Employment dismissal appeal dismissed; employer not required to select among workers for reassignment under ZDR.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če gre za individualno odpoved PZ iz poslovnega razloga, mora

delodajalec postopati po 3. odstavku 88. člena ZDR (če obstaja

možnost delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe pod spremenjenimi

pogoji ali na drugih delih, ali pa prekvalifikacijo oz.

dokvalifikacijo delavca). ZDR ne zahteva, da bi delodajalec s

pomočjo kriterijev opravil izbiro med delavci, ki jim bo to

možnost ponudil, razen če gre za večje število delavcev.

Po uveljavitvi novega ZDR, se glede na razlago komisije za

razlago KP za cestno gospodarstvo ne uporablja več določba 2.

odstavka 16. člena KP za cestno gospodarstvo, ki je delavcem

zagotavljala širše varstvo pred prenehanjem delovnega razmerja

kot ZDR/90 in določala, da delavcu, starešemu od 50 let (oz.

delavki starejši od 45 let), ki ima najmanj 15 let delovne dobe

pri delodajalcu oz. 25 let skupne delovne dobe, delono razmerje

lahko preneha kot trajno presežnemu delavcu samo z njegovim

soglasjem.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov

zahtevek za razveljavitev odločbe o redni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 30.1.2003 (pravilno redne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov) in za

razveljavitev obvestila o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov z dne 22.1.2003. Zavrnilo je tudi tožnikov

zahtevek za ugotovitev, da je tožnik na podlagi že sklenjene

pogodbe o zaposlitvi še naprej v delovnem razmerju pri toženi

stranki, da mu to razmerje ne bo prenehalo po poteku odpovednega

roka v trajanju 75 dni. Prav tako je zavrnilo tožnikov zahtevek,

da ga je tožena stranka v primeru, če bi mu prenehalo delovno

razmerje, dolžna pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno

mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in

zmožnostim, mu obračunati in izplačati vsa morebitna prikrajšanja

pri plači, regresu za dopust, mu povrniti stroške za malico in

prevozne stroške, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

zapadlosti do plačila, po predhodnem odvodu vseh davkov in

prispevkov od bruto zneskov ter mu vpisati vso manjkajočo delovno

dobo v delovno knjižico. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi

zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga

zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče

sodišča prve stopnje, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi

manjšemu številu delavcev ne pridejo v poštev kriteriji, ki jih

opredeljuje 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS

št. 42/02), 17. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske

dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS št. 40/97 - 38/03) in 16. čl.

Kolektivne pogodbe za cestno gospodarstvo (Ur. l. RS št. 21/98 -

71/03, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba). Tožena stranka

bi tožnika pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po navedenih

kriterijih morala primerjati z delavci na primerljivih delovnih

mestih vodje projekta, vodje vgrajevanja asfalta, vodje gradbišča

I, vodje AB in PGM, tehnologa komercialista, direktorja

komercialnega področja, vodje službe kalkulacij in vodje službe

nabave materialov in storitev. Tožena stranka je imela možnost,

da tožniku ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, saj je

1.2.2003 bilo prosto delovno mesto vodje projekta, za katera se

zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe. Na to delovno mesto je

bil pozneje razporejen A. V., univ. dipl. inž. gradb.. Razen tega

so pri toženi stranki delovna mesta vodje projekta, vodje

gradbišča in vodje vgrajevanja asfalta, za katera se zahteva VII.

stopnja strokovne izobrazbe, zasedali delavci, ki nimajo ustrezne

izobrazbe, kakor je to razvidno iz tožnikove priloge "uradne

listine, dokument št. 29". Tožena stranka bi zato tožniku skupaj

z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi lahko ponudila novo pogodbo o

zaposlitvi, če bi upoštevala v prvem odstavku 20. čl. ZDR

določene pogoje za opravljanje dela. Zmotno je stališče sodišča

prve stopnje, da se zaradi sodne odločbe I Kd 277/98 ne uporablja

več določilo drugega odstavka 16. čl. panožne kolektivne pogodbe,

saj ta določba ni identična drugemu odstavku 17. čl. SKPGD, na

katerega se nanaša sodna odločba. Navedeno pomeni, da še vedno

velja določba drugega odstavka 16. čl. panožne kolektivne pogodbe

o varstvu starejših delavcev. Tožnik predlaga, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi

tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožniku

pogodbo zaposlitvi odpovedala v skladu z veljavno delovnopravno

zakonodajo in da je tudi preverila, ali obstojijo možnosti iz

tretjega odstavka 88. čl. ZDR, vendar te možnosti niso obstajale.

Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in

potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v

pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno

uporabo materialnega prava.

Zmotno je stališče tožnika, da bi tožena stranka pri izpodbijani

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov morala

uporabiti v 100. čl. ZDR določene kriterije za določitev

presežnih delavcev. Določba 100. čl. ZDR je umeščena v poglavje,

ki ureja odpoved iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev.

Iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 2.10.2003 je

razvidno, da je na podlagi sprejete nove organizacije delovno

razmerje ob tožniku prenehalo še 12 delavcem, iz pripravljalne

vloge tožene stranke z dne 16.10.2003 pa, da je pri toženi

stranki zaposlenih 477 delavcev. Navedenima podatkoma tožnik ni

ugovarjal, oba skupaj pa pomenita, da pri toženi stranki ni šlo

za odpoved večjemu številu delavcev. V skladu s prvim odstavkom

96. čl. ZDR se šteje, da gre za odpoved večjemu številu delavcev,

kadar delodajalec, ki zaposluje 300 ali več delavcev, ugotovi, da

bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno

delo najmanj 30 delavcev. Tak delodajalec je dolžan izdelati

program razreševanja presežnih delavcev in pri tem uporabiti

kriterije za določitev presežnih delavcev. Ker pri toženi stranki

ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, tožena stranka ni

bila dolžna uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev.

