Appeal dismissed; employee must prove employment relationship before claiming unpaid wages and social security contributions.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Delavec lahko zahteva izplačilo plače s prispevki za določeno

obdobje tudi na podlagi dejanskega delovnega razmerja, vendar

mora s tožbo za izplačilo plače zahtevati tudi ugotovitev obstoja

dejanskega delovnega razmerja, saj sicer ni podlage za izplačilo

plače s prispevki.

Obstoj dejanskega delovnega razmerja mora delavec skladno s 1.

odstavkom 204. člena ZDR uveljavljati najprej pri delodajalcu. Če

delodajalec v roku 8-ih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi

delavca ne odpravi kršitve in delavcu prizna delovno razmerje ter

mu predloži v podpis pisno PZ, mora delavec v roku 30-ih dni od

poteka roka za odpravo kršitve zahtevati sodno varstvo pred

pristojnim sodiščem (2. odstavek 204. člena ZDR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo

tožbeni zahtevek tožeče stranke na izplačilo neizplačanih plač in

prispekov za socialno varnost za obdobje od 1.9.1998 do 1.8.2001

ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od

prejema sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v višini

455.730,00 SIT, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka in

uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in kršitve pravil

postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi,

sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku

ugodi v celoti oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, s tem, da

stroške naloži v plačilo toženi stranki oz. so ti nadaljnji

stroški postopka. Odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj

je zavrnilo tožbeni zahtevek iz razlogov, ker tožnica naj ne bi

dokazala, da je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato

ni upravičena do izplačila plač skupaj s prispevki. Po mnenju

pritožnice je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepravilno

ugotovilo, čeprav je razpisalo več obravnav, na katerih je

zaslišalo več prič in je prišlo do zaključka, ki je v nasprotju z

izvedenim dokaznim postopkom. Po mnenju pritožnice je s tem

sodišče prve stopnje kršilo določila zakona o pravdnem postopku,

saj je sodbo sprejelo v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zaslišane

priče pred sodiščem prve stopnje so izpovedale, da je tožeča

stranka na tržnici več let prodajala posteljnino za toženo

stranko, tožeča stranka pa je v svoji tožbi predložila tudi

potrdilo o višini plače, ki naj bi jo prejemala pri toženi

stranki, kazensko ovadbo in obtožni predlog zoper toženo stranko,

ki je vložen zaradi suma storitve kaznivega dejanja po členu 205.

KZ. Vendar na vse to, sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni

dokazala, da je imela sklenjeno delovno razmerje pri toženi

stranki in je zato zavrnilo njen tožbeni zahtevek. Zato je

odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno zmotna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa

je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v

skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) dolžno paziti po

uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih

bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti

po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je tudi ustrezno

obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, od

katerih je odvisna odločitev v tem individualnem delovnem sporu.

Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in

popolno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je

sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, s

tem, ko je ugotovilo, da predstavlja pravno podlago za izplačilo

plače in prispevkov le sklenjeno delovno razmerje.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da vse pritožbene navedbe

tožeče stranke niso bistvene, zato se v skladu s 1. odst. 360.

člena ZPP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe do njih tudi

ni opredelilo, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in

ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča

prve stopnje glede izplačila plač in prispevkov, v zvezi s pravno

odločilnimi pritožbenimi navedbami tožeče stranke pa dodaja:

Tožeča stranka v obravnavanem individualnem delovnem sporu s

tožbo ni uveljavljala obstoja dejanskega delovnega razmerja,

ampak zahteva od tožene stranke le izplačilo neizplačanih plač

skupaj s prispevki za ves čas, ko je zanjo prodajala posteljnino

na tržnici (od septembra 1998 do avgusta 2001). V kolikor je

tožnica prepričana, da ji tožena stranka dolguje plače za sporno

obdobje, bi morala, glede na to, da nima pisno sklenjene pogodbe

o zaposlitvi, najprej uveljavljati obstoj dejanskega delovnega

razmerja.

Pogodba o zaposlitvi je bila po prej veljavni kot sedaj veljavni

delovnopravni zakonodaji oblična pogodba. Pogodba o zaposlitvi se

sklene v pisni obliki, vendar pa pisnost pogodbe ni konstitutivni

element za nastanek delovnega razmerja, kar pomeni, da je lahko

tudi pogodba o zaposlitvi, ki nima predpisane oblike, v celoti

veljavna, vendar samo pod pogojem, če se lahko ugotovijo in

dokažejo vsi elementi delovnega razmerja. Gre za dejansko ali

faktično delovno razmerje, vendar mora delavec ugotovitev takega

razmerja zahtevati najprej pri delodajalcu.

