Appeal dismissed: Employer's placement on waiting for work at home upheld despite new law changes.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Delodajalec je po prejemu dokončne odločbe ZPIZ ob ugotovitvi, da

je tožnica invalid III. kategorije in da zanjo nima ustreznega

dela v smislu 1. alinee 200. člena ZDR, tožnici odredil čakanje

na delo doma s pravico do nadomestila plače v višini njene

povprečne plače zadnjih treh mesecev. Taka odločitev delodajalca

ni nezakonita iz razloga, ker naj bi temeljila na prej veljavnih

določbah ZDR/90 o čakanju na delo. Ker je delodajalec le ugotovil

dejanske razmere, zaradi katerih delavki ni mogel zagotoviti

ustreznega dela, ni uporabil določb ZDR/90 o napotitvi na

čakanje na delo v posledici prenehanja potreb po njenem delu

zaradi nujnih operativnih razlogov, in zato tak sklep ni

nezakonit, sploh glede na to, da posebnega sklepa o teh

ugotovitvah niti ni bil dolžan izdati.

Ker je delavka do čakanja na delo na domu upravičena le do

zagotovitve ustrezne zaposlitve, je pravilna tudi odločitev

v sklepu o čakanju na delo doma, da se je v roku 24 ur po

prejemu pisnega ali telefonskega obvestila dolžna vrniti na

delo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek

tožnice za ugotovitev nezakonitosti "odločb" tožene stranke z dne

19.9.2003 o napotitvi tožnice na čakanje na delo doma in za

razveljavitev teh odločb.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbeni razlog

zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču

predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter stroškovno ugoditev

njenemu zahtevku. Sodišče se je postavilo na stališče, da Zakon o

delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) ne pozna več

instituta čakanja na delo, vendar je kljub temu menilo, da v

nastali situaciji, ko na podlagi določb ZDR in Zakona o

pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - UPB 1, Ur.l. RS

št. 26/2003, ki je veljal v času spornega razmerja) delavcu

invalidu ni bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi, lahko

pride do "čakanja na delo" in do situacije, ki je bila pred tem

opredeljena v 36.f (oz. pravilno 36.d) čl. Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR/90, Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93). Tožnica meni, da

je stališče sodišča prve stopnje napačno, ker novi ZDR ne pozna

več instituta čakanja na delo in ne instituta razporejanja na

drugo ustrezno delovno mesto. Res gre za pravno praznino, ki je

ni mogoče nadomestiti s sklicevanjem na prej veljavno določbo

36.d čl. ZDR/90. To tudi pomeni, da je odločba, s katero je

delavcu invalidu odrejeno čakanje na delo doma, nezakonita in jo

je potrebno razveljaviti. Tožnica se ne strinja z odločitvijo

sodišča v zvezi s 6. tč. izpodbijane odločbe tožene stranke, češ

da pri tem še ni prišlo do kršitve konkretnih pravic delavke in

bo možno sodno varstvo zoper to točko odločbe le, če bo odločitev

v tej točki realizirana. Tožena stranka je tožnici nezakonito

odredila, da se mora javiti na delovno mesto v roku 24 ur po

prejemu telefonskega ali pisnega obvestila.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe

in predlaga zavrnitev pritožbe. Pri tem se sklicuje na Zakon o

pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - UPB-2, Ur.l. RS

št. 20/2004), kar je neustrezno, glede na to, da ta zakon v času

izpodbijanih odločb še ni veljal. Navaja, da v 101. čl. tega

zakona ni določen rok, v katerem mora delodajalec ukrepati. Zato

svojo dolžnost razporeditve delavca lahko izpolni kadarkoli.

Pritožba ni utemeljena.

Zavrnilna sodba sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je

tožnica po dokončni odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko

zavarovanje Slovenije z dne 21.8.2003 še nadalje invalid III.

kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do

razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, kjer ni

potreben dober vid oz. natančen vid, globinski vid ali dober

binokularni vid, brez dela z računalnikom, brez dela na višini in

brez dela, kjer obstaja večje tveganje za poškodbo oči, s polnim

delovnim časom. Tožnica za delo na svojem delovnem mestu

samostojnega tehnologa ni bila več sposobna. Ugotovljeno je bilo

tudi, da tožena stranka zanjo nima drugega dela, ki bi ustrezalo

njeni preostali delovni zmožnosti (v smislu 1. alinee 200. čl.

ZDR oz. 1. odst. 101. čl. ZPIZ-1 - UPB-1). V nastali situaciji je

tožena stranka odredila tožnici čakanje na drugo delo doma.

