Appeal dismissed: employer's immediate dismissal for assault does not require prior criminal conviction.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Določba 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki kot razlog za

izredno odpoved PZ določa kršitev pogodbene ali druge obveznosti

iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ne

predpostavlja, da mora biti delavec predhodno v kazenskem

postopku obsojen za kaznivo dejanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov

zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne

4.6.2003, ki je bila tožniku vročena 6.6.2003, razveljavi, da mu

delovno razmerje ni prenehalo 6.6.2003, temveč mu z vsemi

pravicami še vedno traja (tč. 1), da ga je tožena stranka dolžna

pozvati nazaj na delo, ga za čas nezakonitega prenehanja

delovnega razmerja od 17.6.2003 dalje prijaviti v zdravstveno,

invalidsko in pokojninsko zavarovanje, mu za čas nezakonitega

prenehanja delovnega razmerja izplačati plačo, skladno s

podpisano pogodbo o zaposlitvi, mu od posamičnih mesečnih neto

zneskov plač izplačati zakonite zamudne obresti od 19. v mesecu

za pretekli mesec do plačila, od posameznih bruto zneskov pa

plačati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač,

vse v 8 dneh pod izvršbo (tč. 2), ter da mu je tožena stranka

dolžna povrniti stroške postopka (tč. 3). Odločilo je še, da

vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih

razlogov v smislu 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu

zahtevku ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje

v novo sojenje. Navaja, da dokazi, izvedeni pred sodiščem, ne

potrjujejo, da je tožnik udaril sodelavca M. G.. Ta je poškodbo

zadobil nekje drugje. Sodišče prve stopnje pripisuje večji pomen

zapisniku pri delodajalcu z dne 21.5.2003, ki vsebuje izjave

poškodovanca, dveh delavcev in tožnika, namesto izpovedbam pred

sodiščem. Tožniku v kazenskem postopku ni bilo dokazano, da je

storil karkoli. Ne more iti za kršitev, ki ima vse znake

kaznivega dejanja, saj obstaja vrsta razlogov, zaradi katerih ni

mogoče govoriti o kaznivem dejanju. Mogoče je govoriti o

silobranu oz. vsaj prekoračenem silobranu, saj je bila njegova

reakcija posledica močne razdraženosti in prestrašenosti. Ni

jasno, da so podani razlogi, ki onemogočajo nadaljevanje

delovnega razmerja. Delodajalec je imel na razpolago več sankcij,

uporabil pa je najhujšo. Glede postopkovnih kršitev tožnik

opozarja, da mu ni bila vročena priloga B10 (zapisnik seje

sindikata z dne 2.6.2003). Sodišče prve stopnje pa se tudi ni

opredelilo do vseh relevantnih okoliščin (izzvanost tožnika k

incidentu, prispevek G. in S. incidentu), zaradi česar je

obrazložitev nepopolna in sodbe ni mogoče preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2.

odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur l. RS,

št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih

kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni storilo, ter da je na

popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno

uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je za presojo zakonitosti izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi, podane iz razloga po 1. alinei 1. odstavka

111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št.

42/2002) ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. Pravilno je

zaključilo, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil

tožnik tisti, ki je sodelavcu M. G. dne 20.5.2003 ob koncu

delovnega časa povzročil dvakratni zlom čeljusti. To izhaja tako

iz zapisnika, sestavljenega pri toženi stranki dne 21.5.2003, kot

tudi iz izpovedb zaslišanih prič pred sodiščem prve stopnje.

Četudi priči E. Š. in Z. S. svojih izpovedb nista podali z istimi

besedami kot sta podali izjavi na zapisnik pri toženi stranki, pa

vendarle pred sodiščem prve stopnje nista izpovedali nekaj

popolnoma nasprotnega. Iz njunih izpovedb ne izhaja, da sporna

poškodba ne more biti posledica tožnikovega ravnanja. Iz

izvedenih dokazov tudi ne izhaja, da je tožnik sodelavca zgolj

odrinil. V zvezi s tožnikovo trditvijo, pri kateri vztraja tudi v

pritožbi, da je sodelavec zadobil poškodbo nekje drugje, pa

pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno

sledilo mnenju izvedenca medicinske stroke, ki je potrdil, da je

mogoče kljub zlomljeni čeljusti ob jemanju tablet proti bolečinam

ter ob mirovanju čeljusti tudi še naslednji dan po zadobljeni

poškodbi priti na delo.

