Appeal dismissed; employer must pay work experience bonus and meal allowance separately from minimum wage.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

[JEDRO]

Delavec je poleg osnovne plače, ki ne sme biti nižja od

izhodiščne plače za posamezni tarifni razred, upravičen do

dodatka za delovno dobo (47. člen SKPGd) in povrnitve

stroškov za prehrano (1. točka 52. člena SKPGd). V znesku

minimalne plače, ki jo prejeme delavec dodatek za delovno

dobo in povračilo stroškov za prehrano na delu ne smeta biti

zajeta oz. vključena, saj bi to pomenilo, da je minimalna

plača za vseka delavca drugačna.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi

stranki, da tožnici izplača iz naslova regresa za prehrano za čas

od marca 1996 do avgusta 1999 znesek 493.620,97 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 24.3.2000 do plačila in iz naslova dodatka

na delovno dobo za čas od 1.11.1999 do 24.3.2000 znesek 53.149,13

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.2000 do plačila.

Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v

znesku 270.563,40 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse

pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da

je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo izvedeniško mnenje, iz

katerega izhaja, da je tožnica prejela več, kot bi ji iz naslova

regresa za prehrano pripadalo. Ponovno poudarja, da je imela

uveljavljen sistem provizij, iz katerih je zastopnik pokrival

svoje stroške. Zato tožena stranka ni posebej vodila potnih

stroškov zastopnika. Tega dejstva sodišče prve stopnje ni dovolj

oz. sploh ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je ob istih dokazih

v ponovljenem postopku spremenilo razloge, iz katerih je tožnici

iz naslova regresa za prehrano prisodilo 493.620,97 SIT. Iz

izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožena stranka v letu 1999

regres za prehrano in dodatek na delovno dobo posebej

prikazovala, vendar se v izplačilu nič ni spremenilo, kar pomeni,

da so bila tudi prejšnja izplačila pravilna, oz. da sta bila v

bruto plači zajeta tako regres za prehrano kot dodatek na delovno

dobo. Pritožba meni, da tožnici ni bila dolžna izplačevati iz

provizije poleg potnih stroškov in dnevnic še regresa za

prehrano. Zastopniki nikoli niso obračunavali kilometrine, zato

je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da znesek 889.462,20

SIT predstavlja stroške kilometrine - za uporabo lastnega vozila.

Glede na napotke pritožbenega sodišča v zadnjem razveljavitvenem

sklepu se je sodišče prve stopnje napačno opredelilo do ključnega

vprašanja: ali je bil v okviru izplačil tožnici izplačan regres

za prehrano in dodatek na delovno dobo. Sodišče prve stopnje je

napačno odločilo tudi o stroških postopka. Tožena stranka je

namreč zahtevala povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe že ob izdaji sodbe z dne

22.1.2002, zato bi od tega dne dalje sodišče prve stopnje moralo

toženi stranki priznati zakonske zamudne obresti. Predlaga

spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka oz.

razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in

na pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi s pritožbenimi navedbami je potrebno poudariti, da

sodišče prve stopnje ni bilo dolžno v celoti slediti

izvedeniškemu mnenju, zlasti ne v delu, kjer se izvedenec spušča

v pravna vprašanja. Sodišče postavi izvedenca takrat, kadar samo

nima znanja s posameznega strokovnega področja, pri čemer pa na

mnenje izvedenca ni absolutno vezano. Očitno napačnih

izvedenčevih stališč in ugotovitev sodišče ni dolžno oz. jih celo

ne sme upoštevati. V spornem primeru izvedeniško mnenje vsebuje

vrsto napačnih zaključkov, ki jih je sodišče prve stopnje v

izpodbijani sodbi natančno pojasnilo, kot tudi razloge, zakaj teh

zaključkov ni upoštevalo. Ob delno uporabljivih podatkih iz

izvedeniškega mnenja pa je sodišče prve stopnje odločilo

pravilno.

