Appeal dismissed; employer's dismissal invalid due to missing 30-day statutory notice period after learning business reasons.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Delodajalec se je z razlogi za redno odpoved PZ iz poslovnega

razloga seznanil najkasneje ob podaji obvestila o nameravani

odpovedi PZ iz poslovnega razloga delavcu. Ker je bila redna

odpoved PZ iz poslovnega razloga podana po preteku 30-dnevnega

roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR od seznanitve z razlogi, je

odpoved nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu

zahtevku, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne

24.9.2003 nezakonita, da pogodba med tožečo in toženo stranko z

dne 9.12.2003 ni prenehala in še vedno velja. Toženi stranki je

naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji

priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi kot bi delala, v

roku 8 dni pod izvršbo (tč. 1). Odločilo je še, da je tožena

stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku

85.800,00 SIT, skupaj z zakonitmi zamudnimi obrestmi, ki tečejo

od 21.1.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (tč. 2).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh

pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Navaja, da je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da razlog

odpovedi ni dosledno obrazložen. Tudi ne drži, da tožena stranka

ni preverila, ali bi lahko tožnico zaposlila pod spremenjenimi

pogoji. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo program

prestrukturiranja, ki je bil sestavljen zaradi pridobitve

denarnih sredstev s strani države za izvedbo prestrukturiranja.

Tožena stranka je s tem programom dokazovala okoliščine v zvezi z

ekonomsko situacijo, sodišče prve stopnje pa je takšen nepotrjeni

program zmotno štelo kot že potrjeno in izraženo namero

delodajalca, da bo ta program tudi izvedla. Prenehanje

tožničinega delovnega razmerja je posledica nastalih poslovnih

razmer v obdobju do septembra 2003. Tožničino prenehanje

delovnega razmerja je neodvisno od tega načrta. Sicer pa je

dejstvo, da gre za bodoči program, ki bo izvedljiv po njegovem

sprejemu, povzelo tudi samo sodišče prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2.

odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur l. RS,

št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je kot razlog za nezakonitost redne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, podane zaradi

zmanjšanega obsega naročil glede na spremenjene razmere na trgu,

navedlo, da vzrok in posledica kot sestavini odpovedi nista

dosledno obrazloženi. V zvezi s tem je navedlo, da sicer verjame

zatrjevanju tožene stranke, da je bil razlog za odpoved pogodbe o

zaposlitvi njeno slabo finančno poslovanje, vendar je kot

bistveno izpostavilo, da tožena stranka tega ni navedla tudi v

sami odpovedi. Kot razlog za nezakonitost odpovedi je navedlo

tudi neizpolnitev obveznosti tožene stranke po 3. odstavku 88.

člena ZDR, da preveri, ali je tožnico možno zaposliti pod

spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali jo je mogoče

dokvalificirati ali prekvalificirati. Toženi stranki je tudi

očitalo, da ni utemeljila odločitve, da je onemogočeno

nadaljevanje delovnega razmerja v smislu 2. odstavka 88. člena

ZDR, predvsem pa, da tožena stranka, glede na podatke v programu

prestrukturiranja - avgust 2003 (B6), da namerava od skupaj 128

delovnih mest ohraniti 76 delovnih mest, ni spoštovala zakonska

določila glede odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega

razloga in posledično ni oblikovala programa razreševanja

presežnih delavcev.

Ker je sodišče prve stopnje napačno izhajalo iz stališča, da je

šlo v spornem primeru za kolektivni odpust, se ni opredelilo do

tožničine trditve v tožbi, ki je po oceni pritožbenega sodišča za

odločitev o tem sporu bistvena - da je bila odpoved pogodbe o

zaposlitvi podana po preteku 30-dnevnega subjektivnega roka, ker

je med obvestilom o nameravani odpovedi in odpovedjo pogodbe o

zaposlitvi preteklo več kot 30 dni.

Sodišče prve stopnje v zvezi z napačnim zaključkom, da je šlo v

konkretnem primeru za kolektivni odpust, ni upoštevalo ključnega

dejstva, ki ga je sicer navedlo v izpodbijani sodbi, da bo tožena

stranka šele po sprejemu programa prestrukturiranja pripravila

program razreševanja presežnih delavcev. Glede na to, da toženi

stranki na podlagi programa prestrukturiranja še ni bila odobrena

državna denarna pomoč, tožena stranka v času podaje sporne

odpovedi še ni začela z izvedbo (zgolj pogojno predvidenega)

kolektivnega odpusta. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je

tožena stranka v spornem obdobju odpovedala pogodbo o zaposlitvi

9 delavcem, kar ne predstavlja večjega števila delavcev v smislu

določil 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št.

42/2002). Pritožbeno sodišče tako ne soglaša s stališčem sodišča

prve stopnje, da je za presojo ali je delodajalec dolžan

spoštovati zakonske določbe glede kolektivnega odpusta, ključno

ravnanje delodajalca v daljšem časovnem obdobju in njegov končni

namen, da bo v prihodnosti odpustil večje število delavcev.

Tožena stranka je na tožničino trditev, da je bila odpoved podana

po preteku 30-dnevnega subjektivnega roka, odgovorila, da ta rok

ni vezan na prejem obvestila s strani delavca, temveč da gre za

roke, ki tečejo glede na okoliščine, kdaj se je delodajalec

seznanil z razlogi za odpoved. Pri tem pa tožena stranka ni

navedla in dokazovala, katere so bile tiste konkretne okoliščine,

na podlagi katerih se je seznanila z razlogom za sporno odpoved.

Ni torej navedla, zakaj meni, da je odpoved podala v roku 30 dni

iz določbe 5. odstavka 88. člena ZDR, na podlagi katere mora

delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z

razlogi za redno odpoved (subjektivni rok). Pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je bila tožena stranka ob podaji obvestila o

nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z

dne 29.7.2003 (A1) seznanjena z razlogi za odpoved, ter da je bil

pri podaji odpovedi z dne 24.9.2003 zamujen 30-dnevni rok iz 5.

odstavka 88. člena ZDR. Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi

podana po navedenem zakonskem roku, je odpoved pogodbe o

zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, ostale ugotovitve

sodišča prve stopnje glede obrazložitve odpovednega razloga ter

potrebnega upoštevanja določb 2. in 3. odstavka 88. člena ZDR za

odločitev o tem sporu niti niso bistvene.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je torej

pravilna, četudi so razlogi za potrditev izpodbijane sodbe

drugačni kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Zato je

pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, na podlagi 165. člena

ZPP v zvezi s 154. členom ZPP krije sama svoje stroške

pritožbenega postopka.