Appeal court voids termination notice start date when employee's written statement lacks admission of guilt.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem

ugodilnem delu (v 1., 2., 3., 4. in 6. tč. izreka) spremeni tako,

da se glasi:

"Zahtevek tožnice za razveljavitev izredne pogodbe o zaposlitvi z

dne 20.10.2003; zahtevek, da tožnici delovno razmerje pri toženi

stranki ni prenehalo in še traja, zaradi česar jo je ta dolžna

pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice in obveznosti iz

delovnega razmerja od 23.10.2003 dalje na delovnem mestu natakar

405; zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas

nezakonite odstranitve obračunati in izplačati vse plače v

pripadajočih neto zneskih, po predhodnem odbitku prispevkov in

davkov od obračunanih bruto plač, vse skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače do

plačila; zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici vpisati v

delovno knjižico delovno dobo od 23.10.2003 brez prekinitve in

zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške

postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe

dalje do plačila, vse dajatve v roku 8 dni, se zavrne."

[JEDRO]

1. Pisno soglasje tožnice, da se dolgovani znesek iz vzetega

inkasa pobota s plačilom regresa za letni dopust in plačo, ne

pomeni priznanja o krivdnem ravnanju, zato tega soglasja ni

mogoče šteti za seznanitev delodajalca s kršitvijo in storilcem.

Rok za podajo izredne odpovedi zato teče od podaje zagovora dalje

in ne od podaje tega soglasja.

2. Sodišče pri presoji odpovednega razloga po 1. alinei 1.

odstavka 111. člena ZDR ni vezano na pravno kvalifikacijo

kaznivega dejanja iz odpovedi PZ, saj lahko v skladu z

ugotovljenim dejanskim stanjem opredeli kršitveno ravnanje

delavca z odgovarjaločim drugim kaznivim dejanjsm.

3. Če gre za izredno odpoved PZ zaradi kršitve pogodbene ali

druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse zanake

kaznivega dejanja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR), teče

15-dnevni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi PZ od

zagovora delavca dalje in ne že od dneva, ko se je zvedelo za

kršitev in storilca.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 20.10.2003 (1. tč. izreka),

ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni

prenehalo in še traja, zaradi česar jo je ta dolžna pozvati nazaj

na delo in ji priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega

razmerja od 23.10.2003 dalje na delovnem mestu natakar 405, v

roku 8 dni (2. tč. izreka), da je tožena stranka dolžna tožnici

za čas nezakonite odstranitve obračunati in izplačati vse plače v

pripadajočih neto zneskih, po predhodnem odbitku prispevkov in

davkov od obračunanih bruto plač, vse skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače do

plačila, v roku 8 dni (3. tč. izreka), da je tožena stranka

dolžna tožnici vpisati v delovno knjižico delovno dobo od

23.10.2003 dalje - brez prekinitve, v roku 8 dni (4. tč. izreka).

Kar je tožnica zahtevala več, to je odškodnino za neizkoriščeni

letni dopust za leto 2003, je sodišče zavrnilo (5. tč. izreka).

Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici

povrniti stroške postopka v znesku 130.845,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku

8 dni (6. tč. izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve

tožničinim zahtevkom iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1.

odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št.

26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94)

uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je

podano nasprotje med razlogi sodbe, ker tožnici ni mogla podati

odpovedi v 15 dnevnem roku in hkrati zamuditi takšen rok, saj

hkrati ne moreta teči dva subjektivna roka. Sodišče prve stopnje

se je pri obravnavi zakonskih rokov oprlo na vsebino določbe 2.

odst. 110. čl. ZDR iz knjižne izdaje zakona, ki ni identična

zakonu, ki je bil objavljen v Uradnem listu, saj med besedama

"storilca" in "ves" ni vejice. Sodišče je dolžno uporabljati

zakon tako, kot je bil sprejet in objavljen v Uradnem listu. To

pomeni, da je mogoče izhajati iz subjektivnega roka ves čas, ko

je možen kazenski pregon. Ne glede na navedeno pritožba sprejema

v sodni praksi uveljavljeno stališče, da začne teči subjektivni

rok od takrat, ko se delodajalec seznani z zagovorom delavca, saj

je šele na takšen način mogel oceniti, ali je bila kršitev

storjena oz. je bil storilec zanjo odgovoren. Zagovor ne pomeni

samo pravico delavca, temveč tudi načelo, da je potrebno slišati

še drugo stran. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče ugotoviti

razloge, zakaj naj bi tožena stranka že z dnem 10.6.2003, ko je

tožnica podala pisno izjavo, zvedela za dejanje in storilca. Iz

izjave ne izhaja, da je tožnica storila kršitev z znaki kaznivega

dejanja, oz. da je stopnja suma že prešla v stopnjo gotovosti.