Tega instituta nova delovna zakonodaja dejansko ne pozna oz. ga

ne ureja. Tudi v času spornega razmerja veljavna pokojninska

zakonodaja oz. v tem primeru še stari pokojninski predpisi (Zakon

o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur.l. RS št. 12/92 -

54/98, glede na določbo 3. odst. 446. čl. ZPIZ-1 - ZPB-1) ne

določa pravice do čakanja na delo, temveč le pravico delovnega

invalida (ki mu je bila priznana pravica do razporeditve oz. do

zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu) do nadomestila za

čas čakanja na razporeditev ali zaposlitev na drugem ustreznem

delu. Kljub pravni neurejenosti je jasno, da je v praksi

prihajalo prav do takšnih situacij, kot v konkretnem primeru -

pri delavcu je bila ugotovljena invalidnost, s priznano pravico

do razporeditve na drugo ustrezno delo, ki ga delodajalec

enostavno ni imel, oz. ga ni mogel zagotoviti. Že dejstvo

ugotovljene nesposobnosti za dosedanje delo in na drugi strani

nezmožnost zagotovitve ustreznega drugega dela v praksi samo po

sebi pripelje do tega, da bo delavec, ki mu ni mogoče več

zagotoviti dela na ustreznem delovnem mestu čakal na zagotovitev

drugega dela. Posebna odločitev delodajalca o tem niti ni

potrebna oz. če že, je takšna odločitev zgolj odraz ugotovitve,

da za delavca - invalida ni več ustreznega dela oz. zaposlitve.

Položaj takšnega delavca opredeljuje in ga lahko označimo kot

čakanje na ustrezno zaposlitev in je zgolj odraz dejanskih

razmer, ne pa posledica neke odločitve delodajalca, ki bi pri tem

uporabil ali bi se moral sklicevati na nek poseben institut

delovnega prava.

V dani situaciji ne gre na napotitev delavca na čakanje na delo v

smislu čakanja v primeru začasnega prenehanja potreb po delu (v

skladu s 30. čl. ZDR/90) oz. v smislu odreditve čakanja na delo

delavcu - invalidu ali starejšemu delavcu, ki sta bila

opredeljena za presežna delavca in ki jim delodajalec ni mogel

zagotoviti ustreznega delovnega mesta (v skladu s 36.d čl.

ZDR/90). Glede na navedeno tudi v konkretni zadevi ni mogoče

ugotoviti, da je delodajalec uporabil institute ZDR/90 za

odreditev čakanja na delo tožnici, temveč je pri svojem sklepu o

čakanju upošteval le dejanske razmere, ki so privedle do tega, da

za tožnico ni bilo dela. Ker med strankama ni bilo sporno, da v

nastali situaciji tožnici ni mogoče zagotoviti ustrezne nove

zaposlitve, v "odreditvi čakanja na delo doma" ni mogoče

zaslediti nobenih nepravilnosti.

Tožena stranka je v zvezi z "odreditvijo čakanja na delo" tožnici

odmerila pravilno nadomestilo plače, saj je na ugovor tožnice

sama spremenila prejšnjo odločitev (da ima tožnica pravico le do

nadomestila plače v višini 80% pokojninske osnove, od katere bi

se ji odmerila invalidska pokojnina na dan nastanka invalidnosti)

in ji kasneje obračunala nadomestilo v skladu s 137. čl. ZDR, to

je v višini njene povprečne mesečne plače zadnjih treh mesecev.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve

stopnje v zvezi s 6. tč. izpodbijane "odločbe" delodajalca, po

kateri se mora javiti na delo na delovno mesto v roku 24 ur po

prejemu telefonskega ali pisnega obvestila. Takšna določba po

stališču pritožbenega sodišča ni nezakonita, saj je delavka

upravičena do čakanja na delo le do zagotovitve ustrezne

zaposlitve. V takšnem primeru je povsem normalno in ustrezno

pričakovati, da se delavka v 24 urah po pozivu javi delodajalcu.

Zgolj dejstvo dejanskega čakanja na delo doma namreč tožnice ne

odvezuje obveznosti, da se na poziv delodajalca nemudoma odzove

takrat, ko ji ta zagotovi delo na ustreznem delovnem mestu. To

pomeni tudi, da mora biti tožnica delodajalcu dosegljiva in se

mora z njim dogovoriti o svojih odsotnostih.

Glede na navedeno in v skladu s 353. čl. ZPP je pritožbeno

sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

izpodbijano sodbo. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla,

ker jih stranki nista priglasili.