V skladu s prej veljavno delovnopravno zakonodajo (1. in 2. odst.

80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja -

ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se je uporabljal kot

predpis RS) in velja za sporno zadevo, je moral delavec vložiti

zahtevo za uveljavljanje njegovih pravic iz delovnega razmerja

najprej pri delodajalcu in sicer v 15 dneh od dneva, ko je zvedel

za kršitev oz., ko mu je bila vročena odločba. Za uveljavljanje

obstoja dejanskega delovnega razmerja je bil po prej veljavni

delovnopravni zakonodaji postopek pri delodajalcu procesna

predpostavka za vložitev tožbe, s katero je delavec uveljavljal

ugotovitev obstoja takega delovnega razmerja.

Tudi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) v

16. členu določa zakonsko domnevo o obstoju delovnega razmerja.

Citirana zakonska določba temelji na domnevi, da se v primerih

spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem

šteje, da obstaja med njima delovno razmerje, in ne kakšno drugo

razmerje, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Kaj so

elementi delovnega razmerja je možno razbrati iz definicije

delovnega razmerja opredeljene v 4. členu ZDR. Gre za razmerje

med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno

vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za

plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo, po navodilih in pod

nadzorom delodajalca in v katerem je vsaka od pogodbenih strank

dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in

obveznosti. Ob presoji ali obstaja dejansko delovno razmerje ali

ne, sodišče lahko sklepa tudi iz drugih elementov, kot so npr.

objava prostega delovnega mesta, dejanski začetek dela, prijava v

zavarovanje in podobno. Tudi obstoj te zakonske domneve mora

delavec v skladu s 1. odst. 204. člena ZDR najprej pisno

zahtevati od delodajalca, da mu prizna obstoj dejanskega

delovnega razmerja in šele, če delodajalec v nadaljnjem roku 8

delovni dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne odpravi kršitve

tako, da mu prizna dejansko delovno razmerje in predloži pisno

pogodbo o zaposlitvi v podpis, lahko delavec v roku 30 dni od

poteka roka za odpravo te kršitve s strani delodajalca v skladu z

2. odst. 204. člena ZDR zahteva sodno varstvo pred pristojnim

sodiščem.

Plača je izvorno institut delovnega prava, ki se lahko zahteva le

na eni pravni podlagi, to je na delovnem razmerju. Zato lahko

delavec na podlagi takega razmerja, ki nastane s sklenitvijo

pisne pogodbe o zaposlitvi oz. tudi na podlagi ustno sklenjene

pogodbe o zaposlitvi, če se pri delodajalcu oz. v nadaljevanju

pred sodiščem ugotovijo dejansko vsi elementi delovnega razmerja,

zahteva izplačilo plače skupaj s prispevki za socialno varnost.

Te prispevke plačuje delodajalec pristojnim institucijam in sicer

po stopnjah, kot so določene v Zakonu o prispevkih za socialno

varnost (ZPSV - Ur.l. RS št. 5/96 - 97/2001) od bruto plač in od

bruto nadomestil plač za čas odsotnosti z dela v skladu s

predpisi o delovnih razmerjih, ki bremenijo delodajalce, vendar

samo, če gre za delavca, ki je v delovnem razmerju. Za samo

višino prispevka je torej odločilna višina bruto plače, kot

izhaja že iz dikcije zakona, prispevke pa mora plačati

delodajalec, vendar ne neposredno delavcu, ampak tretjemu v

njegovo korist.

Ker v tem sporu tožnica ni uveljavljala obstoja dejanskega

delovnega razmerja v skladu s 1. oz. 2. odst. 80. člena ZTPDR, ne

more zgolj s tožbo z denarnim zahtevkom neposredno pred sodiščem

zahtevati izplačilo plače, saj lahko predstavlja pravno podlago

za tak denarni zahtevek (plače s prispevki) le ugotovljeno

dejansko delovno razmerje, zato je njen tožbeni zahtevek tudi po

oceni pritožbenega sodišča neutemeljen.

Potrdilo o višini plače, ki ga je tožeči stranki izdala tožena

stranka z namenom pomagati tožnici, da naj bi na podlagi tega

izterjala preživnino, pa za konkretno obravnavano zadevo ni

pravno odločilno dejstvo, saj to potrdilo ne dokazuje, da je šlo

za delovno razmerje, ampak gre očitno za lažno listino, zaradi

česar tožena stranka lahko kazensko odgovarja za storitev

kaznivega dejanja po 205. členu KZ.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso

podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne tisti,

na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen

ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato je pritožbeno

sodišče odločilo, da tožeča stranka trpi sama svoje stroške

pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 154.

členom ZPP).