Appeal partially allowed: illegal dismissal upheld, but damages claim dismissed due to lack of legal interest.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno

razveljavi v 1. odstavku izreka sodbe glede ugotovitve, da je

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v 4. točki izreka nezakonita

in se tožba v tem delu (glede plačila odškodnine v znesku

181.779,00 SIT) zavrže.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu

potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške postopka.

[JEDRO]

Ni mogoče šteti, da je dana možnost zagovora v zvezi z očitanimi

kršitvami v smislu 2. odstavka 83. člena ZDR v zvezi z 1.

odstavkom 177. člena ZDR, če je bil z delavcem opravljen le

neformalen razgovor ob kontroli pravilnosti dela. Prav tako

navedenih okoliščin ni mogoče šteti kot takih, zaradi katerih bi

bilo od delodajalaca neupravičeno pričakoviti, da delavcu omogoči

zagovor, zato je podana izredna odpoved PZ nezakonita.

Če delavec delodajalcu ne povne škode, ki mu jo je na delu ali v

zvezi z delom povzročil naklepno ali iz hude malomarnosti, mora

delodajalec povrnitev škode zahtevati v sodnem postopku. Zato

delavec nima pravnega interesa za izpodbijanje izredne odpovedi

PZ v delu, v katerm mu je naložena povrnitev škode in je potrebno

tožbo v tem delu zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se

ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je

tožnici podala tožena stranka, št. 1708/30 z dne 18.9.2003,

nezakonita. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico

pozvati nazaj na delo in ji za čas, ko zaradi nezakonite izredne

odpovedi ni delala, do ponovnega nastopa dela obračunati in

izplačati vsa nadomestila plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od zapadlosti do plačila. Odločilo je, da je tožena

stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini

271.040,00 SIT, ter da tožena stranka sama krije svoje stroške

postopka.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe

materialnega prava po določilih 338. člena ZPP in predlagala, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča

prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno

pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navajala je,

da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o

zaposlitvi, ker je le-ta iz računalniške evidence izbrisala 10

kupcev mesečnih vozovnic in iz tega naslova položila na blagajno

za 314.964,00 SIT premalo gotovine, kar predstavlja hujše kršitve

pogodbenih obveznosti in kar ima obenem znake kaznivih dejanj.

Tožena stranka je hkrati odločila tudi o odškodninski

odgovornosti tožnice in ji naložila povračilo škode v znesku

181.779,00 SIT v roku 30 dni (4. točka izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi). Po določilih 2. odst. 83. člena Zakona o delovnih

razmerjih mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o

zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno (torej ne

dobesedno!) upoštevaje tudi 2. odst. 177. člena tega zakona

razen, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od

delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oz.

