Appeal partially allowed; employment continuity under collective agreement grants extended notice and severance.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 1/I.

tč. izreka in se tožba v delu, v katerem tožnik zahteva, da se

ugotovi, da obstaja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga z dne 30.10.2004 tožene stranke pravno

nasledstvo v smislu 3. odst. 109. čl. ZDR, zaradi česar gre

tožniku pravica do odpravnine in odpovednega roka z upoštevanjem

obdobja dela tudi pri prejšnjem delodajalcu F. K., s.p.,

zavrže.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem

delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča o 3. točki izreka

sodbe sodišča prve stopnje se ne dopusti.

[JEDRO]

Pravica do daljšega odpovednega roka in pravica do višje

odpravnine ne izhajata le iz 92. člena in 109. člena ZDR, saj je

potrebno upoštevati tudi po prejšnji zakonodaji in po avtonomnih

normah pridobljene pravice delavcev o tem, da se jim v primeru

prehoda k drugemu delodajalcu pri odmeri pravic iz delovnega

razmerja upošteva delovna doba pri prejšnjem delodajalcu, kot da

niso spremenili zaposlitve. Zato je potrebno ob upoštevanju 3.

alinee 1. odstavka 15. člena SKPGd upoštevati kontinuiteto

delovnega razmerja delavca pri prejšnjem in sedanjem delodajalcu

(toženi stramki) in mu za primer redne odpovedi PZ iz poslovnega

razloga priznati daljši odpovedni rok in višjo odpravnino.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja

v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30.10.2004 pravno

nasledstvo v smislu 3. odst. 109. čl. ZDR, zato gre tožniku

pravica do odpravnine in odpovednega roka z upoštevanjem obdobja

dela tudi pri prejšnjem delodajalcu (1/I. tč. izreka izpodbijane

sodbe). Nadalje je ugotovilo, da delovno razmerje tožniku ni

prenehalo 30.11.2004, temveč je trajalo do 17.12.2004, zato je

tožena stranka dolžna priznati in vzpostaviti tožniku delovno

razmerje do 17.12.2004 (2/I. tč. izreka izpodbijane sodbe) ter mu

izplačati razliko odpravnine v višini 233.567,43 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 18.12.2004 dalje do plačila (3/I. tč.

izreka izpodbijane sodbe), mu izplačati plačo za december 2004 v

bruto znesku 74.915,00 SIT, tako da od tega zneska obračuna in

plača predpisane davke in prispevke, neto znesek v višini

50.947,00 SIT pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 19.1.2005 do plačila (4/I. tč. izreka izpodbijane sodbe) ter

mu povrniti stroške postopka v znesku 26.600,00 SIT, vse v 8 dneh

po pravnomočnosti sodbe (5/I. tč. izreka sodbe). Sklenilo je

tudi, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka (II. tč.

izreka izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbene

razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega

prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe

in stroškovno zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa

razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Navaja, da zaključki sodišča prve stopnje ne izhajajo iz

dokazov v postopku. Sodišče je ugotovilo, da tožniku pri

prejšnjem delodajalcu ni bil izdan sklep o prenehanju delovnega

razmerja, vendar je tožnik to zgolj zatrjeval, za svoje navedbe

pa ni predlagal nobenih dokazov. Dokazno breme je seveda na

njegovi strani, zaradi česar tožena stranka tudi ni vztrajala pri

predlogu za zaslišanje priče F. K.. Sodišče je enostavno verjelo

tožniku, da ni izvedel, da mu je predhodno delovno razmerje

prenehalo, čeprav je ob zaslišanju izpovedal, da je pri polni

zavesti podpisal pogodbo z novim delodajalcem. Glede na to

tožniku ni mogoče verjeti. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da

