Appeal dismissed; disciplinary sanction invalid because employee heard only from delegate, not the decision-making authority.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

1. Če je o izreku disciplinske sankcije (denarna kazen) odločal

pristojni organ - uprava delodajalca - je izrečena disciplinska

sankcija zakonita, tudi če pisni odpravek sklepa izda šef

sekcije.

2.Tretji odstavek 177. člena ZDR določa, da mora delodajalec (ki

je lahko zakoniti zastopnik delodajalca ali od njega pooblaščena

oseba) delavcu v disciplinskem postopku omogočiti zagovor. Ni pa

pravilna ureditev, da se zagovor opravi pred pooblaščeno osebo, o

disciplinski odgoornosti pa odloča uprava, saj za tako ureditev,

ki nasprotuje načelu neposrednosti, ni zakonske podlage.

3. Ker delavcu ni bil omogočen zagovor pred upravo, ki je

odločala o njegovi disciplinski odgovornosti in disciplinski

sankciji, saj je zagovor podal le pred pooblaščenim delavcem

tožene stranke, je izrečena disciplinska sankcija

nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se

sklep tožene stranke št. 3.3.5.-1150/03 z dne 14.4.2003 kot

nezakonit razveljavi in toženi stranki naložilo, da je dolžna

povrniti tožeči stranki 48.500,00 SIT pravdnih stroškov v 8-ih

dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi

od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku

pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe

materialnega prava v smislu 1. točke 1. odstavka 338. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in

naslednji) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek

zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišče je odločilo, da je sklep tožene stranke o disciplinski

odgovornosti tožnika nezakonit, ker ga ni izdal predsednik uprave

in ga ni podpisal. Odločitev sodišča je nepravilna, saj je sklep

sprejela uprava d.d., kar je tudi iz sklepa razvidno. Šef sekcije

je le izdal in podpisal pisni odpravek sklepa, ki ima vse

sestavine iz 180. člena Zakona o delovnih razmerjih. Samo

dejstvo, da pisnega odpravka ni podpisala oseba, ki je vodila

disciplinsko obravnavo, ne pomeni kršitve disciplinskega

postopka, kot izhaja tudi že iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr.

št. VIII Ips 266/98. Poleg tega je sodišče prve stopnje še

ugotovilo, da je tožena stranka disciplinski postopek izpeljala

nezakonito tudi zato, ker tožniku ni omogočila zagovora pred

organom, ki je pri toženi stranki pristojen za odločanje o

disciplinski odgovornosti, in ki izbira disciplinsko sankcijo, to

je pred predsednikom uprave. Tožena stranka vztraja pri svojem

stališču, da ni kršila določb Zakona o delovnih razmerjih, če je

uprava oziroma poslovodstvo ugotavljalo disciplinsko odgovornost

in izrekla disciplinsko sankcijo na podlagi predhodnih dejanj, ki

jih je opravil pooblaščeni delavec.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na

pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve

pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena ZPP. Na

podlagi navedenega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da

sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev

pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje, da pa na

ugotovljeno dejansko stanje ni v celoti pravilno uporabilo

materialnega prava, vendar to na pravilnost odločitve ni

vplivalo.

Pravilno opozarja pritožba, da dejstvo, da je pisni odpravek

sklepa o disciplinski odgovornosti in izreku disciplinske

sankcije, izdal šef sekcije, ne predstavlja kršitve

disciplinskega postopka, ki bi imela za posledico nezakonitost

ugotovljene kršitve in odločitve o disciplinski sankciji, saj je

bilo v postopku ugotovljeno, da je o disciplinski odgovornosti in

sankciji odločala uprava d.d., kar je razvidno tudi iz pisnega

odpravka sklepa. Zato ni bistveno, kdo pisni odpravek sklepa

pripravi in podpiše, temveč je bistveno za zakonitost odločitve,

da o disciplinski odgovornosti in disciplinski sankciji odloča za

to pristojna oseba.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, 176. člen Zakona

o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) določa, da

disciplinsko odgovornost delavca ugotavlja delodajalec - fizična

oseba oziroma, če je delodajalec pravna oseba, kar je v

konkretnem primeru, osebe, določene v 18. členu ZDR. 18. člen ZDR

določa, da v primeru, če je delodajalec pravna oseba, v njegovem

imenu nastopa zastopnik, določen z zakonom ali aktom o

ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. Tako lahko na

navedeni pravni podlagi ugotavlja disciplinsko odgovornost

zakoniti zastopnik ali pisno pooblaščena oseba. Pri toženi

stranki pa so ugotavljanje disciplinske odgovornosti razdelili

med pisno pooblaščeno osebo in upravo. Pritožbeno sodišče se

strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tako izpeljan

disciplinski postopek nezakonit iz razloga, ker delavcu ni

omogočen zagovor pred organom, ki odloča o njegovi disciplinski

odgovornosti in izbira disciplinsko sankcijo. V konkretnem

primeru je namreč tožnik opravil zagovor pred pooblaščenim

delavcem tožene stranke, o disciplinski odgovornosti in

disciplinski sankciji pa je odločala uprava. Za tako ureditev pa

tožena stranka ni imela podlage v zakonskih določbah.

Disciplinski postopek, kot ga je vodila tožena stranka, ko je za

uvedbo disciplinskega postopka in vodenja disciplinskega postopka

brez pristojnosti odločitve o disciplinski odgovornosti delavca

in brez pristojnosti izrekanja disciplinskega ukrepa pooblastilo

delavca tožene stranke, ki je tudi izvedel navedene faze

disciplinskega postopka, pristojnost za odločitev o disciplinski

odgovornosti in izrekanju disciplinskega ukrepa pa je zadržala

uprava družbe, nasprotuje načelu neposrednosti, saj delavec v

disciplinskem postopku nima možnosti sodelovanja pred organom, ki

odloča o njegovi disciplinski odgovornosti in izreka disciplinski

ukrep.

Tretji odstavek 177. člena ZDR določa, da mora v disciplinskem

postopku delodajalec omogočiti delavcu zagovor, kar tudi po

stališču pritožbenega sodišča pomeni, da mora biti delavcu

omogočen zagovor pred delodajalcem, to je tisto osebo, ki izvaja

disciplinsko oblast, to je lahko zakoniti zastopnik ali od njega

pooblaščena oseba, ni pa pravilna ureditev, da se zagovor opravi

pred pooblaščeno osebo, o disciplinski odgovornosti pa odloča

zakoniti zastopnik, saj za tako ureditev ni zakonske podlage.

Neupoštevno je pritožbeno sklicevanje na stališče Ministrstva za

delo, družino in socialne zadeve v zvezi s tem vprašanjem in na

stališča strokovne delovne skupine za spremljanje izvajanja

novega ZDR, saj sodišča na ta stališča niso vezana, poleg

navedenega pa iz stališč, na katere se sklicuje tožena stranka,

ne izhaja, da je ureditev, ki jo zagovarja tožena stranka

zakonita. Iz navedenih stališč le izajaja, da lahko predhodna

dejanja opravi pooblaščeni strokovni delavec, pri čemer je

potrebno poudariti, da zagovor delavca po 3. odstavku 177. člena

ni predhodno dejanje, temveč del disciplinskega postopka, ki je

sestavljen iz pisne obdolžitve, zagovora delavca, odločitve o

disciplinski odgovornosti in izbiri disciplinske sankcije.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje,

za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Pritožbeno

sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške

pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.