Sicer pa je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker je

z novo organizacijo dela bilo ukinjeno delovno mesto, na katerega

je bil razporejen kot edini izvajalec.

Neutemeljena je tudi pritožbena domneva, da bi tožena stranka

tožniku morala ponuditi sklenitev nove pogodbe za eno delovnih

mest, ki jih zasedajo delavci z neustrezno izobrazbo. V skladu s

tretjim odstavkom 88. čl. ZDR je delodajalec v primeru odpovedi

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sicer dolžan

preveriti, ali je možno delavca zaposliti pod spremenjenimi

pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati

za delo, ki ga opravlja, oz. prekvalificirati za drugo delo. Če

taka možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev

nove pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa ta dolžnost ne pomeni, da bi

delodajalec moral odpovedati pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki ga

sicer potrebuje, ki pa nima ustrezne izobrazbe za delo, ki ga

opravlja ter nato tako izpraznjeno delovno mesto ponuditi

delavcu, pri katerem je prišlo do prenehanja potreb po

opravljanju njegovega dela.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik na podlagi drugega

odstavka 16. čl. panožne kolektivne pogodbe uživa posebno varstvo

pred odpovedjo. V skladu s citirano določbo, ki je umeščena v

poglavje o določanju in reševanju presežnih delavcev, poleg

primerov, ki jih določa zakon, delovno razmerje brez soglasja ne

more prenehati tudi delavcu, ki je starejši od 50 let oz.

delavki, ki je starejša od 45 let in ima najmanj 15 let delovne

dobe pri delodajalcu oz. 25 let skupne delovne dobe. Komisija za

razlago panožne kolektivne pogodbe je 10.6.2003 sprejela Razlago

kolektivne pogodbe za cestno gospodarstvo (Ur. l. RS 71/03), s

katero se je opredelila, da se po uveljavitvi novega ZDR 16. čl.

panožne kolektivne pogodbe še uporablja, razen drugega odstavka,

ki se ne uporablja. Navedeno pomeni, da razlog za neuporabo

citirane določbe panožne kolektivne pogodbe ni sodna odločba ali

pa tolmačenje komisije za razlago SKPgd, kakor zmotno domneva

pritožba, temveč razlaga komisije za razlago panožne kolektivne

pogodbe.

Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ni nezakonita

zaradi tega, ker je tožena stranka na nezasedeno delovno mesto

vodje projekta, za katero se zahteva VII. stopnja strokovne

izobrazbe, razporedila A. V., ki je bil zaposlen na ukinjenem

delovnem mestu vodje gradbišča in ki, kakor je razvidno iz

tožnikovih navedb v pritožbi, izpolnjuje pogoje za zasedbo tega

delovnega mesta. Pritožbene navedbe o razporeditvi A. V. sicer

pomenijo pritožbeno novoto, glede katere tožnik niti ne zatrjuje,

da je brez svoje krivde ni mogel navesti že prej, vendar to za

odločitev tudi ni bistveno. Tožnik je namreč že v pripravljalni

vlogi z dne 20.8.2003, ki jo je sodišče prejelo 25.8.2003,

navajal, da so bila ob njegovem delovnem mestu ukinjena tudi

delovna mesta direktorja tehnično razvojnega področja, direktorja

PC gradnje, direktorja PC vzdrževanje in vodje gradbišča I

koordinatorja za asfalterska dela, da so vsa ta delovna mesta

bila zasedena in da so bili ti delavci brez kakršnihkoli

kriterijev razporejeni na druga delovna mesta. V skladu s tretjim

odstavkom 88. čl. ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe

o zaposlitvi iz poslovnega razloga presežnemu delavcu ponuditi

sklenitev nove pogodbe, če obstaja možnost, da se ga zaposli pod

spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. če ga je mogoče

dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za

drugo delo. Pri tem zakon ne zahteva, da bi delodajalec s pomočjo

kriterijev opravil izbiro med delavci, ki jim bo takšno možnost

ponudil, razen če gre za večje število delavcev. Ker v konkretnem

primeru ne gre za večje število delavcev, je tožena stranka na

prosto delovno mesto vodje projekta lahko razporedila A. V.,

katerega delovno mesto je tudi bilo ukinjeno oziroma je lahko

nove pogodbe o zaposlitvi ponudila ostalim delavcem, katerih

delovna mesta so bila ukinjena. ZDR ne določa, kateremu delavcu

mora v takšnem primeru delodajalec ponuditi novo pogodbo o

zaposlitvi, zato tudi ni moglo priti do kršitve zakona, ker je

tožena stranka nove pogodbe ponudila drugim delavcem, pri katerih

je tudi prišlo do prenehanja potrebe po opravljanju njihovega

dela pod pogoji sklenjenih pogodb o zaposlitvi.

Ob ugotovitvi, da je bil podan poslovni razlog za odpoved pogodbe

o zaposlitvi tožniku, saj je bilo njegovo delovno mesto ukinjeno

in ob ugotovitvi, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z

določbo tretjega odstavka 88. čl. ZDR, je sodišče prve stopnje

pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov

zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in

posledično tudi reintegracijski ter reparacijski del tožbenega

zahtevka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi

niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni

dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.