Appeal dismissed; dispute over collective agreement implementation requires prior conciliation under collective bargaining rules.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Dogovor med predlagateljem - sindikatom pri delodajalcu in

nasprotnim udeležencem - delodajalcem o terminskem planu za

postavitev novega plačnega sistema, predstavlja pravice, ki

se urejejo s kolektivno pogodbo. Zato je spor o realizaciji

dogovora kolektivni delovni spor o izvrševanju z dogovorom

spremenjene (ali nadomeščene) kolektivne pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog

predlagatelja, da je nasprotni udeleženec dolžan po dogovoru, ki

je bil sklenjen med predlagateljem in nasprotnim udeležencem dne

24.11.2000, obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači z

vsemi dodatki k plači od 24.11.2000, z zakonitimi zamudnimi

obrestmi ter obračunati in vplačati prispevke za socialno varnost

in vse druge pravice od točke 1 do točke 7 dogovora.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje predlagatelj iz

razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega

prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep

sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo obravnavo in odločanje.

Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker

razlogi izpodbijanega sklepa nasprotujejo izvedenim dokazom

oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja

v razlogih sklepa o vsebini listin, o izpovedbah v postopku in

med samimi listinami oziroma zapisniki (14. točka 2. odstavka

339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 -

2/2004). Sodišče prve stopnje bi moralo ob predhodnem preizkusu

predloga predlagatelja zavreči predlog, če je ugotovilo, da niso

izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo in ne šele po

treh izvedenih obravnavah, ker na obravnavi 11.5.2005 ni prišlo

do poravnave. Navaja, da sta udeleženca v postopku po končani

stavki z dne 24.11.2000 sklenila dogovor, s katerim je bila

dogovorjena tabela izračuna v bruto zneskih k osnovnim plačam

posameznega količnika. Dogovorila sta se tudi glede izplačila

kolektivne delovne uspešnosti. Udeleženec ne spoštuje dogovora,

saj dodatke ne obračunava in ne izplačuje v bruto osnovi tako,

kot je dogovorjeno. Dogovorjeno je tudi bilo, da bodo delavci

dneve, ko so stavkali oddelali. Uprava je sklenila, da dnevi

stavke ne bodo plačani, ker bi to pomenilo plačilo za nelegitimno

stavko. Udeleženec torej izigrava sklenjeni dogovor in s tem

krajša delavcem pravice, ki jim po dogovoru gredo. Prvi odstavek

87. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in

livarn ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS,

št. 37/96 - v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba) določa, da

je arbitraža pristojna za odločanje v naslednih kolektivnih

delovnih sporih med udeleženci kolektivne pogodbe; o obstoju ali

neobstoju kolektivne pogodbe in o njenem izvrševanju, o

pristojnosti za kolektivno pogajanje, o zakonitosti stavke, o

pristojnostih, ki jih ima sindikat v zvezi z delovnimi razmerji.

Niti eno od navedenih ne sodi v področje tega kolektivnega

delovnega spora. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja

(ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 - 42/90), kot tudi Zakon o delovnih

razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002) določa, da se lahko

denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavljajo neposredno

pred pristojnim delovnim sodiščem. Z dogovorom se je udeleženec

zavezal na izpolnitev denarne terjatve do predlagatelja. Dogovor

predstavlja zavezujoči pravni akt za oba udeleženca. Arbitraža

torej ne bi mogla z nobeno odločitvijo poseči v dokončno sprejeti

dogovor med strankami, ker bi to pomenilo poseg v avtonomijo

strank. Udeleženec samovoljno in enostransko po svoji volji

spoštuje ali ne spoštuje sprejete obveznosti iz dogovora. Zato je

bilo sodišče prve stopnje dolžno o zadevi odločiti in s svojo

odločitvijo obvezati udeleženca na spoštovanje sprejetega

dogovora.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2.

odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno

uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo,

da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere

uveljavlja pritožnik ni storilo in da je na ugotovljeno dejansko

stanje, ki izhaja iz listinske dokumentacije, pravilno uporabilo

materialno pravo.

V tem kolektivnem delovnem sporu je predlagatelj zahteval

izvršitev dogovora, sklenjenega z nasprotnim udeležencem po

stavki dne 24.11.2000.