Delodajalec in delavec se s pogodbo o zaposlitvi dogovorita za

osnovno plačo, ki ne sme biti nižja od izhodiščne plače za

posamezni tarifni razred po kolektivni pogodbi. Tako določata 2.

in 3. odstavek 43. člena Splošne kolektivne pogodbe za

gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97). Tej

obveznosti se tožena stranka z izgovorom na sistem provizij ne

more izogniti. V osnovno plačo ne sodijo dodatki in stroški, ki

nastanejo v zvezi z delom in do katerih je delavec upravičen. Če

pogodba o zaposlitvi vsebuje tako določilo, se uporabi kolektivna

pogodba neposredno.

Tožena stranka je kot osnovno plačo zastopnika določila plačo za

I. tarifni razred, čeprav dela zastopnika nikakor ni mogoče šteti

za enostavno delo v smislu 1. točke tarifne priloge k SKPGd oz.

ga enačiti z delom snažilke ali kurirja, ki sta po sistemizaciji

delovnih mest tožene stranke tudi uvrščena v I. tarifni razred.

Vendar pa to vprašanje ni predmet tega postopka. Bistveno je, da

delodajalec ne more določiti, da je v osnovno plačo vključen tudi

dodatek na delovno dobo in stroški, če bi zato po odbitku dodatka

na delovno dobo in regresa za prehrano osnovna plača bila nižja

od izhodiščne za posamezni tarifni razred oz. nižja od osnovne

plače, določene v pogodbi o zaposlitvi.

Po 1. odstavku 43. člena SKPGd plačo delavca sestavljajo osnovna

plača, dodatki, del plače na podlagi delovne uspešnosti ter del

plače iz naslova uspešnosti poslovanja. Do 1.11.1999 je bila

tožničina osnovna plača minimalna plača, katere znesek je za

posamezno obdobje točno določen in za vse delavce enak. Zato tudi

v minimalni plači ne morejo biti zajeti dodatki, saj bi to

pomenilo, da je znesek minimalne plače za vsakega delavca

drugačen. Sodišče prve stopnje je zato zavzelo napačno stališče,

da je v minimalni plači, ki jo je tožnica prejemala pred

1.11.1999, že vključen tudi dodatek na delovno dobo. Vendar pa je

zavrnilni del iz naslova dodatka na delovno dobo, ki presega

znesek 53.149,13 SIT pravnomočen, zoper sodbo pa se je tudi

pritožila le tožena stranka, zato v ta del pritožbeno sodišče ne

more več posegati. Za čas od 1.11.1999 je bila tožnica po pogodbi

o zaposlitvi upravičena do osnovne plače v višini 80.990,00 SIT.

V pogodbi ni določeno, da je v tem znesku poleg osnovne plače

zajeto še kaj, zato je to znesek osnovne plače. Razlaga

izvedenca, da je tožnica od 1.11.1999 prejemala znesek 80.990,00

SIT, v tem znesku pa sta vključena dodatek na delovno dobo in

regres za prehrano, je zgrešena, še bolj pa razlaga, da to

dokazuje vključenost teh dveh prejemkov tudi v zneske, ki jih je

tožnica prejemala pred 1.11.1999. Iz plačilnih list to ne izhaja.

Tudi, če bi v plačilnih listih to bilo izkazano, pa bi bil tak

obračun napačen. Tožena stranka je dolžna spoštovati jasno

pogodbo o zaposlitvi, pa tudi določbe SKPGd, po katerih je

tožnica upravičena do osnovne plače, poleg nje pa do dodatka na

delovno dobo (47. člen SKPGd) in regresa za prehrano (1. točka

52. člena SKPGd).

