kot

republiški predpis) potrebno razlagati v korist druge stranke (v

konkretnem primeru toženke). V njeni zavesti je bilo ves čas, da

bo sklenila delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče je

spregledalo določbo 6. člena pogodbe o štipendiranju, ki določa,

da štipendiranje po tej pogodbi preneha, če staršem preneha

delovno razmerje pri tožeči stranki. To obenem pomeni, da je

tožeča stranka izplačevala štipendijo toženki, čeprav je ni bila

dolžna plačevati. Očetu toženke je delovno razmerje namreč

prenehalo dne 5.1.2000. Od takrat dalje za zneske izplačane

štipendije ni temelja za vrnitev glede na določbo 211. člena ZOR.

Pritožba opozarja tudi na nejasnosti v sodbi, ki se je zaradi

tega ne da preizkusiti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje,

da toženka ni oproščena svoje obveznosti vračila štipendije

zaradi tega, ker ni sprejela zaposlitve za določen čas. Obenem pa

vendarle ugotavlja, da stališče sodišča prve stopnje ni edino

pomembno za odločitev v konkretni zadevi in da sodba o drugih

pomembnih okoliščinah nima razlogov. Izpodbijana sodba tako nima

vseh razlogov (obširneje v nadaljevanju), kar predstavlja

bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena

ZPP in kar je v skladu s 354. členom ZPP narekovalo razveljavitev

izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Toženka nepravilno tolmači določbo pogodbe o štipendiranju v

zvezi s tem, da iz te pogodbe izhaja obveznost tožeče stranke, da

ji mora zagotoviti zaposlitev za nedoločen čas, kar bi pomenilo,

da je upravičeno odklonila zaposlitev za določen čas oz. ji

zaradi tega, ker ji tožeča stranka ni zagotovila zaposlitve za

nedoločen čas, ni potrebno vrniti zneskov štipendije.

Iz pogodbe o štipendiranju med strankama z dne 14.9.1997 med

drugim izhaja (4. člen pogodbe), da je med obveznostmi

štipendista (ne štipenditorja!) med drugim določeno, da bo po

končanem šolanju sklenil delovno razmerje s štipenditorjem za

dvakratno dobo, kot je prejemal štipendijo. Iz 10. člena pogodbe

o štipendiranju izhaja, da je štipendist prost vseh pogodbenih

obveznosti, če mu štipenditor v roku 60 dni po zaključku šolanja

ne zagotovi zaposlitve. V tem členu in tudi v drugih določbah

pogodbe o štipendiranju ni izrecno predvideno, da bi zaposlitev

lahko pomenila le zaposlitev za nedoločen čas. Kot navedeno tudi

iz 4. člena pogodbe o štipendiranju ne izhaja, da bi bila

obveznost zaposlitve za dvakratno obdobje prejemanja štipendije

na strani štipenditorja, temveč je to obveznost štipendista. Na

podlagi pogodbe o štipendiranju skratka ni mogoče zaključiti, da

je imel štipenditor obveznost skleniti s štipendistom (toženko)

pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V zvezi s tem se toženka v

pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 100. člena ZOR o

tolmačenju nejasnih določil v pogodbi, ki je sklenjena po vnaprej

natisnjeni vsebini ali drugače pripravljena od ene pogodbene

stranke. Pogodba o štipendiranju je namreč zadostno jasna, tako

da ne zahteva tolmačenja skladno s 100. členom ZOR.

V zvezi z obveznostjo tožeče stranke, da toženki zagotovi

zaposlitev, je potrebo upoštevati tudi v času spornega razmerje

veljavno delovno zakonodajo, zlasti Zakon o delovnih razmerjih

(ZDR/90, Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93). Določbe pogodbe o

štipendiranju je potrebno tolmačiti tudi z upoštevanjem tega

zakona, in pri tem zlasti, ali je bilo sploh mogoče skleniti

delovno razmerje le za (določen) čas pripravništva (kot izhaja iz

izpovedi I.P.). Delovno razmerje za določen čas je v zakonu

opredeljeno kot izjema, ki je dovoljena le v določenih primerih.

Med temi primeri 17. člen ZDR/90 omogoča sklenitev delovnega

razmerja za določen čas tudi za delavca, ki sklene delovno

razmerje zaradi usposabljanja in izpopolnjevanja za delo. Med te

primere lahko štejemo tudi sklenitev delovnega razmerja za

opravljanje pripravništva. Pripravništvo je namreč po 19. členu

ZDR/90 opredeljeno kot institut delovnega prava ob sklenitvi

delovnega razmerja osebe, ki prvič začne opravljati delo, ki

ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe, z namenom

uvedbe in usposobitve za samostojno opravljanje dela. Glede na

navedeno tudi tedaj veljavna delovna zakonodaja ni onemogočala

sklenitve delovnega razmerja za določen čas v primeru

pripravništva in ni predstavljala ovire za to, da je tožeča

stranka toženki najprej ponudila delovno razmerje le za čas

pripravništva.

Pritožba se nadalje neutemeljeno sklicuje na 6. člen pogodbe o

štipendiranju, ki med drugim določa, da štipendiranje po pogodbi

preneha, če staršem štipendista preneha delovno razmerje pri

štipenditorju iz kakršnegakoli razloga. Navedene določbe namreč

ni mogoče tolmačiti v smislu, za katerega se zavzema toženka -

torej, da je že ob nastopu dejstva, če staršem štipendista

preneha delovno razmerje pri štipenditorju, avtomatsko odpade

vsaka podlaga za plačevanje štipendije in štipenditor plačuje

nekaj, česar ni dolžan. Navedeno določbo je potrebno tolmačiti

kot pravico štipenditorja, da v takšnem primeru preneha

izplačevati štipendijo, ne pa v smislu, da je to dolžan storiti

oz., da avtomatsko pride do prenehanja pogodbe. Določba je

dispozitivne narave.