Glede tožnikove navedbe v pritožbi, da je bil močno razdražen in

prestrašen, v zvezi s čimer opozarja na silobran, pritožbeno

sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru ni šlo za silobran.

Sestavini tega kazenskopravnega instituta sta namreč napad in

obramba, tožnik pa napada niti ne zatrjuje. Tudi tožnikova

pritožbena navedba, da mu storitev kaznivega dejanja ni bila

dokazana v kazenskem postopku, za odločitev v tem sporu ni

bistvena, saj določba 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR ne

predpostavlja, da mora biti delavec predhodno v kazenskem

postopku obsojen za kaznivo dejanje. V 1. alinei 1. odstavka 111.

člena ZDR gre zgolj za specifično opredelitev razloga za izredno

odpoved kot kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega

razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. ZDR delavčeve

obveznosti opredeljuje v določbah od 31. do 41. člena ZDR. Tožnik

je s svojim ravnanjem kršil obveznost opravljanja dela, ki je v

31. členu ZDR na splošno opredeljena kot obveznost delavca, da

vestno opravlja delo na delovnem mestu, za katero je sklenil

pogodbo o zaposlitvi v času in kraju, ki sta določena za

izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri

delodajalcu. Tožnikova kršitev te delovne obveznosti ima znake

kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 134. člena Kazenskega

zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 - 40/2004). Tožena stranka je

tako tožniku v izredni odpovedi utemeljeno očitala, da je zaradi

njegovih udarcev sodelavcu znatno oslabel pomemben del njegovega

telesa, zaradi česar je bil začasno nezmožen za vsakršno delo.

Glede pritožnikove navedbe, da mu ni bil vročen zapisnik seje

sindikata z dne 2.6.2003 (B10), pritožbeno sodišče ugotavlja, da

iz vročilnice v spisu izhaja, da je bil tožniku dne 27.8.2003

skupaj z odgovorom na tožbo in pozivom na odgovor, vročen tudi

dvojnik prilog, na vročilnici označenih B1 - B10, torej tudi

sporna priloga. Glede na to, da je sodišče prve stopnje na

zadnjem naroku sprejelo tudi dokazni sklep, da se vpogledajo

listine od B1 do B27, je bil tožnik tudi na takšen način

seznanjen z izvedbo dokaza pod B10.

Tudi očitek v pritožbi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo

do tožnikovih trditev v zvezi z izzvanostjo in prispevkom

G. in S. k incidentu, zaradi česar tožnik smiselno uveljavlja

kršitev pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, je

neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč natančno povzelo

potek spornega dogodka, iz katerega izhaja, da ravnanja G. in

S.ni ocenilo kot izzivanje, kar pa pomeni zgolj to, da ni

sledilo tožnikovim trditvam, ne pa, da sodba glede navedenega

nima razlogov.

Tudi ni utemeljena pritožbena trditev, da bi morala tožena

stranka poseči po milejših sankcijah, ne pa tožniku izredno

odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Po 1. odstavku 110. člena ZDR

lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če

obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju

vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče

nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V

konkretnem primeru je obstajal tako zakonski razlog za izredno

odpoved kot tudi nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja. V

zvezi s slednjim je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na

težo obravnavanega dogodka, pravilno pa se je oprlo tudi na

ugotovitev tožene stranke v izredni odpovedi, da tožnikovega

ravnanja ni mogoče dopuščati z vidika zagotavljanja discipline,

ustvarjanja čim boljših odnosov med delavci in s tem ustvarjanja

čim boljše delovne in ustvarjalne klime v podjetju.

Ker razlogi, uveljavljani v pritožbi, niso podani, niti niso

podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in

potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 165. člena ZPP v

zvezi s 154. členom ZPP krije sam svoje stroške pritožbenega

postopka.