Appeal court dismisses age discrimination claim where employer did not consider applicant's application. Dismissed. Age discrimination claim dismissed because employer did not consider applicant's application, violating no duty to treat candidates equally. Court ruled discrimination requires specific discriminatory treatment, not mere non-selection. Applicant failed to prove age-based disadvantage. Legal rule: Non-selection without discriminatory intent does not constitute actionable discrimination.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (v prvem odstavku I/1 tč. in v I/2 tč. izreka) spremeni

tako, da se glasi:

"Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati

odškodnino v višini 175.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dne 7.8.2003 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo

izvršbe, in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške

postopka, se zavrne.

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v

znesku 162.575,00 SIT, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dne 15.6.2004 dalje do plačila, dočim tožnica sama

krije svoje stroške postopka."

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v

znesku 33.000,00 SIT, v roku 8 dni.

[JEDRO]

V skladu s 5. odstavkom 204. člena ZDR, ima neizbrani kandidat

pravico do sodnega varstva le v primeru, če je bila pri izbiri

kršena zakonska prepoved diskriminacije. Čeprav med

diskriminatorna ravnanja, opredeljena v 6. členu ZDR, spada tudi

postavljanje delavca v neenakopraven položaj zaradi starosti, to

ni bilo dokazano, zato je bil zahtevek za izplačilo odškodnine iz

tega naslova pravilno zavrnjen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka

dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 175.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe od dne

7.8.2003 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (prvi odst.

I/1 tč. izreka), zahtevek za plačilo odškodnine v višjem znesku

(2.825.000,00 SIT) pa zavrnilo (drugi odst. I/1 tč. izreka).

Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške

postopka (I/2 tč. izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo

primarni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev

sklepa tožene stranke o izbiri za prosto delovno mesto učitelja

slovenskega jezika in sklenitev pogodbe o zaposlitvi za to

delovno mesto, zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v višini

3.000.000,00 SIT, kot zavrnilo zahtevek, da ji je tožena stranka

dolžna povrniti stroške postopka.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve

tožničinemu zahtevku in zoper odločitev o stroških iz vseh

pritožbenih razlogov po določbi 1. odst.338. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004), ki se v

skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih

sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih

pred delovnimi sodišči. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo

sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti

zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno

razlagalo 14. člen Ustave RS. Načelo pravne enakosti, ki je

vsebovano v tej določbi, zavezuje upravne in sodne organe ter

zakonodajalca, ne pa tožene stranke. Tožena stranka torej tožeči

stranki ni mogla kršiti pravice do enakega obravnavanja, saj je

to načelo ne zavezuje. Ker ni prišlo do kršitve osebnostne

pravice, tožeči stranki tudi ni nastala pravno priznana škoda,

zato ji iz tega naslova ne pripada odškodnina. Če vloga za

zaposlitev tožeče stranke ni bila obravnavana, to ni bila

posledica kakšne okoliščine na strani tožnice, ampak

administrativna pomota, zato pravica do enakosti ni bila kršena.

Pritožba sodišču prve stopnje očita še, da je odločalo izven

zahtevka (ultra petitum), ko je tožnici prisodilo odškodnino za

premoženjsko škodo, ki je tožnica v postopku sploh ni

uveljavljala. Zahtevala je le odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da je tožnica

zahtevala pavšalno odškodnino. Tožnica ni navedla, da ji je

nastala materialna škoda, niti ni zanjo predložila dokazov.

Zaradi kršitve osebnostnih pravic lahko nastane samo nematerialna

škoda, ne pa tudi materialna škoda. Tožnica ni bila materialno

prikrajšana, pa četudi bi bila ni uveljavljala odškodnine, zato

je sodišče ne more prisoditi po uradni dolžnosti, saj za to ni

pravne podlage. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o

stroških postopka, saj je tožnica uspela le z razmeroma majhnim

delom zahtevka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe

sodišča prve stopnje zaradi pritožbeno uveljavljanih razlogov in

v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti

ugotavljalo, ali so v postopku pred sodiščem prve stopnje podane

absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Po takšnem

preizkusu tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdano

sodbo ni našlo nobene bistvene postopkovne kršitve. Je pa v zvezi

z odločitvijo o ugoditvi zahtevanega dela odškodnine ugotovilo

zmotno uporabo materialnega prava, kar vse utemeljuje z

naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Tožnica je v sporu očitala toženi stranki, da v postopku izbire

kandidatov na prosto delovno mesto učitelja slovenskega jezika ni

bila enakopravno obravnavana z kandidatko, ki je bila izbrana in

sicer zaradi njene starosti. Tožena stranka naj bi s takšnim

postopanjem kršila tako prepoved diskriminacije kot ustavno

načelo enakega obravnavanja pred zakonom glede na dejstvo, da je

vsakomur dostopno pod enakimi pogoji vsako delovno mesto.

Sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih glede tožnice, ki se

sklicuje, da je bila zaradi starosti v postopku neenakopravno

obravnavana z izbrano kandidatko, ni ugotovilo nikakršnega

diskriminatornega ravnanja. Zato je iz tega naslova zavrnilo

primarni zahtevek. Vendar je ugotovilo, da tožena stranka s tem,

ko ni obravnavala vloge tožnice, s katero se je prijavila na

razpis za delovno mesto učitelja slovenskega jezika, ni

zagotovila tožnici enakega obravnavanja v skladu z načelom iz 14.

čl. Ustave RS, zaradi česar je odškodninsko odgovorna za nastalo

škodo. V tej zvezi ji je prisodilo škodo zaradi izgubljenega

zaslužka, ki bi ga prejela za čas dveh mesecev z zaposlitvijo na

javnih delih.

V skladu z določbo 5. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) je neizbranemu kandidatu dopuščeno

sodno varstvo le v primeru, če takšen kandidat meni, da je bila

pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije. Sodno varstvo

lahko neizbrani kandidat uveljavlja neposredno pred sodiščem v

roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca. Nadalje so v

določbi 6. čl. ZDR natančno opredeljena posamezna diskriminatorna

ravnanja, med ostalim tudi to, da delodajalec ne sme iskalca

zaposlitve oz. kandidata za delovno mesto postavljati v

neenakopraven položaj zaradi starosti. Vendar je v sporu v obsegu

zavrnilnega dela sodbe ugotovljeno, da takšen razlog v postopku

izbire pri tožnici ni bil podan, ob tem da se tožnica zoper

odločitev, ko je hkrati zavrnjen zahtevek za plačilo nematerialne

škode, tudi ni pritožila. Tožnici ne gre odškodnina po določbi

26. čl. Ustave RS iz razloga materialne škode zaradi izgube

zaslužka na javnih delih, ker tožena stranka v postoku izbire ni

obravnavala njene prijave na razpisano delovno mesto. Tudi sicer

je bila tožena stranka v skladu z določbo 22. čl. ZDR prosta v

odločitvi, s katerim kandidatom, ki je izpolnjeval pogoje za

opravljanje dela, bo sklenila pogodbo o zaposlitvi. Ne glede na

navedene razloge tožnica v sporu ni uveljavljala odškodnine iz

naslova materialne škode, zaradi česar ni bilo podanih razlogov,

da ji je bila iz tega naslova prisojena izpodbijana odškodnina. V

določbi 6. čl. ZDR ni opredeljena prepoved diskriminacije za

ravnanje delodajalca ki ne obravnava kandidatove prijave na

razpisano delovno mesto. Zato tožena stranka tudi ne more biti

odgovorna za uveljavljeno škodo v skladu z določbo 5. odst. 6.

čl. ZDR po splošnih pravilih civilnega prava.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. tč. 358. čl. ZPP

zaradi zmotne uporabe materialnega prava ugodilo pritožbi tožene

stranke in v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo sodbo tako,

da je zavrnilo zahtevek tožnice iz naslova plačila odškodnine v

znesku 175.000,00 SIT, kot v tej posledici zavrnilo zahtevek za

plačilo stroškov postopka, saj v sporu s svojimi zahtevki ni

uspela.

Tožena stranka je priglasila stroške postopka na prvi stopnji, ki

jih je imela z zastopanjem po pooblaščencu. Zato ji je pritožbeno

sodišče glede na ugotovljeni tožničin neuspeh v sporu in v skladu

z vrednostjo spora priznalo po veljavni Odvetniški tarifi (OT,

Ur. l. RS, št. 67/03) za odgovor na tožbo 500 točk, za zastopanje

na naroku, na katerem so se izvajali dokazi 500 točk ter za

trajanje naroka 100 točk, to je skupaj 1100 točk, kar ob

vrednosti 110,00 SIT za točko in 20 % DDV znaša 145.200,00 SIT. K

temu znesku je priznalo toženi stranki še stroške takse za

odgovor na tožbo v znesku 17.375,00 SIT, to je skupaj pritožbene

stroške v višini 162.575,00 SIT, ki jih je naložilo v plačilo

tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje

prvostopenjske sodbe dalje do plačila, kot je to predlagala

tožena stranka.

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Z njo je

v celoti uspela. Zato ji je pritožbeno sodišče v skladu z

vrednostjo izpodbijanega dela sodbe priznalo za pritožbo 250

točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 110,00 SIT in 20 % DDV

znaša skupaj 33.000,00 SIT ter stroške v navedeni višini naložilo

v plačilo tožnici, kot je tudi to razvidno iz izreka te sodbe.

Odločitev o stroških ima podlago v določbi 2. odst. 165. čl. v

zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP.