Appeal dismissed; employer cannot terminate union rep without union consent and must mediate first.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je tožena stranka tožniku (sindikalnemu zaupniku) redno

odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga brez

soglasja sindikata (1. odst. 113. čl. ZDR), ki je podal

odklonilno mnenje, in ker nato ni začela s postopkom pomirjanja

po 5. odst. 41. čl. SKPGD, je tožniku redno nezakonito odpovedala

pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi

tožniku z dne 16.2.2004 in ugotovilo, da tožniku na njeni pravni

podlagi delovno razmerje ni prenehalo in mu še traja. Odločilo

je, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in

mu za čas, ko ni delal, priznati in izplačati vse pravice iz

dela, z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške

postopka v višini 132.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 17.9.2004 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh

pritožbenih razlogov po določilih 1. odst. 338. člena ZPP in

predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano

sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje

v ponovno odločanje. Navajala je, da je tožena stranka izkazala,

da je tožnik večkrat huje kršil svoje obveznosti po pogodbi o

zaposlitvi, da je bil večkrat opozorjen na te kršitve in sta kar

dva naročnika tožene stranke zahtevala, da se tožnika zaradi

njegovega neprimernega obnašanja oz. nepravilnega izpolnjevanja

nalog ne razporeja več k njim, tožnikove kršitve pogodbenih

obveznosti pa niso imele nikakršne povezave s tožnikovo

sindikalno dejavnostjo. Tožnikovo delo kot osebe, ki skrbi za

varovanje stvari in oseb ter objekta naročnika je nenazadnje tako

specifično, da si takih spodrsljajev, kot so bili obravnavani, ne

bi smel privoščiti, zaradi njegovih kršitev pa bi lahko toženi

stranki nastala večja materialna in moralna škoda. Slednjemu je

pritrdilo nenazadnje tudi sodišče prve stopnje, ki je sicer

ugotovilo, da so bile tožnikove kršitve takšne narave, da je

zaradi njih bil podan pogoj za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz

krivdnih razlogov na strani delavca. Sodišče je svojo odločitev

oprlo na dejstvo, da je bil tožnik sindikalni zaupnik, sindikat

pa ni dal soglasja k nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je bila dolžna zaprositi sindikat za soglasje, ni

pa bila na dano soglasje vezana, posebno še iz razloga, ker ni

bilo z ničemer izkazano, da bi bil tožnik šikaniran zaradi svoje

sindikalne dejavnosti. Zakon o delovnih razmerjih v 113. členu

res določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi

sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, vendar ta določba

ne velja generalno, ampak le v primeru, če delavec ravna v skladu

z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Splošna

kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti v 41. členu vsebuje

določbo, da ni mogoče pričeti disciplinskega in podobnega

postopka zoper sindikalnega zaupnika zaradi njegove sindikalne

aktivnosti, če ravna v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi

pogodbami in splošnimi akti in če sindikat ni dal soglasja, lahko

delodajalec sproži postopek pomirjanja. Soglasje sindikata bi

bilo v navedenem primeru procesna predpostavka in ima delodajalec

možnost v naknadnem postopku pomirjanja tega še pridobiti. V

primeru, če delavec - sindikalni zaupnik, ne ravna v skladu s

pogodbo o zaposlitvi oz. krši svoje delovne obveznosti, sindikat

pa ne da soglasja k nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi,

soglasje sindikata ni procesna predpostavka. Namen veljavnih

zakonskih določb je varstvo sindikalne dejavnosti, sindikalni

zaupnik pa je vsekakor zaščiten pred eventuelnimi šikaniranji s

strani delodajalca zaradi sindikalne dejavnosti. Predpisi ne

morejo ščititi vsakega ravnanja delavca, ki je sindikalni

zaupnik.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v

obsegu, ki ga določa 2. odst. 350. člen Zakona o pravdnem

postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Na podlagi

navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje

pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo

materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo zatrjevanih

absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožniku

redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov zaradi

kršitev pogodbenih in drugih obveznosti na podlagi 3. alinee 1.

odst. 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002

- ZDR), ki je lahko odpovedni razlog pod pogojem, da je razlog

resen in utemeljen in da onemogoča nadaljevanje delovnega

razmerja med strankama. Tožnik je bil pred podajo redne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov večkrat opozorjen na

izpolnjevanje delovnih obveznosti in na možnost odpovedi pogodbe

o zaposlitvi v primeru, da bo kršitve nadaljeval, s čimer je

tožena stranka tudi izpolnila pogoj iz 1. odst. 83. člena ZDR. 5.

odst. 88. člena ZDR določa subjektivni in objektivni rok in

določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v roku 30

dni od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6

mesecih od nastanka razloga. Odpoved je bila tožniku podana dne

16.2.2004, potem ko je tožnik dne 11.2.2004 podal zagovor in

torej v 30 dnevnem subjektivnem roku iz 5. odst. 88. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje pri tem utemeljeno ni presojalo obstoja

tistih razlogov za redno odpoved, ki so nastali pred 11.8.2003.

