Appeal dismissed; termination notice period starts when business reason exists, not when regulation changes.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the employee's appeal, upholding the first-instance judgment that rejected the termination claim. The employee argued the notice period should start from the regulation's publication or a prior meeting, but the court found the business reason only arose when the employer was officially prohibited from operating the maintenance service. Consequently, the court ruled the termination notice was timely and the appeal lacked merit.
Legislator headnote
AI generated5. odstavek 88. člen Zakona o delovnih razmerjih; 353. člen Zakona o pravdnem postopku: The period for giving notice of termination for business reasons begins when the business reason actually arises, not when a regulatory change is published or when preliminary discussions occur.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve
stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Rok za podajo redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga po 5.
odstavku 88. člena ZDR tožniku, zaposlenemu na delovnem mestu
"vodja vzdrževalne dejavnosti", je pričel teči s trenutkom, ko je
Uprava RS za civilno letalstvo toženi stranki prepovedala
opravljanje vzdrževalno servisne službe in ne že takrat, ko je
pričel veljati pravilnik, ki je določil strožje pogoje za
opravljanje vzdrževalno servisne dejavnosti, katerih tožena
stranka ni (več) izpolnjevala.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni
zahtevek tožnika za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o
zaposlitvi iz poslovnih razlogov, za poziv tožnika nazaj na delo
k toženi stranki na delovno mesto vodje vzdrževalne dejavnosti,
za vpis manjkajoče delovne dobe v delovno knjižico od 1.11.2003
do vrnitve na delo ter za isto obdobje obračun bruto plač, od teh
zneskov plačilo prispevkov in davkov ter plačilo neto plače z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih neto zneskov plače, ki
jih je tožnik vtoževal, poleg tega pa je sklenilo, da vsaka
stranka nosi svoje stroške postopka.
Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje
tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in
izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku
ugodi v celoti oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo
sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je
tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi po izteku roka
30 dni od seznanitve z razlogi za redno odpoved. Ker je bil
Pravilnik o vzdrževalni organizaciji objavljen v Ur. listu RS že
24.12.2002, je potrebno šteti, da od tega dne dalje teče rok za
redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V pritožbenem roku je tožnik
podal tudi dopolnitev pritožbe. V tej dopolnitvi navaja, da je
bil z nastopom razloga za redno odpoved delodajalec seznanjen že
septembra 2002, še preden je bil Pravilnik o vzdrževalni
organizaciji objavljen. To izhaja iz izpovedbe priče I. K.. Ker
je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana po reteku 6-ih
mesecev od nastanka razloga, je odpoved nezakonita.
Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga
zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. V odgovoru na
pritožbo navaja, da je tožena stranka podala redno odpoved
pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v skladu z določbo 5.
odst. 88. čl. ZDR. Ta odpoved ni bila podana po izteku zakonsko
določenih rokov.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah
uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni
dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.
350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -
2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem
preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev
določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2.
odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni
dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno
dejansko stanje sprejelo tudi pravilno materialnopravno
odločitev.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na
podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je
tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe
o zaposlitvi iz poslovnih razlogov neutemeljen, posledično pa je
kot neutemeljenega pravilno zavrnilo del njegovega tožbenega
zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo in reparacijo.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in
pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz
obrazložitve izpodbijane sodbe, soglaša z dokazno oceno izvedenih
dokazov in glede nje nima pomislekov. Pravilen je zaključek
sodišča prve stopnje, da so pri toženi stranki obstajali poslovni
razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je
tožena stranka zaradi sprememb v predpisih, ki so urejali
vzdrževanje, izvajanje sprememb in popravil zrakoplovov,
motorjev, propelerjev, delov in opreme na zrakoplovih, prenehala
z opravljanjem te dejavnosti. Iz tega razloga je prenehala
potreba po tožnikovem delu na delovnem mestu vodja vzdrževalne
dejavnosti. Področje vzdrževalne dejavnosti je bilo na novo
urejeno s Pravilnikom o vzdrževalni organizaciji, potrjeni po
JAR-145 (Ur. l. RS, št. 114/2002). Ta pravilnik je bil objavljen
v Ur. l. RS dne 24.12.2002. Na podlagi določbe 13. čl. pravilnika
je ta akt pričel veljati 25.12.2002. Z ozirom na določbo 11. čl.
citiranega pravilnika so bile organizacije, ki so se ukvarjale z
dejavnostjo, opredeljeno v tem pravilniku, dolžne zahteve iz
S5-JAR-145 uveljaviti v 6-ih mesecih od uveljavitve tega
pravilnika. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je
tožena stranka z vzdrževalno dejavnostjo nadaljevala vse do
23.10.2003, ko ji je bilo opravljanje te dejavnosti po pristojnih
organih Uprave RS za civilno letalstvo v Sloveniji prepovedano,
saj tožena stranka ni pridobila potrebnih dovoljenj za
nadaljevanje te dejavnosti, kot jih je zahteval citirani
pravilnik. Ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je
tožnik svoje delo vodje vzdrževalne dejavnosti opravljal vse do
23.10.2003, od tedaj dalje pa je bilo toženi stranki, kot je bilo
že ugotovljeno, prepovedano opravljati to dejavnost, pritožbeno
sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je s tem
dnem pričel teči rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih
razlogov, kot je opredeljen v 5. odst. 88. čl. Zakona o delovnih
razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). Ob upoštevanju navedenega
je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da je tožena stranka
tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po izteku rokov iz
5. odst. 88. čl. ZDR. Iz spisovne dokumentacije je namreč
razvidno, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi
odpovedala dne 28.8.2003.
Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da je pričel rok za
redno odpoved pogodbe o zaposlitvi teči že septembra 2002, ko se
je I. K. s takratnim direktorjem tožene stranke pogovarjal o tem,
kaj bo morala tožena stranka postoriti za pridobitev dovoljenja
za opravljanje servisne dejavnosti po JAR predpisih. Ti pogovori
in tudi izpovedba priče K., da takratni direktor tožene stranke
za opravljanje servisne dejavnosti ni bil zainteresiran, ne
pomenijo, da je že takrat obstajal poslovni razlog za redno
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožniku.
Poslovni razlog je nastal, ko je bilo ugotovljeno, da tožena
stranka ne bo mogla več opravljati servisne dejavnosti, to pa je
bilo takrat, ko ji je pristojni organ to dejavnost prepovedal
opravljati, ker ni izpolnjevala predpisanih pogojev za
opravljanje te dejavnosti. Glede na to pa je neutemeljena tudi
pritožbena navedba tožnika, da je rok iz 5. odst. 88. čl. ZDR
pričel teči 25.12.2002, ko je pričel veljati Pravilnik o
vzdrževalni organizaciji.
Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, niti niso
bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodiče po uradni
dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot
neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje
(353. čl. ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165.
čl. ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške
pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških tožene
stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo ni odločalo, ker jih ta v
postopku ni priglasila.