Employer dismissed for termination based on insufficient performance metrics over only 10 months instead of 12.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Če ima delodajalec v pravilniku določeno, da se uspešnost dela

zavarovalnega zastopnika ocenjuje v obdobju enega leta, pri oceni

pa se upošteva število sklenjenih zavarovalnih polic in dosežene

provizije, delavcu ne more zakonito odpovedati PZ iz razloga

nesposobnosti, če pri oceni uspešnosti njegovega dela upošteva le

10 - mesečno obdobje dela in kot kriterij le število sklenjenih

zavarovalnih polic.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo

nezakonitost odločbe z dne 9.9.2000 (pravilno: 2003), na podlagi

katere je tožena stranka redno odpovedala tožniku pogodbo o

zaposlitvi zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov.

Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni

prenehalo dne 12.10.2003, zaradi česar mu je tožena stranka

dolžna priznati delovno dobo od dne 12.10.2003 dalje do njegove

ponovne zaposlitve in za ta čas vse pravice iz delovnega

razmerja. Tožena stranka mu je dolžna priznati prikrajšanje pri

plači za čas odsotnosti z dela od dne 12.10.2003 dalje ter od

bruto zneskov plače plačati vse prispevke in davke. Glede

stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku

povrniti stroške postopka v znesku 242.352,00 SIT, vse dajatve z

zakonskimi zamudnimi obrestmi in v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih

razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1.

odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.

l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi

sodišči. Navaja, da je sodišče napravilo napako, ko je v dokaznem

sklepu namesto pogodbe za nedoločen čas navedlo pogodbo za

določen čas in nadalje zmotno zapisalo datum odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, ki je pravilen dne 9.9.2003. Zato je sodišče glede

takšnih zmotnih podatkov storilo bistveno kršitev postopka.

Sodišče je pri ugotavljanju tožnikove nesposobnosti izhajalo iz

zaslužene provizije, kot je to opredeljeno v Pravilniku o

zavarovanih zastopnikih in njihovih plačah. Pri tem pa ni

razlikovalo med ugotavljanjem delovne uspešnosti za potrebe

določanja višine stimulacije in ugotavljanjem nesposobnosti

zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odločilno je, da pravni

kategoriji delovna uspešnost in stimulacija nista predmet tega

delovnega spora. Zato je sodišče zmotno izhajalo iz določb od 24.

do 30. čl. navedenega pravilnika, saj v njih niso opredeljeni

kriteriji za ocenjevanje nesposobnosti. Poleg tega je bil

pravilnik sprejet pred uveljavitvijo novega Zakona o delovnih

razmerjih, ki je šele uvedel institut nesposobnosti. Kriteriji,

na podlagi katerih je bila ugotovljena tožnikova nesposobnost, so

objektivni in nesporno kažejo na kvaliteto opravljenega dela.

Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da

tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno

razsodilo. Ne strinja se s pritožbenimi razlogi, da je sodišče

pri navajanju zmotnih podatkov glede pogodbe o zaposlitvi storilo

bistveno postopkovno kršitev. Že prej veljavni Zakon o delovnih

razmerjih je v 23. čl. določal identičen institut, to je

nedoseganje pričakovanih rezultatov dela, ki je v 88. čl. novega

Zakona o delovnih razmerjih le podrobneje razdelan. Tožena

stranka je pri določitvi njegovih planskih obveznosti izhajala iz

svojega pravilnika in za doseganje plana določila tako število

polic kot zbrano provizijo. Vendar tožena stranka realizacije

provizije v spornem obdobju ni ugotavljala, zaradi česar odpoved

pogodbe ni bila zakonita. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče

zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje

izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče

prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno

uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim

postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobenih bistvenih

postopkovnih kršitev, na katere je moralo paziti po uradni

dolžnosti, in na katere je opozorila pritožba. Po ugotovitvi

pritožbenega sodišča so napake v izpodbijani sodbi glede zmotnega

navajanja pogodbe za določen čas in letnice pri datumu odpovedi

pogodbe zgolj tiskovne narave, ki v nobenem primeru ne

predstavljajo nasprotja med listinami in razlogih sodbe, oz. da

bi vplivale na zakonitost odločitve, kot to zmotno navaja

pritožba. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno

utemeljenih razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve sodbe, na

preostale pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Po določbi 2. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.

l. RS št. 42/02) lahko delodajalec redno odpove pogodbo o

zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved. Pravna

podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga

nesposobnosti je v določbi 2. alinee 1. odst. 88. čl. ZDR, ko

delodajalec ugotovi, da delavec ne dosega pričakovanih delovnih

rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in

kvalitetno, ali ker ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela,

določenih z zakonom in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi

zakona. Navedena določba ZDR/02 je podrobneje opredelila način

prenehanja delovnega razmerja, ki ga je poznal že ZDR/90, po

katerem se je za delavca, glede katerega se je ugotovilo, da nima

potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del in nalog

delovnega mesta, na katero je bil razporejen, oz. ni dosegal

pričakovanih rezultatov dela, v skladu z določbo 23. čl. ZDR/90

poiskala možnost prerazporeditve na drugo delovno mesto, v

kolikor pa takšnih možnosti ni bilo, mu je prenehalo delovno

razmerje. Tudi v določbi 3. odst. 88. čl. ZDR/02 je predpisano,

da je dolžan delodajalec pred odpovedjo pogodbe iz razloga

nesposobnosti preveriti vse možnosti za ohranitev delavčeve

zaposlitve. Seveda pa mora delodajalec v postopku odpovedi

pogodbe dosledno upoštevati tako subjektivni rok 15 dni kot

objektivni rok šest mesecev iz določbe 5. odst. 88. čl. ZDR, ob

tem, da je dolžan tudi po vsebini utemeljiti razloge odpovedi

pogodbe. Glede tega je dokazno breme na njegovi strani (2. odst.