če delavec to izrecno odkloni. Ko je to tožena stranka dne

15.9.2003 ugotovila izbris desetih dijakov in manjko 314.946,00

SIT, je tožnico o tem še istega dne seznanila B. M.. Tožnica je

ob seznanitvi z opisanimi dejstvi izjavila, da je dijake iz obeh

programov izbrisala ona, s tipko "delete". Naslednjega dne je

bila izvedena natančna kontrola vsega tožničinega poslovanja,

vendar le-ta dejanskega stanja, zaradi katerega je bila tožnici

izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni v ničemer spremenila,

razen da je bilo ugotovljeno, da je tožnica dne 16.9.2003

položila na blagajno večji znesek denarja, kar pa je vplivalo le

na višino odškodnine, ne pa na samo odpoved in ne na vsebino

samih kršitev. Naslednjega dne, to je dne 16.9.2003, je vodja

kadrovske službe A. M. opravila s tožnico ponovni uradni

razgovor, seznanila jo je z vsemi ugotovitvami in sicer o manjku

ter o tem, da je bilo iz seznama v računalniku izbrisanih 10

dijakov. Tožnica je lahko sodelovala pri kontroli in je lahko

spremljala, kar se je zapisovalo v zvezek, s tem se je tožnica

strinjala. Izmišljena je njena trditev, da je podpisala

ugotovitve pod prisilo, misleč pri tem, da podpisuje s tem zgolj

prisotnost. Tožnici je bila z navedenim omogočena obramba pred

izredno odpovedjo, saj ji je bil omogočen tudi zagovor, le da

postopek ni potekal formalno. Tožnica bi lahko tudi pravočasno

izrazila željo po sodelovanju sindikata. Priča B. M. je tudi

povedala, da naj bi do dne 9.9.2003, ko je tožnica šla na

bolniški dopust, subvencioniranje dijaške vozovnice dejansko

kasirala izključno le tožnica. Izpovedala je tudi, da je tožnico

nadomeščala le 4 dni, od 8. ali 9. septembra dalje. Med strankama

je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila tožnica v bolniškem

staležu od 9.9.2003 do vključno 12.9.2003. Ne nazadnje je zoper

tožnico pri Okrožnem državnem tožilstvu vložena tudi kazenska

ovadba zaradi dveh kaznivih dejanj. Četudi bi tožena stranka v

resnici formalno kršila postopek, ker ni striktno spoštovala

zakonodaje in tožnici ni omogočila zagovora, ne gre za takšne

kršitve, ki bi lahko vplivale na končno odločitev delodajalca.

Izpodbijana sodba je nepravilna tudi iz razloga, ker je sodišče

odločilo, da je izdana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne

18.9.2003 nezakonita v celoti, torej tudi v 4. točki, ki se

nanaša izključno na odškodninsko odgovornost tožnice. Tožena

stranka je priglasila tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 -

2/2004 - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri

navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče zatrjevanih

absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka ni zagrešilo in je

pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa napačno

uporabilo materialno pravo v delu glede odločitve o odškodninski

odgovornosti tožnice za nastalo škodo.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno

ugotovilo, da je tožena stranka v postopku izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi kršila zakonsko predpisan postopek, zaradi

česar je odločilo, da je podana odpoved nezakonita. Tožena

stranka tožnici ni vročila pisne obdolžitve in določila časa in

kraja zagovora, pač pa je šlo za ustno obdolžitev, ko je kontrola

dela tožnice še potekala. Pisne ugotovitve ob kontroli dne

16.9.2003, ki sta jih zabeležili N. G. in M. P., je podpisala

tudi tožnica, ki po izjavah prič ni imela pripomb, nasprotno pa

je tožnica izpovedala, da jo za pripombe niso vprašali, da sproti

ni spremljala zapisovanja, le na koncu je preletela zapis in

podpisala, saj je šlo za prisilo, ki jo je razumela "podpiši in

bejži". Po zaključku popisa oz. kontrole dela tožnice dne

16.9.2003 je bila podala le izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica ni bila seznanjena z vsemi očitki na strani delodajalca,

kar pomeni, da ji ni bila omogočena obramba v postopku pred

odpovedjo. Tožničina prisotnost ob kontroli dela 15.9.2003 in

njen razgovor z vodjo kadrovske službe dne 16.9.2003 nista

okoliščini, zaradi katere bi bilo neupravičeno pričakovati, da se

ji ne omogoči zagovor, češ da je dejansko stanje dovolj

razčiščeno. Tožnica je tudi dejala, da želi, da gre stvar do

konca. Vstop v njen računalnik je bil mogoč brez gesla tudi

ostalim sodelavcem, tako kot so to skladno izpovedale tako

tožnica, kot priči M. in M.. Tožnica je po datumu 9.9.2003 odšla

tudi v bolniški stalež.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) v 2.

odst. 83. člena določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo

iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor,

smiselno upoštevaje 1. in 2. odst. 177. člena tega zakona, razen

če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca

neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oz. če delavec

to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove vabilu na

zagovor. ZDR v 177. členu določa pravico do zagovora in določa,

da mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti

čas in kraj, kje lahko delavec poda svoj zagovor, pisno

obdolžitev pa mora delodajalec delavcu vročiti na način, kot ga

določa 180. člen ZDR. Delodajalec mora omogočiti zagovor delavcu,

razen če le-ta to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne

odzove povabilu na zagovor. Pisno obdolžitev pa mora delodajalec

delavcu vročiti osebno in po pravilih pravdnega postopka.

Med pravdnima strankama v postopku ni bilo sporno, da tožena

stranka tožnici ni vročila pisne obdolžitve, dva ustna pogovora s

tožnico in sicer dne 15.9.2003, ko se je opravljala kontrola in

neformalen pogovor z vodjo kadrovske službe dne 16.9.2003, pa

tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne zadostujeta zahtevam

zakona, da gre za takšne okoliščine, zaradi katerih bi bilo

neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Zaslišana

tožnica je izrecno povedala, da je zapisnik le preletela in ga

podpisala zgolj iz razlogov, ker je šlo pravzaprav za prisilo.