Za razrešitev nastalega spora pa niso pomembni le zgornji

zaključki, temveč tudi, ali je tožeča stranka zagotovila toženki

ustrezno zaposlitev. Pogodba o štipendiranju sicer ne govori o

ustrezni oz. neustrezni zaposlitvi, vendar je s tem v zvezi

potrebno upoštevati kogentne določbe delovne zakonodaje. Delavec

namreč ni dolžan sprejeti vsake zaposlitve, ki mu jo ponudi

delodajalec, zlasti če za ponujeno delo ne izpolnjuje pogojev.

Zagotovitev zaposlitve v smislu pogodbe o štipendiranju med

strankama skratka ni mogoče razumeti v smislu, da delodajalec

izpolni svojo obveznost, če štipendistu po koncu njegovega

izobraževanja zagotovi kakršnokoli zaposlitev, torej tudi

zaposlitev, ki ne bi bila ustrezna glede na vrsto in stopnjo

njegove izobrazbe, splošno zdravstveno zmožnost, itd.. V

konkretni zadevi bi bilo glede na ugotovitve v dokaznem postopku,

da je bilo toženki ponujeno delo za čas pripravništva, potrebno

ugotoviti zlasti, ali je bilo ponujeno delo ustrezno. V odgovoru

na tožbo toženka temu sicer ne oporeka, vendar je zaslišana na

glavni obravnavi izpovedala, da ima dokončano srednjo ekonomsko

šolo, delodajalec pa ji je ponudil delo natakarice.

Namen pripravništva je, da se nekdo, ki prvič začne opravljati

delo ustrezno vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe uvede

in usposobi za samostojno opravljanje dela. To prvenstveno

pomeni, da mora delodajalec pripravniku zagotoviti delo na

delovnem mestu, ki ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne

izobrazbe, z namenom, da pripravnik pridobi praktične izkušnje

prav na takšnem delovnem mestu. Povedano obratno ne more biti

namen in smoter pripravništva pridobivanje praktičnih izkušenj za

delo na drugih delovnih mestih, zlasti na delovnih mestih, za

katere delavec ne izpolnjuje niti pogoja strokovne izobrazbe (če

zanemarimo tudi druge pogoje - npr. zdravstvena sposobnost,

opravljen živilski pregled itd.). Pripravniku ni mogoče nalagati

del, za katere ne izpolnjuje pogoja strokovne usposobljenosti,

zaradi česar bi bila zaposlitev na takšnih delih v nasprotju z

institutom pripravništva in kot takšna neustrezna, delavec, ki bi

mu bila ponujena takšna zaposlitev s strani delodajalca pa bi

takšno zaposlitev lahko odklonil. Sodišče prve stopnje ni zavzelo

stališča do toženkine izpovedi, ki bi lahko kazala na neustrezno

ponujeno zaposlitev oz. praktično zlorabo instituta pripravništva

in kar bi, če je temu res tako, imelo za posledico, da je toženka

lahko odklonila zaposlitev in da ji v tem primeru ni potrebno

vrniti zneskov štipendije. Sodišče prve stopnje bo moralo dokazni

postopek v tej smeri dopolniti in izvesti tudi dokaz s predlagano

pričo M. B., po potrebi pa ponoviti tudi dokaz z zaslišanjem

toženke in priče I. P.. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče

pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri

tem pa ni poseglo v odločitev v 2. točki izreka, saj je kljub

slabo definiranem obsegu pritožbe potrebno v skladu z določbo 1.

odst. 350. člena ZPP šteti, da se toženka ne pritožuje tudi zoper

odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je v sporu

uspela (2. točka izreka izpodbijane sodbe). V posledici navedene

odločitve je pritožbeno sodišče sklenilo tudi, da so pritožbeni

stroški nadaljnji stroški postopka (3. odst. 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče se je odločilo zadevo vrniti sodišču prve

stopnje v novo sojenje kljub določbi 1. odst. 30. člena Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004). V

skladu s to določbo sodišče druge stopnje razpiše obravnavo le,

če je za pravilno odločitev potrebno ponoviti ali na novo izvesti

le manjše število dokazov, ki ne obremenjujejo celotnega

postopka, ne pa v primeru, ko je potrebno ponoviti celoten

dokazni postopek. Za "popravo nepravilnosti" v smislu 1. odst.

30. člena ZDSS-1 je mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje

dokaznega postopka, ki je že bil izveden pred sodiščem prve

stopnje, saj se izvedba celotnega dokaznega postopka ne sme

prenesti s sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje, tako da

bi se šele na pritožbeni obravnavi začeli izvajati dokazi, ki so

relevantni za odločitev v sporu. V konkretni zadevi bo potrebno

na novo izvesti dokaze prav v zvezi z relevantnim vprašanjem, ali

je tožeča stranka toženki sploh ponudila ustrezno delo v času

pripravništva. Glede tega vprašanja bo sodišče prve stopnje

moralo praktično na novo izvesti dokazni postopek, zaradi česar

ni mogoče šteti, da bi bilo mogoče nepravilnosti v dosedanjem

postopku le popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov

na obravnavi pred pritožbenim sodiščem.