82. čl. ZDR).

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne

8.10.2002 sklenila s tožnikom pogodbo o zaposlitvi za nedoločen

čas za opravljanje del in nalog zavarovalnega zastopnika s 3

mesečnim poskusnim delom. Tožnik ga je uspešno opravil dne

7.1.2003, na kar mu je tožena stranka z letnim planom za leto

2003 (priloga A 5) določila mesečni in letni plan, ki je obsegal

tako število sklenjenih polic kot najnižji mesečni znesek

dosežene provizije. Nato je tožena stranka dne 9.9.2003, to je po

pretečenem obdobju manj kot enoletne zaposlitve, redno odpovedala

tožniku pogodbo o zaposlitvi zaradi nesposobnosti in zaradi

nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, kot je to v uvodu

razvidno iz pisne odločbe (priloga A 8). Ugotovila je, da tožnik

v času od 8.10.2002 do 25.8.2003, ko je bil začet postopek redne

odpovedi, ni opravljal dela pravočasno, dovolj strokovno ter

kvalitetno, ker je po podatkih, ki izhajajo iz priložene

razpredelnice, od postavljenega plana 50 polic realiziral le 18

in tako dosegel samo 36 % plana.

Letni plan je imel podlago v določbi 22. čl. Pravilnika o

zavarovalnih zastopnikih in njihovih plačah (v nadaljevanju:

pravilnik), po kateri je v prvem letu zaposlitve organizator

zastopniške mreže mentor zastopnika, ki mu je tudi odgovoren za

svoja dejanja in postopke. V skladu z določbo 27. čl. pravilnika

se zastopnika v času po opravljeni poskusni dobi spremlja še

nadaljnjih devet mesecev z namenom, da se ugotovi, ali izpolnjuje

kriterije za sklenitev pogodbe za nedoločen čas. V navedenem

obdobju se ocenjuje zastopnikovo delo tako v skladu z doseženo

mesečno provizijo kot številom sklenjenih zavarovanj, pri čemer

se delo zastopnika oceni kot neuspešno v kolikor iz seštevka vseh

12 mesecev ne doseže provizije v višini 80 % postavljenega plana.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da bi

morala tožena stranka pri ugotavljanju nesposobnosti tožnika

zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov izhajati ne

samo iz števila sklenjenih zavarovalnih polic, temveč tudi iz

dosežene provizije, kot je to sama opredelila v pravilniku in

potem obe takšni postavki določila tudi v tožnikovem letnem planu

za leto 2003. Zato je potrebno presojati razloge tožnikove

nesposobnosti samo v skladu z določbami navedenega akta tožene

stranke, ne glede na dejstvo, da je bil sprejet pred

uveljavitvijo novega ZDR, kot to zmotno opozarja pritožba.

Poleg tega tožena stranka, ki se je pri ugotavljanju tožnikove

nesposobnosti sklicevala na določbe pravilnika, ni imela pravne

podlage, da je ocenjevala tožnikove delovne rezultate v času od

začetka zaposlitve pa do konca meseca julija 2003, to je vsega

skupaj za obdobje 10 mesecev, saj bi morala v skladu z določbo

27. čl. pravilnika pri takšnem ocenjevanju upoštevati celotno

obdobje 12 mesecev zaposlitve oz. po zaključku pritožbenega

sodišča vsaj zadnjih 9 mesecev dela po datumu, ko je tožnik

uspešno opravil 3 mesečno poskusno delo. Poleg tega pri

ugotavljanju tožnikove nesposobnosti, kar je pravilno ugotovljeno

v izpodbijani sodbi, ne bi smela upoštevati samo število

sklenjenih polic, temveč bi morala pri tem izhajati tudi iz

dosežene provizije, kot je to imela predpisano v pravilniku. Zato

v tožnikovem primeru v skladu z določbami konvencije št. 158 o

prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca ni bilo

podanih resnih razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz

razloga nesposobnosti.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da

uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zato je zavrnilo

pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.

čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer

tožena stranka v zvezi z vloženo pritožbo, tožnik pa v zvezi z

odgovorom na pritožbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela,

sama krije svoje pritožbene stroške. Ne glede na navedeno je

takšna odločitev skladna tudi z določbo 2. odst. 22. čl. ZDSS, po

kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja, kar pride v

posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nosi delodajalec svoje

stroške, ne glede na izid postopka. Poleg tega je pritožbeno

sodišče ugotovilo, da odgovor tožnika ni v ničemer prispeval k

sprejeti rešitvi, zaradi česar tožnik sam krije svoje pritožbene

stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).