Iz izvedenih dokazov tudi ne izhaja, da je znesek, ki ga tožena

stranka prikazuje kot "potne stroške" v višini 889.462,20 SIT

sestavljen iz kilometrine in dnevnic. Za tak zaključek izvedenca

v predloženih dokazih ni nobene podlage. Kaj so potni stroški je

jasno - stroški prevozov, o katerih pa tožena stranka ni vodila

nobene evidence. Da so v teh stroških zajete dnevnice, ni

razvidno. Prav tako je popolnoma brez podlage ugotovitev

izvedenca, da je tožnica prejela terenski dodatek. V postopku

pred sodiščem prve stopnje je bilo celo nesporno ugotovljeno, da

tožena stranka tožnici ni izplačevala dnevnic in terenskega

dodatka. Dejstvo je, da v osnovni plači dodatek na delovno dobo

in regres za prehrano ne more biti zajet in tudi dejansko ni bil.

Tožnica je prejemala golo osnovno plačo brez vsakršnih dodatkov.

Posebej je prejemala potne stroške.

Nepregleden sistem obračuna in izplačil je riziko tožene stranke,

ki mora poskrbeti, da je evidenca izplačil delavcem jasna in ji

mora omogočati, da kadarkoli lahko izkaže, iz katerega naslova je

bilo delavcu kaj izplačano. Če so izplačila opredeljena kot potni

stroški, jih tožena stranka po potrebi ne more prikazovati kot

regresa za prehrano, ker iz ničesar ne izhaja, da je v teh

stroških dejansko zajet. Po isti logiki, kot jo ponuja pritožba,

bi lahko zatrjevala, da je bilo v teh plačilih zajeto tudi kaj

drugega, kar bi tožnica še lahko vtoževala. Tožena stranka ni

dokazala, da je tožnica opravila manj poti, kot je bilo plačil.

Sicer pa regres za prehrano in dodatek na delovno dobo ne moreta

biti odvisna od provizije po sistemu: če je realizacija dovolj

velika, da pokrije stroške plače, dodatkov in stroškov, potem se

dodatki in stroški plačajo, sicer pa ne. Oba prejemka delavcu

pripadata ne glede na realizacijo in iz izvedenih dokazov izhaja,

da ju tožnica ni prejela.

Sodišče prve stopnje je zneske regresa pravilno odmerilo v

višini, določeni s tarifno prilogo SKPGd ter dodatek na delovno

dobo v višini 0,5% za vsako leto dela. Pri regresu za prehrano je

pravilno upoštevano le število dni, ko je bila tožnica na delu,

iz naslova dodatka na delovno dobo pa je bilo tožnici glede na

pravnomočno zavrnjeni del zahtevka prisojeno celo manj, kot bi ji

pripadalo. Zato je pritožba tožene stranke v tem delu

neutemeljena.

Tudi v delu o stroških postopka pritožba ni utemeljena. Tožena

stranka nikoli ni zahtevala zakonskih zamudnih obresti od

priglašenih stroškov, kot zatrjuje v pritožbi. Sodišče prve

stopnje jih je sicer v razveljavljeni sodbi priznalo, vendar je

bil sklep razveljavljen in je bilo o stroških ponovno odločeno.

Prvič je pooblaščenec tožene stranke v spis vložil stroškovnik,

drugič je stroške le še dodatno priglasil. Ne prvič ne drugič in

v nobeni pripravljalni vlogi, pa tudi ne v odgovoru na tožbo, od

priglašenih stroškov ni zahteval plačila zakonskih zamudnih

obresti. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi mu jih

prisodilo. Tudi, če bi jih, pa lahko tečejo le od odmere dalje,

torej od zadnje sodbe sodišča prve stopnje, nikakor pa ne od

prve.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 1. odstavkom

165. člena ZPP na podlagi 154. člena ZPP stroške pritožbe krije

sama.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z

32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l.

RS št. 2/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti

revizijo. Ker gre za zahtevek za plačilo 493.620,97 SIT in

53.149,13 SIT iz različnih naslovov, revizija po določbah ZPP za

nobenega od zahtevkov ni dovoljena, saj vtoževana zneska ne

presegata milijona tolarjev (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko

pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti

revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena

ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o

pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje

odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega

vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi

sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti,

vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po oceni pritožbenega

sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov,

zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.