je bistveni element pravnega nasledstva predvsem v dejstvu, da

tožniku ni bil izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja in mu

le-to ni bilo prekinjeno, pri tem pa ni obrazložilo ali je tema

dvema elementoma dalo posebno težo in ali sta ta dva elementa

odločilna, glede na to, da bi bilo nujno potrebno še izkazati, da

je šlo za prevzem delavca v smislu dejanske kontinuitete. Sodbe

zato tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče je napačno ocenilo

izpoved tožnika, da je opravljal v bistvu identična dela, saj po

mnenju tožene stranke dela niso bila enaka, stroji so bili novi,

tožena stranka pa je za opravljanje dela v istih poslovnih

prostorih morala skleniti novo najemno pogodbo. Sodišče ni

natančno ugotovilo, ali so bila in katera dela so bila ista ali

identična. Tožnik bi moral v postopku dokazati, na kakšen način

je prišlo do prenehanja dejavnosti prejšnjega samostojnega

podjetnika. Tožena stranka ve zgolj to, da se je nekdanji

delodajalec moral upokojiti zaradi invalidnosti. To pa je že

razlog, ki ni odvisen od volje podjetnika. V nadaljevanju

pritožnica ponavlja, da sodišče ni ugotovilo dejanske

kontinuitete med delom tožnika pri prejšnjem delodajalcu in pri

njej. Dejstvo neprekinjenega delovnega razmerja samo po sebi ne

more biti argument za to kontinuiteto.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka nekatere od pritožbenih

navedb in predlaga zavrnitev pritožbe.

Po odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritožbo dopolnila,

vendar te dopolnitve pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj gre za

dopolnitev pritožbe po preteku pritožbenega roka (1. odst. 333.

čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 -

2/2004).

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah

razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni

dolžnosti na nekatere od bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka, kot to izhaja iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno

uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb o tem, da se

sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti v posameznih

odločilnih elementih, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev

določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Navedeno

pritožbeno zatrjevanje namreč izhaja predvsem iz pritožbene

ocene, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo oz. je zmotno

ugotovilo posamezna dejstva, kar pa ne predstavlja pritožbenega

razloga bistvenih kršitev določb postopka. Tudi sicer ima sodba

vse razloge, ki so jasni in jo je mogoče preizkusiti. Nekoliko

nerazumljiv je le izrek sodbe v točki 1/I, kar pa bo pojasnjeno v

nadaljevanju.

Tudi relevantna dejstva je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo

in na tej podlagi napravilo pravilno dokazno oceno. V zvezi s tem

so najprej neutemeljene pritožbene navedbe o dokaznem bremenu, ki

naj bi bilo na strani tožnika. Če je tožnik izpovedal, da od

prejšnjega delodajalca ni prejel sklepa o prenehanju delovnega

razmerja, že to dejstvo, ob izostanku nasprotnih dejstev in

dokazov, zadošča za zaključek, da je temu res tako. Nasprotno

dejstvo bi morala dokazovati tožena stranka in ne tožnik.

Nelogično je zatrjevanje in razmišljanje, da bi nekdo moral

predložiti listino ali odločbo, za katero sam zatrjuje, da jo

niti ni prejel. Dokaz o obstoju (izdaji) takšne odločbe in njeni

vročitvi mora predložiti nasprotna stranka. Neutemeljene so tudi

navedbe o tem, da naj bi moral tožnik dokazati, na kakšen način

je prišlo do prenehanja dejavnosti samostojnega podjetnika F.

K.. Tožena stranka je namreč sama navedla, da do prenehanja

njegove dejavnosti ni prišlo zaradi stečaja ali nekega od

primerov izbrisa podjetnika iz poslovnega registra po uradni

dolžnosti, temveč zaradi njegove upokojitve. Pravno pa je za

rešitev konkretne zadeve nepomembno, ali je prejšnji delodajalec

prenehal z dejavnostjo povsem po svoji volji, ali dejansko v to

prisiljen zaradi invalidnosti. Tudi sicer tožena stranka ni v

ničemer izkazala tega, da bi bila prav invalidnost razlog za

prenehanje njegove dejavnosti, saj niti ne omenja odločbe ZPIZ-a,

s katero bi bil prejšnji delodajalec F. K. opredeljen za invalida

I. kategorije invalidnosti.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je bil pri toženi stranki

neprekinjeno zaposlen od 1.3.1996 do 30.11.2004, ko mu je

prenehalo delovno razmerje iz poslovnega razloga. Trdil je, da je

v vmesnem času (s 1.9.2002) prišlo le do zamenjave nosilca

zasebne dejavnosti, sicer pa gre za kontinuiteto delovnega

razmerja tožnika pri prejšnjem nosilcu zasebne dejavnosti in

sedanji nosilki, toženi stranki. Glede na kontinuiran obstoj

delovnega razmerja (enako delovno mesto, delovno okolje in

dejavnost sama) je menil, da mu v skladu s 109. čl. ZDR pripada

višja odpravnina (odpravnina tudi z upoštevanjem delovne dobe pri

prejšnjem delodajalcu), v skladu z 92. čl. ZDR pa tudi daljši

odpovedni rok. Glede na to bi mu moralo tudi delovno razmerje

prenehati šele po poteku tega roka (to je s 17.12.2004), zaradi

česar mu do tega dneva pripada tudi razlika plače. Tožnik se je

skliceval na pravno kontinuiteto, kot izhaja iz 3. odst. 109. čl.