Subjektivni rok za podajo odpovedi prične teči z dnem, ko se je

tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved (s tožnikovim

zagovorom), objektivni pa z dnem nastanka razloga za redno

odpoved.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve

stopnje, ko ni verjelo tožniku, da so telefon uporabljali delavci

naročnika v zasebne namene, saj je iz pregleda telefonskih

izpiskov ugotoviti kar trikratno odstopanje uporabe telefona v

času, ko je bil tožnik na delovnem mestu, v primerjavi s

preostalimi varnostniki. Za kršitev z dne 15.1.2004 pa je bilo

ugotovljeno, da tožnik v knjigo obiskovalcev ni zavedel tretjih

oseb, ki so opravljali delo za naročnika.

Tožena stranka je zaprosila dne 6.2.2004 za soglasje za uvedbo

postopka "redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega

razloga", sindikat pa je z dopisom z dne 13.2.2004 soglasje

izrecno odklonil in navedel, da za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz krivdnega razloga za tožnika ni zakonske osnove in

da gre za tožnikovo šikaniranje zaradi njegove sindikalne

dejavnosti.

Bistvenega pomena za odločitev v zadevi je po oceni pritožbenega

sodišča in tudi po pritožbenih ugovorih tožene stranke tako

vprašanje, v kakšnem obsegu je tožnik kot sindikalni zaupnik

užival sindikalno imuniteto.

Varstvo in olajšave za predstavnike delavcev v podjetju ureja

Konvencija MOD št. 135 (Ur.l. SFRJ št. 14/82, mednarodne

pogodbe), ki določa, da morajo biti predstavniki delavcev v

podjetju učinkovito zavarovani pred vsakim postopkom, ki bi bil

zanje škodljiv, kamor spada tudi odpuščanje zaradi njihovega

statusa ali aktivnosti kot predstavnikov delavcev ali zaradi

članstva v sindikatu ali zaradi udeležbe v sindikalnih

aktivnosti, če ravnajo v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi

pogodbami ali skupno dogovorjenimi sporazumi. Zakon o delovnih

razmerjih (Ur. l. RS št. 42/02 - ZDR) v 113. členu ureja posebno

pravno varstvo pred odpovedjo predstavnikov delavcev in med

drugim določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o

zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku (2.

alinea 1. odst. citiranega člena) brez soglasja organa, katerega

član je, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno

pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega

razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev, ali če gre za

odpoved v postopku prenehanja delodajalca.

Med strankam v postopku ni bilo sporno, da je imel tožnik v

spornem obdobju status sindikalnega zaupnika, prav tako pa je

sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sindikat z dopisom z dne

13.2.2004 odklonil soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS

št. 40/97 - SKPgd) v 41. členu določa, da sindikalni zaupnik

zaradi sindikalne dejavnosti uživa imuniteto (1. odst.),

sindikalnemu zaupniku pod pogoji iz 2. odst. ni mogoče znižati

plače brez soglasja sindikata ali začeti zoper njega disciplinski

ali odškodninski postopek ali ga kako drugače postavljati v manj

ugoden oz. podrejen položaj (3. odst.). 5. odst. 41. člena SKPgd

pa določa, da če sindikat ni dal soglasja, lahko delodajalec

sproži postopek pomirjanja. Smiselno enako določbo vsebuje tudi

5. odst. panožne kolektivne pogodbe za dejavnost zasebnega

varovanja. Res sta bili obe kolektivni pogodbi sprejeti še v času

prejšnje delovnopravne zakonodaje, vendar je ugotoviti, da

Razlaga o uporabi SKPgd (Ur. l. RS št. 113/02), ki se uporablja

od 1.1.2003 dalje, torej od uveljavitve novega ZDR, določa, da se

uporablja 41. člen v celoti, razen 2. in 8. odst., ki se ne

uporabljata.

Po oceni pritožbenega sodišča je bistveno dejstvo, da je tožena

stranka zoper tožnika, ki je bil sindikalni zaupnik, pričela

postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega

razloga, kljub temu, da ni imela soglasja sindikata, saj je le-ta

dal odklonilno mnenje. Tako bi tožena stranka morala pričeti

postopek pomirjanja po določilu 5. odst. 41. člena SKPgd, in ker

tega ni storila, tožena stranka tožniku - sindikalnemu zaupniku

ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zakonito.

Glede na navedeno, tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru,

da bi bilo soglasje sindikata potrebno le v primeru, ko bi tožnik

ravnal v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami in

splošnimi akti, v primeru njegovega krivdnega ravnanja pa ne. S

takšnim tolmačenjem zakona bi namreč že prejudicirali rešitev

postopka, kar pa nedvomno ni bil namen zakonodajalca. Namen

zakonodajalca je vsekakor bil zaščita sindikalnega delovanja

delavcev in v zvezi s tem tudi določen poseben postopek.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka na

podlagi 1. odst. 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v

pravdi ne uspe nasprotni stranki povrniti stroške postopka, in

sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni po določilih 155.

člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke

kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve

stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.