Tožnici je hotela s prelaganjem narokov za zagovor ustreči z

namenom, da bi dejansko zvedela resnične razloge očitane

nepravilnosti. Navedeno je šlo samo v njeno korist, saj je zato

odpoved pogodbe učinkovala kasneje. Nadalje bi moralo sodišče

zavzeti jasno stališče ali bo presojalo tožničino kršitev po 1.

ali 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR. Meni, da je kot delodajalec

pravilno postopala, saj je v zvezi z odpovedjo pogodbe ugotovila

tudi razloge iz določbe 2. odst. 110. čl. ZDR, da nadaljevanje

delovnega razmerja med njo in tožnico ni več mogoče. Zato

predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni

sodbo tako, da zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno

razsodilo. Pri očitanem odpovednem razlogu gre za domnevno

kršitev delovnih obveznosti, ki ji po vsebini ni dokazana. Poleg

tega je tožena stranka v zvezi z odpovedjo pogodbe kršila

predpisane zakonske roke. Pritožba se nadalje brez pomena

sklicuje na zakonski tekst določbe 110. čl. ZDR iz Uradnega

lista. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v

celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu v obrazložitvi sodbe ni našlo

nasprotja v sprejetih razlogih, na katere opozarja pritožba, niti

ne ostalih bistvenih postopkovnih kršitev tako v zvezi z izdano

sodbo kot izvedenim postopkom na pri stopnji, na katere je moralo

paziti po uradni dolžnosti. Je pa v zvezi z odločitvijo, ko je

ugodilo tožničinim zahtevkom, ugotovilo zmotno uporabo

materialnega prava, kar utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in

pravnimi razlogi.

Tožena stranka je tožnici dne 20.10.2003 izredno odpovedala

pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu natakarja 405 na podlagi

določb 110. in 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l.

RS, št. 42/02 zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja -

prepovedi škodljivega ravnanja, ki ima vse znake kaznivega

dejanja, ker je odtujila izkupiček, ustvarjen v poslovni enoti

X v Ljubljani dne 3.4. in 4.4.2003 v znesku 155.700,00 SIT.

Tožena stranka je v obrazložitvi pisne odpovedi navedla, da je

tožnica v zvezi z odtujitvijo izkupička kršila določbo 35. čl.

ZDR, po kateri se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na

naravo dela povzročajo materialno ali moralno škodo ali bi lahko

škodovala poslovnim interesom delodajalca. Hkrati pomeni takšno

tožničino kršitveno ravnanje tudi kaznivo dejanje po 211. čl.

Kazenskega zakonika RS.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka pri izredni

odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice pravilno izhajala iz pravne

podlage 111. čl. ZDR, v katerem so določeni posamezni razlogi

takšne odpovedi. Tožena stranka je na strani tožnice ugotovila

tako razlog kršitve pogodbene obveznosti, ki ima znake kaznivega

dejanja (1. alinea 1. odst. 111. čl. ZDR) kot kršitev pogodbene

obveznosti iz naslova naklepnega ali najmanj hudo malomarnega

ravnanja (2. alinea 1. odst. 111. čl. ZDR), ker je izkupiček, ki

ji je bil zaupan, zadržala oz. ga na običajen način ni predala

svojemu delodajalcu, kar je v sporu pravilno preizkušalo sodišče

prve stopnje. Glede tega je potrebno poudariti, da sodišče pri

presoji odpovednega razloga iz določbe 1. alinee 1. odst. 111.

čl. ZDR ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja iz

odpovedi pogodbe. Zato lahko v skladu z ugotovljenim dejanskim

stanjem opredeli kršitveno ravnanje delavca z odgovarjajočim

drugim kaznivim dejanjem.

V skladu z določbo 1. odst. 110. čl. ZDR lahko delodajalec

izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi,

določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in

interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega

razmerja do izteka odpovednega roka. Po ugotovitvi pritožbenega

sodišča je tožena stranka v primeru tožnice glede kršitvenega

ravnanja, ko izkupička iz poslovanja v lokalu, zbranega v dneh

3.4. in 4.4.2003, za katerega je bila zadolžena, ni oddala na

običajen način, temveč zadržala, v pisni odpovedi pravilno

opredelila razloge iz določbe 1. in 2. alinee 1. odst. 111. čl.

ZDR ter hkrati ugotovila okoliščino, da nadaljevanje delovnega

razmerja med strankama zaradi zlorabljenega zaupanja ni več

mogoče. Sodišče prve stopnje je sicer glede kršitvega ravnanja

tožnice ugotovilo, da vsebuje znake kaznivega dejanja tatvine po

določbi 211. čl. KZ RS. Vendar bi bil po ugotovitvi pritožbenega

sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje iz odpovedi pogodbe

bolj sprejemljiv zaključek o obstoju kaznivega dejanja

prilastitve po določbi 1. odst. 245. čl. Kazenskega zakonika RS,

ko storilec protipravno prilasti denar, ki mu je zaupan v zvezi z

njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kar je pri

tožnici v celoti izkazano.

V skladu z določbo 2. odst. 110. čl. ZDR mora biti podana izredna

odpoved pogodbe najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki

utemeljujejo odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka

razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima

vse znake kaznivega dejanja, se lahko odpove pogodba v 15 dneh,

odkar se je zvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski

pregon. Sodišče prve stopnje se je v konkretnem primeru postavilo

na stališče, da subjektivni rok pri ugotovljenem razlogu

odpovedi, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ni identičen s

subjektivnim rokom iz 2. odst. 110. čl. ZDR.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšno materialno pravno

stališče v izpodbijani sodbi ni pravilno, saj gre pri

subjektivnem roku 15 dni iz določbe 2. odst. 110. čl. ZDR samo za

en rok, ki nalaga stranki, kdaj najkasneje od seznanitve z

razlogi mora izredno odpovedati pogodbo, za razliko, da lahko pri

razlogu, ki ima vse znake kaznivega dejanja, izredno odpove

pogodbo odkar je zvedela za kršitev in storilca ves čas, ko je

možen kazenski pregon. V tej zvezi je potrebno poudariti, da

zakonska določitev roka, v katerem mora delodajalec reagirati in

podati odpoved pogodbe, varuje delavca pred položajem, ko bi

lahko delodajalec v nedogled vlekel odprto možnost in delavcu

kadarkoli odpovedal pogodbo. Zato je pomembno vprašanje, kdaj

začne teči rok, v katerem mora delodajalec podati odpoved, in

nadalje vprašanje, kaj se šteje za seznanitev z razlogom. To je

dejansko vprašanje, ki je odvisno od posameznega primera, zato

tega trenutka ni mogoče obravnavati za vse odpovedi enako. Zato

je zlasti pri določenih vrstah odpovedi, kjer mora delodajalec

zagotoviti delavcu pravico do zagovora, potrebno šteti za takšen

trenutek tisti dan, ko delavec poda zagovor. Glede tega je

odločilno, da se delavec šele na zagovoru seznani z vsemi

navedbami in obdolžitvami delodajalca o očitani kršitvi pogodbene

obveznosti, ob tem da se na drugi strani delodajalec po podanem

delavčevem zagovoru tudi v celoti seznani z vsemi okoliščinami,

ki pogojujejo izredno odpoved.

Zato je v konkretnem primeru zmotna ugotovitev sodišča prve

stopnje, ki je štelo pisno izjavo tožnice o povračilu manjka z

dne 10.6.2003 za seznanitev tožene stranke z kršitvenim dejanjem

in storilcem. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča navedena pisna

izjava ne vsebuje nobenih podatkov o vsebini kršitve ali

priznanju krivdnega ravnanja, temveč zgolj navedbo, ki se nanaša

na dovoljenje tožnice, da se dolg do tožene stranke iz naslova

vzetega izkupička pobota s plačilom regresa in plače. Očitno

tožena stranka takšne tožničine izjave ni štela za seznanitev z

odpovednimi razlogi, saj je v nadaljevanju povabila tožnico na

zagovor z namenom, da bi se v celoti seznanila z vsemi

okoliščinami očitanega kršitvenega ravnanja. Tožnica se je

udeležila naroka in podala zagovor dne 13.10.2003 potem, ko je

njen pooblaščenec zaradi bolniške odsotnosti tožnice na naroku

dne 26.6.2003 predlagal njegovo preložitev, kar je tožena stranka

sprejela, čeprav bi lahko že na navedenem naroku formalno izvedla

zagovor samo ob prisotnosti pooblaščenca. Takšno postopanje

tožene stranke je bilo v korist tožnice, saj ji je zato kasneje

prenehalo delovno razmerje. Glede na to, da ji je izredno

odpovedala pogodbo dne 20.10.2003, je bila takšna odpoved podana

pravilno v 15 dnevnem odpovednem roku in v času, ko je bil glede

na ugotovljene znake kaznivega dejanja zoper tožnico možen

kazenski pregon.

V skladu s tako ugotovljenimi materialno pravnimi razlogi je

sodišče prve stopnje zmotno razsodilo, ko je štelo, da je tožena

stranka izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi v

nasprotju z določbami iz 110. in 111. čl. ZDR. Zato je pritožbeno

sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi določbe 4. tč. 358. čl.

ZPP v izpodbijanem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje

tako, da je v celoti stroškovno zavrnilo tožničine zahtevke, kot

je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih

stranki v pritožbi oz. odgovoru na pritožbo nista priglasili oz.

zaznamovali.