ZDR in 5. odst. 92. čl. ZDR. Tudi s tožbenim zahtevkom je najprej

zahteval ugotovitev pravnega nasledstva v smislu navedenih določb

ZDR, v posledici tega ugotovitev, da mu pripada pravica do

odpravnine in odpovednega roka z upoštevanjem obdobja delovnega

razmerja pri prejšnjem delodajalcu, v nadaljevanju pa priznanje

delovnega razmerja, plačilo odpravnine in plačilo še neizplačane

plače za del decembra 2004 (do datuma prenehanja delovnega

razmerja).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je 1. točka tožbenega zahtevka

neustrezna, saj tožnik v tem delu zahteva ugotovitev obstoja

pravnega nasledstva, kar niti ne more biti predmet tožbenega

zahtevka, temveč je lahko le podlaga za odločitev o konkretnem

tožbenem zahtevku za priznanje delovnega razmerja v dodatnem

odpovednem roku, plačilo plače za ta odpovedni rok in za plačilo

razlike odpravnine. V tem delu tudi ni mogoče ugotoviti pravne

koristi tožnika za takšen zahtevek, sicer pa je tudi

materialno-pravno takšen zahtevek neustrezen. V konkretni zadevi

namreč ne gre za pravno nasledstvo v smislu 3. odstavka 109. čl.

ZDR oz. 5. odstavka 92. čl. ZDR in zgolj to ne predstavlja

podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku. Ker pa sodišče ni vezano

na pravno kvalifikacijo spora, temveč na trditveno podlago

zahtevka, je tudi mimo tega zatrjevanja tožnika (in kot navedeno

neustreznega zahtevka v 1. tč. izreka) lahko odločalo o tem, ali

morda tožniku pripadajo pravice, ki jih uveljavlja v 2., 3. in 4.

tč. zahtevka.

Ni mogoče trditi, da je toženka pravna naslednica moža F. K., kar

izhaja že iz tega, da je F. K. enostavno prenehal z opravljanjem

dejavnosti podjetnika posameznika, toženka pa je takšno dejavnost

začela samostojno. Ne glede na navedeno pa pravica do daljšega

odpovednega roka in pravica do višje odpravnine ne izhaja zgolj

iz 92. in 109. čl. ZDR, saj je pri tem potrebno upoštevati tudi

po prejšnji zakonodaji oz. predpisih ter avtonomnih normah

pridobljene pravice delavcev (o tem, da se jim pri odmeri pravic

iz delovnega razmerja upošteva doba pri prejšnjem delodajalcu,

kot da niso spremenili zaposlitve). Prav takšen primer je v

konkretni zadevi in prav v tej smeri je sodišče prve stopnje

svojo odločitev pravilno in jasno utemeljilo, napačno pa je

zaključilo, da to predstavlja pravno kontinuiteto po 92. in 109.

čl. ZDR.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz določbe 125. čl. prejšnjega

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93),

glede na dejstvo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri

prejšnjem delodajalcu F. K. 30.8.2002, torej še v času

veljavnosti starega zakona. Pravilno je tolmačilo določbo

navedenega člena, po katerem v primeru prenehanja dejavnosti

zasebnega delodajalca oz. začetka postopka prenehanja zasebni

delodajalec lahko pisno odpove delavcu delovno razmerje, ni pa to

dolžan storiti. V konkretni zadevi toženka ni dokazala, da je

prejšnji delodajalec tožniku odpovedal delovno razmerje. Še več.