Njenega podpisa na zapisniku pa ni mogoče razumeti kot njenega

priznanja in le usten razgovor pri vodji kadrovske službe po

oceni pritožbnega sodišča ne pomeni, da je tožnica bila

seznanjena z vsemi dejstvi in očitki s strani delodajalca, prav

tako pa ji ni bila omogočena obramba v postopku pred odpovedjo.

Šele po prejemu pisne obdolžitve in na zagovoru se delavec

seznani z vsemi očitki delodajalca, prav tako pa se delodajalec

seznani z vsemi okoliščinami na strani delavca.

Ob navedenem je potrebno tudi poudariti, da je bilo kot nesporno

ugotovljeno, da je bil dostop do tožničinega računalnika mogoč

brez gesla in so dejansko vanj lahko vstopali tudi drugi

sodelavci, prav tako pa je tožena stranka tožnici podala izredno

odpoved zaradi kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti po 1. (če

delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja

in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. točki (če

delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene

ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) 1. odst. 111. člena

ZDR, kjer je bilo tožnici očitano, da je kršila pogodbene ali

druge obveznosti v času od 1.9. do 15.9.2003, ob čemer pa je bilo

tudi ugotovljeno, da je bila tožnica dejansko od 9.9.2003 dalje

nekaj dni v bolniškem staležu. Tožnica je izpovedala, da je bila

v bolniškem staležu kakšne 4 dni pred 15.9.2003, zaslišana priča

M. M. pa je izpovedala, da je v septembru 2003 tožnica

nadomeščala 4 dni, ter da je bilo to v začetku septembra. Tako so

v spornem obdobju v začetku septembra leta 2003 delali pri

prodaji subvencioniranih dijaških vozovnic štirje sodelavci in

sicer: M., M., voznik P. in tožnica in so bile tožnici očitane

napake tudi za čas, ko je bila v bolniškem staležu, s tem, da so

v njen računalnik tudi sicer lahko brez gesla vstopali tudi drugi

sodelavci.

Tožnici je bila kršena tudi pravica do obrambe, ki sicer izhaja

iz 29. člena Ustave RS (Ur.l. RS št. 33/91 s sprem. - URS) in je

ena temeljnih pravic v vsakem postopku, tudi v postopku izredne

odpovedi delodajalca pravica do zagovora (obrambe).

ZDR v 84. členu določa, da delavec lahko zahteva, da mora

delodajalec o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob

uvedbi postopka. S tem, ko je tožena stranka tožnici po

opravljenem neformalnem razgovoru le podala izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi, je s takšnim ravnanjem kršila tudi zakonska

določila glede možnosti obrambe pravic ob pomoči sindikata.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v 4. točki

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.9.2003 odločila,

da je delavka dolžna v roku 30 dni povrniti škodo v znesku

181.779,00 SIT. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe ugotovilo,

da je izdana izredna odpoved v celoti nezakonita, kar posledično

pomeni, da je meritorno odločalo tudi o plačilu odškodnine, kar

pa ni pravilno. ZDR v 182. členu določa odškodninsko odgovornost

delavcev in določa, da mora delavec, ki na delu ali v zvezi z

delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo

delodajalcu, le-to povrniti. Če delavec ne povrne škode, ki jo

ugotovi delodajalec, mora delodajalec zoper delavca v sodnem

postopku vtoževati povrnitev škode. Tožnica tako ni imela

pravnega interesa, da bi v sodnem postopku zahtevala ugotovitev

nezakonitosti odločitve v zvezi s povrnitvijo škode. V kolikor

pravni interes ni podan, sojenje ni dopustno in zato je potrebno

v takšnem primeru tožbo zavreči na podlagi 1. odst. 274. člena

ZPP. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene

stranke v tem delu ugodilo in tožbo v tem delu, ki se nanaša na

ugotovitev nezakonitosti 4. točke izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi glede plačila odškodnine v višini 181.779,00 SIT,

zavrglo na podlagi 3. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka

upoštevaje 154. in 155. člen ZPP ter višino odvetniške tarife.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije

svoje stroške pritožbenega postopka, saj je v postopku uspela le

s sorazmerno majhnim delom. Odločitev o pritožbenih stroških

postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP.