Appeal allowed; dismissal granted because union immunity expired, making dismissal lawful.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (1., 2., 3. in 4. točka izreka) spremeni tako, da se glasi:

"Zavrne se zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28.5.2003 je nezakonita.

2. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in še

traja tako, da jo je tožena stranka dolžna pozvati in vrniti

nazaj na ustrezno delovno mesto, v 8-ih dneh pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici za čas od 27.10.2003 dalje

vpisati v delovno knjižico delovno dobo, jo prijaviti v

zavarovanje in ji obračunati nadomestilo plače za obdobje od

27.10.2003 do vrnitve na delo v višini bruto plače, ki bi ji bila

obračunana, če bi v istem obdobju delala pri toženi stranki na

delovnem mestu finančno obratovna knjigovodkinja, plačati

predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto

znesek nadomestila plače, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi

od zapadlosti mesečnega zneska nadomestila plače 18. dne v mesecu

za pretekli mesec do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v

znesku 175.032,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva

izdaje prvostopne sodbe do plačila, vse v 8-ih dneh pod

izvršbo.".

[JEDRO]

Tožnica je bila leta 1996 izvoljena za sindikalno zaupnico s

4-letno mandatno dobo. Zato ji je tožena stranka maja 2003

zakonito podala redno odpoved PZ iz poslovnega razloga, saj

tožnica v času podaje odpovedi ni več uživala posebnega

varstva pred odpovedjo po 113. členu ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je

odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28.5.2003, ki jo je podala

tožena stranka tožnici, nezakonita. Tožnici delovno razmerje pri

toženi stranki ni prenehalo 27.10.2003, temveč ji še traja, zato

jo je tožena stranka dolžna pozvati in vrniti nazaj na delo, ji

vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v

zavarovanje ter ji obračunati nadomestilo plače za obdobje od

27.10.2003 do vrnitve na delo, v višini bruto plače, ki bi ji

bila obračunana, če bi delala na delovnem mestu finančno

obratovna knjigovodkinja, plačati predpisane davke in prispevke

ter ji izplačati neto nadomestilo plače z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od zapadlosti mesečnega zneska nadomestila plače 18. dne

v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je, da ji je tožena stranka

dolžna povrniti stroške postopka v znesku 175.032,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do

plačila. Tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega

postopka. Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo nadomestila za

neizkoriščeni letni dopust za leto 2003 in povrnitev stroškov

sodnega postopka nad prisojenim zneskom.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe

materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbo

(tožbeni zahtevek) v celoti zavrne. Navaja, da je v zadevi

vprašanje obstoja imunitete bistvenega pomena, zato bi se moralo

sodišče o tem opredeliti. V smeri zatrjevanja neobstoja

imunitete, je navajala več razlogov, predvsem nezakonitost

določitve sindikalnega zaupnika in prenehanje imunitete zaradi

poteka mandata. Povsem utemeljeno je navajala, da tožnica ni

imela imunitete, saj ji je mandat sindikalnega zaupnika potekel,

kar je dokazni postopek jasno pokazal. Bistvo vprašanja je, ali

je imuniteta obstajala, ali pa je prenehala zaradi poteka

mandata. Sodišču se ni bilo potrebno opredeljevati, ali je

delovanje sindikata zakonito, temveč konkretno o imuniteti

tožnice, veljavnosti ali neveljavnosti mandata in glede poteka

mandata. Navaja, da je dokazni postopek pokazal, da je delovanje

sindikalnih funkcionarjev in zaupnikov pravno neveljavno zaradi

poteka mandata, zato je sklicevanje tožnice na imuniteto brez

pravne podlage. Zato je mnenja, da je sodišče zmotno uporabilo

materialno pravo in napravilo napačne zaključke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v

mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti

pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 -

2/2004) in na pravilno uporabilo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev

nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga. Ugotovilo je, da je tožena stranka delovno mesto

finančno obratovni knjigovodja, na katerem je delala tožnica,

ukinila. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da so bili

glede na izgubo in predvidene poslovne ukrepe tožene stranke,

podani resni in utemeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sam postopek odpovedi je bil

izveden v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR/2002 - Ur. l. RS, št. 42/2002), ki je določen v členih od 88

do 87 in od 88 do 90. Ob ugotavljanju zakonitosti odpovedi

pogodbe o zaposlitvi je ugotovilo, da tožena stranka ni

spoštovala določil 113. člena ZDR/2002, ki določa za predstavnike

delavcev posebno varstvo pred odpovedjo. Ugotovilo je, da je bila

tožnica s sklepom izvršilnega odbora OO ZSSS sindikata tožene

stranke z dne 16.2.1996 določena za sindikalno zaupnico. Delavski

svet Pleskar p.o. in sindikat podjetja pa sta 13.10.1995 sklenila

kolektivno pogodbo o pogojih za sindikalno delo. Iz dejanskih

ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sindikat od leta 1996

ni imel volitev in ni znova imenoval sindikalnih zaupnikov, zato

je tožnica do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ves čas opravljala

funkcijo sindikalne zaupnice. Kljub ugotovitvi, da je mandat

sindikalnih funkcionarjev in tudi tožnice, kot sindikalne

zaupnice, zagotovo že potekel, se je postavilo na stališče, da za

z ustavo določeno svobodno ustanavljanje in delovanja sindikatov

nihče drug razen članov sindikata ne morejo osporavati

zakonitosti njihovega delovanja. In ker je bila tožnica imenovana

za sindikalno zaupnico na podlagi sklepa JO OO ZSSS z dne

16.2.1996, je zavarovana pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi,

zato je odločilo, da je odpoved nezakonita.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno navedbo, da je

vprašanje obstoja imunitete bistvenega pomena v konkretni zadevi,

glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka

tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih

razlogov, če tožnica ne bi imela zaščite po določbi 113. člena

ZDR/2002. Navedeni člen določa, da delodajalec ne sme odpovedati

pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu

zaupniku brez soglasja organa, katerega član je, ali sindikata,

če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o

zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni

ponujeno ustrezno zaposlitev, ali če gre za odpoved v postopku

prenehanja delodajalca. Varstvo traja ves čas opravljanja njegove

funkcije in še eno leto po njenem prenehanju.

