Appeal allowed: Collective agreement interpretation by Commission exceeded authority regarding severance pay.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da

glasi:

"Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati

razliko v odpravnini v znesku 483.771,74 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dne 11.5.2003 dalje do plačila in mu

povrniti stroške postopka, se zavrne.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v

znesku 94.830,00 SIT, v roku 8 dni."

[JEDRO]

S tem, ko je Komisija za razlago KP dejavnosti sprejela razlago,

da se tudi po uveljavitvi novega ZDR višina odpravnine delavcu,

kateremu je PZ prenehala iz poslovnega razloga, izračuna po

določbah KP za kmetijstvo in živolsko industrijo, je presegla

svoja pooblastila. Čeprav 2. odstavek 7. člena ZDR določa, da se

s KP lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih

daje ZDR, se morata o tem dogovoriti stranki KP, ne more pa tega

dogovora nadomestiti razlaga Komisije za razlago KP dejavnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je

tožena stranka dolžna tožniku iz naslova razlike v odpravnini

plačati znesek 483.771,74 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dne 11.5.2003 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v

znesku 30.400,00 SIT, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenega

razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. tč. 1.

odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št.

26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94)

uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je

odpoved pogodbe o zaposlitvi eden od novih institutov, ki jih je

uvedel novi ZDR in ga kot takšnega kolektivna pogodba dejavnosti

ne ureja. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je

po svoji pravni naravi drugačna od prenehanja delovnega razmerja

iz naslova trajno presežnih delavcev, zaradi česar instituta

odpravnine po novem ZDR in KP dejavnosti nista primerljiva. Poleg

tega KP dejavnosti ni usklajena z določbami novega ZDR. KP

dejavnosti se tako uporablja le za primere, ko se je postopek

prenehanja delovnega razmerja začel pred uveljavitvijo novega

ZDR. Tudi mnenje Komisije za razlago KP dejavnosti glede uporabe

18. čl. ne more spremeniti takšnega dejstva. V skladu z

navedenimi pravnimi razlogi tožnik ni upravičen do izplačila

odpravnine po KP dejavnosti, ker mu je bila odpovedana pogodba o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov po določbah novega ZDR. Zato

predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikov

zahtevek zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi s postopkom na

prvi stopnji kot izdano izpodbijano sodbo ni ugotovilo nobenih

bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je moralo paziti po

uradni dolžnosti. Vendar pa je glede odločitve, da je tožnik

upravičen do izplačila zahtevane razlike odpravnine po določbah

KP dejavnosti, ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava v

izpodbijani sodbi, kar utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in

pravnimi razlogi.

Med strankama ni sporno, da je tožniku dne 10.5.2003 prenehalo

delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka mu je dne

19.6.2003 izplačala odpravnino v znesku 415.784,96 SIT na podlagi

določbe 109. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št.

42/02). Tožnik uveljavlja v tem sporu še razliko do odpravnine,

ki naj bi mu pripadala v skladu z določbo 13. odst. 18. čl.

Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije

(KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 58/01), po kateri pripada

presežnemu delavcu za vsako dopolnjeno leto dela pri delodajalcu

eno polovico bruto plače iz zadnjega tromesečja, ko je delavec

delal. Tožnik je pri toženi stranki do odpovedi pogodbe o

zaposlitvi izpolnil več kot 14 let delovne dobe. Sodišče prve

stopnje je pri ugoditvi tožnikovemu zahtevku sprejelo stališče,

da navedena določba KP dejavnosti ni v nasprotju z določbo 109.

čl. ZDR. Glede tega je izhajalo tudi iz stališča Komisije za

razlago KP dejavnosti (Ur. l. RS, št. 118/03), ki ni izvzela

uporabe navedene določbe KP dejavnosti, kar utemeljuje pravo

pogodbeno voljo strank, da se določba uporablja tudi po

uveljavitvi novega ZDR.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je Komisija za razlago KP

dejavnosti presegla svoje pristojnosti, ko je sprejela razlago,

da se tudi po uveljavitvi novega ZDR še naprej uporablja določba

13. tč. 18. čl. KP dejavnosti glede višine odpravnine presežnim

delavcem. Za presojo je odločilno, da instituta odpravnine,

predvidenega za primer prenehanja delovnega razmerja iz naslova

trajno presežnih delavcev, ni mogoče kar tako prenesti na

institut odpravnine, ki gre delavcu, kateremu je delodajalec

odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Res je, da

lahko kolektivna pogodba predpiše več pravic kot jih določa

zakon. Vendar bi morale stranke KP dejavnosti v konkretnem

primeru sprejeti določbo glede pravice do odpravnine po

uveljavitvi novega ZDR, saj tega namesto strank ne more storiti

Komisija za razlago KP dejavnosti.

Glede na tako izkazane pravne razloge je lahko podlaga za

določitev višine odpravnine delavcu le zakon, ki ga je v

konkretnem primeru tožena stranka spoštovala in tožniku pravilno

iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga

določila odpravnino po določbi 109. čl. ZDR. Zato je pritožbeno

sodišče v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP ugodilo pritožbi

tožene stranke in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je

tožnikov zahtevek v celoti stroškovno zavrnilo, kot je to

razvidno iz izreka te sodbe.

Ker tožnik v sporu z zahtevanim izplačilom razlike odpravnine ni

uspel, je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka, ki so

ji nastali z zastopanjem po pooblaščencu pred sodiščem prve

stopnje. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo po predloženem

stroškovniku v skladu z dejansko potrebnimi stroški in veljavno

Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/03). Tako ji je v skladu

z vrednostjo spora priznalo za odgovor na tožbo 300 točk, za

udeležbo pooblaščenca na naroku glavne obravnave dne 13.12.2004

300 točk, za trajanje naroka 50 točk, to je skupno 650 točk, kar

ob vrednosti 110,00 SIT za točko, 2 % administrativnih stroškov

in 20 % DDV znaša 87.230,00 SIT. Poleg tega ji je priznalo tudi

stroške sodne takse v znesku 7.600,00 SIT, to je skupaj stroške

postopka v znesku 94.830,00 SIT, ki jih je naložilo v plačilo

tožniku, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Odločitev o

stroških ima podlago v določbi 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1.

odst. 155. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni

odločilo, ker jih stranka v pritožbi ni priglasila.