Ob vložitvi predloga v tem kolektivnem delovnem sporu je bil v

veljavi Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS

št. 19/94), ki je v 15. členu določal, da je sodno varstvo, kadar

je z zakonom ali s kolektivno pogodbo določen postopek za mirno

rešitev spora, dovoljeno samo pod pogojem, da je postopek

predhodno sprožen, pa ni bil uspešen. Enako določbo ima sedaj

veljavni 1. odstavek 23. člena Zakona o delovnih in socialnih

sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004). Za udeležence v tem

kolektivnem delovnem sporu velja panožna kolektivna pogodba, ki v

obligacijskem delu ureja tudi reševanje sporov med udeleženci te

kolektivne pogodbe, kar sta tudi udeleženca tega kolektivnega

delovnega spora. Tako je v 87. členu določeno, da je za reševanje

kolektivnih sporov med udeleženci te kolektivne pogodbe v

primeru, da pomirjanje ni uspešno, pristojna arbitraža. Iz

navedene določbe obligacijskega dela kolektivne pogodbe

dejavnosti tako izhaja, da morajo udeleženci te kolektivne

pogodbe najprej poskušati s postopkom pomirjanja, v kolikor ta ni

uspešen, pa imajo možnost spor rešiti pred arbitražo. Glede na

take določbe kolektivne pogodbe je tako izčrpan postopek mirnega

reševanja sporov procesna predpostavka za sprožitev arbitražnega

postopka oziroma za vložitev predloga na sodišče, kot je določeno

v 1. odstavku 15. člena ZDSS. 87. člen kolektivne pogodbe določa,

da je za reševanje kolektivnih sporov med udeleženci te

kolektivne pogodbe v primeru, da pomirjanje med udeleženci ni

uspešno, pristojna arbitraža. Navedeni člen pred postopkom

arbitraže določa postopek pomirjanja. Šele če ta ni uspešen, je

možno arbitražno reševanje spora. Glede navedenega je Vrhovno

sodišče Republike Slovenije, torej glede postopka mirnega

reševanja sporov med udeleženci po kolektivni pogodbi dejavnosti

že zavzelo stališče v sporu opr. št. VIII Ips 20/2003 z dne

17.2.2004, in sicer da panožna kolektivna pogodba v 87. členu

predvideva za spore med podpisniki kolektivne pogodbe kot tudi za

spore med udeleženci te kolektivne pogodbe, kar so glede na

opredelitev v uvodnem delu vsi delodajalci ter vsi zaposleni in

njihove oblike sindikalnega delovanja, za katere velja ta

kolektivna pogodba, postopek pomirjanja in arbitražni postopek s

tem, da je pristojnost arbitraže za spore med udeleženci

kolektivne pogodbe v 87. členu izrecno predvidena le za primer,

da pomirjanje ni bilo uspešno. Ker ZDSS v 15. členu oziroma 23.

členu ZDSS-1 izrecno določa, da je za primer, kadar je z zakonom

oziroma kolektivno pogodbo določen postopek za mirno rešitev

spora, je sodno varstvo dovoljeno samo pod pogojem, da je bil

postopek predhodno sprožen, pa ni bil uspešen, zato ni dvoma, da

je postopek pomirjanja kot je opredeljen v kolektivni pogodbi

dejavnosti, obvezna procesna predpostavka za sprožitev spora pred

sodiščem.

Ker v tem kolektivnem delovnem sporu postopek pomirjanja, določen

v kolektivni pogodbi dejavnosti, ni bil izveden, je odločitev

sodišča prve stopnje o zavrženju predloga pravilna.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da predmet tega kolektivnega

delovnega spora ne sodi v primere, naštete v 1. odstavku 87.

člena kolektivne pogodbe, ker gre v konkretnem primeru le za

realizacijo dogovora, s katerim se je udeleženec zavezal na

izpolnitev denarnih terjatev do predlagatelja. Predlagatelj do

udeleženca nima denarnih terjatev. Le-te imajo stavkajoči

delavci, v njihovem imenu pa predlagatelj zahteva izvrševanje

sklenjenega dogovora. Prav zato ima ta spor naravo kolektivnega

spora. V nasprotnem primeru - če bi šlo zgolj za denarne terjatve

- to ne bi bil kolektivni delovni spor in bi bilo potrebno

predlog prav tako zavreči. Enako bi moralo sodišče prve stopnje

zavreči predlog, če v resnici ne bi bil predmet tega spora

nobeden od primerov, naštetih v 1. odstavku 87. člena KP

dejavnosti - kar sicer trdi pritožba. Iz dogovora, sklenjenega

dne 24.11.2000 izhaja, da se nanaša na terminski plan za

postavitev novega plačilnega sistema, na uvedbo novega dodatka k

plači, na način obračuna in plačila kolektivne delovne uspešnosti

in na dogovor, da bodo delavci dneve, ko so stavkali oddelali.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje,

da so predmet dogovora pravice, ki se urejajo s kolektivno

pogodbo, zato je spor o realizaciji dogovora kolektivni delovni

spor o izvrševanju z dogovorom spremenjene (ali nadomeščene)

kolektivne pogodbe. V tem primeru bi moral predlagatelj predhodno

pričeti s postopkom pomirjanja, česar pa ni storil.

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne

opredeljuje, ker za sporno zadevo niso relevantne.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo predlagatelja

kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve

stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 365. členu ZPP.