Ratificirana Konvencija mednarodne organizacije dela št. 135 o

varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Ur. l.

SFRJ, št. 14/82) v 1. členu določa, da morajo biti predstavniki

delavcev v podjetju učinkovito zavarovani pred vsakim postopkom,

ki bi bil zanje škodljiv, kamor spada tudi odpuščanje zaradi

njihovega statusa ali aktivnosti, kot predstavnikov delavcev ali

zaradi članstva v sindikatu, ali zaradi udeležbe v sindikalnih

aktivnostih, če ravnajo v skladu z veljavnimi zakoni,

kolektivnimi pogodbami ali drugimi skupno dogovorjenimi

sporazumi. Po 3. členu konvencije označuje izraz "delavski

predstavnik" tiste, ki imajo takšen status po državnih zakonih

ali v praksi, ne glede na to, ali so sindikalni predstavniki

oziroma predstavniki, ki so jih imenovali ali izvolili sindikati

ali njihovi člani, ali pa so izvoljeni predstavniki oziroma

predstavniki, ki so jih svobodno izvolili delavci podjetja v

skladu z državnimi zakoni ali predpisi ali kolektivnimi pogodbami

in njihove funkcije ne zajemajo dejavnosti, ki so priznane kot

izključna pravica sindikatov v ustrezni državi. Upoštevajoč

navedeno ureditev, ni zaščiten zaradi sindikalne dejavnosti vsak

sindikalni funkcionar, temveč le sindikalni poverjenik, ki je kot

tak imenovan oziroma izvoljen.

35. člen Statuta Sindikata delavcev gradbenih dejavnosti

Slovenije, ki zavezuje tudi sindikat pri toženi stranki, določa

postopek v zvezi z mandatom sindikalnih funkcionarjev in

sindikalnih zaupnikov. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega

postopka je bila tožnica v letu 1996 izvoljena kot sindikalne

zaupnica. Po statutu Zveze svobodnih sindikatov je bil takrat

mandat sindikalnih funkcionarjev štirileten. Po letu 1996 pri

toženi stranki ni bilo novih volitev, niti ni prišlo do

podaljšanja mandata organov sindikata in sindikalnih zaupnikov.

Iz izpovedi priče B. F., sekretarja Območne organizacije ZSSS

P. izhaja, da so spregledali potek mandata sindikalnih zaupnikov

pri toženi stranki, da pa je sindikat pri toženi stranki normalno

deloval naprej. Šele ko se je pojavil dvom, ali je tožnica

sindikalna zaupnica, je direktor tožene stranke navajal, da je

celotno delovanje sindikata nezakonito.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v konkretni zadevi temeljno

vprašanje, ali je imela tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi

iz poslovnih razlogov delovnopravno imuniteto sindikalnega

zaupnika. Glede na izveden dokazni postopek pred sodiščem prve

stopnje in glede na zaključek, da je tožnici kot sindikalni

zaupnici mandat že potekel, je odločitev sodišča prve stopnje, da

tožnici, kot sindikalni zaupnici, delodajalec ne bi smel odpovedi

pogodbe o zaposlitvi, materialno-pravno zmoten. Pritožbeno

sodišče ugotavlja, da tožnica zaradi poteka mandata nima več

delovno-pravne imunitete, zato sodišče prve stopnje ni imelo

pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Tožnici je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov na podlagi 86. in 88. člena ZDR/2002. Iz

obrazložitve odpovedi je razvidno, da je do odpovedi pogodbe o

zaposlitvi prišlo zaradi ukinitve delovnega mesta finančno

obratovni knjigovodja. Sodišče prve stopnje se je postavilo na

stališče, da je tožena stranka dokazala, da so glede na izgubo in

predvidene poslovne ukrepe podani resni in utemeljeni razlogi za

redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Z navedenimi dejanskimi in pravnimi zaključki soglaša tudi

pritožbeno sodišče. Zaradi slabih finančnih rezultatov poslovanja

tožene stranke za leto 2002, je v pristojnosti direktorja, da

odloča o zaposlovanju in številu izvrševalcev posameznega

delovnega mesta. Tožena stranka se je odločila zmanjšati stroške

poslovanja z angažiranjem zunanje institucije, ki je prevzela

posle v računovodstvu. Razloge za odpoved je pojasnil v svoji

izpovedi direktor tožene stranke, ki tudi po oceni pritožbenega

sodišča utemeljuje odločitev, da se delo, ki ga je opravljala

tožnica racionalnejše organizira. Že ta utemeljitev zadošča, saj

je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje

potreb po opravljanju določenega dela zaradi ekonomskih,

organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na

strani delodajalca.

Tožena stranka je tožnici zakonito odpovedala pogodbo o

zaposlitvi. Zato je pritožbeno sodišče zmotno uporabo

materialnega prava sodišča prve stopnje saniralo z uporabo 4.

točke 358. člena ZPP tako, da je pritožbi tožene stranke ugodilo

in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo ter

zahtevek tožnice zavrnilo.