Employee denied unused vacation compensation because employer fault was not established.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

[JEDRO]

Če delavec ne izrabi letnega dopusta, ker zanj ne zaprosi,

kasneje pa ga zaradi bolniškega staleža in upokojitve ne more

izrabiti, ni upravičen do odškodnine za neizrabljen letni dopust,

saj krivda za neizrabo letnega dopusta ni na strani delodajalca.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za

plačilo 349.038,45 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.12.1999 iz naslova odškodnine za neizrabljeni letni dopust.

Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v

znesku 102.708,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

18.1.2005 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga

iz 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da

ni mogel izrabiti letnega dopusta iz razlogov, ki so bili na

strani tožene stranke. Čeprav je bil invalid II. kategorije s

pravico do polovičnega delovnega časa, je moral po odredbi tožene

stranke na več službenih poti. Na zadnji službeni poti se mu je

zdravje močno poslabšalo, za kar je kriva tožena stranka, ker ni

spoštovala omejitev. Takoj po izrabi dela dopusta ga je poslala

na službeno pot, s katere je odšel v bolniški stalež in

preostalega dopusta ni mogel več izrabiti, ker je bil spoznan za

invalida I. kategorije. Nato v pritožbi podrobno navaja, kakšni

so bili delovni napori. Za koriščenje letnega dopusta z bolniške

postelje ni mogel zaprositi. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe

z ugoditvijo zahtevku in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo,

da tožnik ni izrabil celotnega letnega dopusta za leto 1999, ker

zanj ni zaprosil in ker je bil od 12.7.1999 ves čas v bolniškem

staležu. Z delom pri toženi stranki je pričel 15.3.1999, do

12.7.1999 pa je izkoristil pri toženi stranki devet dni dopusta.

Neizkoriščenih je ostalo 15 dni dopusta.

Delodajalec je dolžan delavcu omogočiti izrabo letnega dopusta.

Dopust se odobri na prošnjo delavca, v času, ko delovni proces to

dopušča. Delodajalec je dolžan delavcu izplačati odškodnino za

neizrabljen letni dopust, če ga ta po krivdi delodajalca ne more

izrabiti. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da

krivda za neizrabo tožnikovega letnega dopusta ni na strani

tožene stranke. Ta je tožniku omogočila izrabo devetih dni

letnega dopusta, za več dopusta pa ni zaprosil in ga niti ne bi

mogel izrabiti, ker je bil vse do upokojitve v bolniškem staležu.

Okoliščine, zaradi katerih tožnik ni izrabil dopusta, so torej na

njegovi strani. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno.

Druge okoliščine, ki jih na široko opisuje pritožba, za ta spor

niso pomembne (v kakšnih razmerah je delal).

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ne

razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je

pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano

sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške

pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z

32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l.

RS št. 2/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti

revizijo. Ker gre za zahtevek za plačilo 349.038,45 SIT, revizija

po določbah ZPP ni dovoljena, saj vtoževani znesek ne presega

milijona tolarjev (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo

pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti

revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena

ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o

pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje

odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega

vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi

sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti,

vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V sporni zadevi ne gre

za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo

ne dopusti.