Iz pogodbe o zaposlitvi s toženko izhaja, da je bila sklenjena že

30.8.2002, torej še v času, ko je bil tožnik zaposlen pri

prejšnjem delodajalcu. Iz potrdila o prijavi-odjavi izhaja tudi,

da je prejšnji delodajalec tožnika enostavno odjavil iz

zavarovanja z dnem 31.8.2002, tožena stranka pa ga je prijavila v

zavarovanje s 1.9.2002 (glede na že pred tem sklenjeno pogodbo o

zaposlitvi). Sodišče je po dokaznem postopku pravilno zaključilo,

da je tožnik pri toženi stranki opravljal enako delo kot pred

tem, delo pa je opravljal na isti lokaciji. Pravno nepomembno je,

če je toženka (kasneje) nabavila nove stroje ali z najemnikom

prostorov, v katerih je že prej potekalo delo, sklenila novo

najemno pogodbo. Nepomembno je tudi to, ali so njene proizvode

kupovali tudi drugi naročniki (kot proizvodne prvotnega

delodajalca), saj je v smislu delovne kontinuitete relevantno

zgolj to, kakšno delo je tožnik opravljal pri enem in drugem

delodajalcu.

Sodišče prve stopnje se je nadalje pravilno oprlo na določbo 12.

čl. Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur.l

RS št. 26/91) in štelo, da je glede na okoliščine primera

dejansko prišlo do prevzema tožnika k drugemu delodajalcu, to pa

v skladu s 15. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske

dejavnosti (SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97 - 113/2002) pomeni, da je

takšnemu delavcu potrebno zagotoviti tudi varstvo v smislu, da se

njegova delovna doba pri prejšnjem delodajalcu, kot podlaga za

uveljavljane pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da

delavec ni spremenil zaposlitve. Prav na podlagi te določbe (3.

alinea 1. odst. 15. čl. SKPGd) je potrebno v konkretnem primeru

upoštevati kontinuiteto delovnega razmerja tožnika pri prejšnjem

in sedanji delodajalki in na tej pravni podlagi tožniku priznati

daljši odpovedni rok ter višjo odpravnino.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb, da sodišče

prve stopnje dejanske kontinuitete sploh ni ugotovilo, ali je ni

obrazložilo. Elementi, na katere se sodišče prve stopnje

sklicuje, povsem zadoščajo za zaključek, da je v konkretni zadevi

prišlo do prevzema tožnika k drugemu delodajalcu in v posledici

tega, da se v zvezi z uveljavljanem pravic šteje, da ni spremenil

zaposlitve.

Glede na navedeno in v skladu s 353. čl. ZPP je pritožbeno

sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v 2/I., 3/I.,

4/I., 5/I. tč. izreka in v II. tč. izreka. Poseglo pa je v izrek

pod 1/I. Kot navedeno namreč v konkretni zadevi ne gre za t.i.

pravno nasledstvo po 3. odst. 109. čl. ZDR in 5. odst. 92. ZDR,

kar pomeni, da bi bilo potrebno v tem delu zahtevek zavrniti.

Vendar pa je obenem potrebno ugotoviti, da je takšen tožbeni

zahtevek neustrezen in da ob nadaljnjih tožbenih zahtevkih tožnik

zanj ne izkazuje pravne koristi. Ker na procesne predpostavke,

med katere spada tudi pravna korist tožeče stranke, pazi sodišče

po uradni dolžnosti že ob vložitvi tožbe (274. čl. ZPP), je

pritožbeno sodišče v tem delu razveljavilo izpodbijano sodbo in

tožbo zavrglo (ob smiselni uporabi 2. odst. 354. čl. ZPP).

Navedeni spor delno predstavlja tudi spor v zvezi s prenehanjem

delovnega razmerja oz. obstojem delovnega razmerja v času

odpovednega roka. V tem obsegu je glede na 2. tč. 31. čl. Zakona

o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004)

revizija dovoljena. Pač pa revizija ni dovoljena v delu, v

katerem tožnik zahteva izplačilo razlike v odpravnini, saj znesek

iz tega naslova ne presega zneska, po katerem je revizija

dovoljena po določbah ZPP (2. odst. 367. čl. ZPP), ta zahtevek pa

tudi ni v neposredni zvezi z ugotovitvijo delovnega razmerja še

za čas odpovednega roka. Zato je moralo pritožbeno sodišče glede

na določbo 5. tč. 31. čl. ZDSS-1 odločati o tem, ali v tem obsegu

dopusti revizijo. Sklenilo je, da revizije ne dopusti, saj od

odločitve vrhovnega sodišča v tem delu ni mogoče pričakovati

odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, navedena odločitev pa

tudi ne odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega

vprašanja, ki je bistveno za odločitev oz. pri navedeni odločitvi

ni mogoče ugotoviti neenotnosti v praksi sodišč druge stopnje. V

tem delu skratka niso podani razlogi za dopustitev revizije po 1.

odst. 32. čl. ZDSS-1.