Appeal dismissed; willful disinheritance requires severe moral breach beyond mere unfriendliness under ZD Art. 42.1.1. (Slovenia)

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba

sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Težo vzrokov razdedinjenja namreč ni mogoče obravnavati le kot izraz

nenaklonjenosti zapustnika proti dediču, kar očitno je bilo v

obravnavanem primeru dano, ker je zapustnik z oporoko izključil

toženko kot zakonito dedinjo, pač pa morajo imeti ti vzroki tak pomen

in tako težo, da tudi zakon ne varuje več niti položaja nujnega

dediča.

[OBRAZLOŽITEV]

Z v uvodu citirano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni

zahtevek na ugotovitev, da je pok. J. F., roj. 1926, iz

J. 41 utemeljeno razdedinil hčerko - toženko A. R. v smislu

1. točke prvega odstavka 42. člena Zakona o dedovanju - ZD

in na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, kot

neutemeljen zavrnilo (izrek pod točko 1). Glede na uspeh v

pravdi je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih

stroškov toženi stranki v znesku 130.225,00 SIT (izrek pod

točko 2).

Proti citirani sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno

pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve

določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega

prava - iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona

o pravdnem postopku - ZPP ter se v pritožbenem predlogu

zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri stroškovne

ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev

te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in preizkusu zadeve tako v mejah uveljavljanih

pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti - drugi

odstavek 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

sodišče prve stopnje glede na dejanske ugotovitve, katerih

pritožba ne graja, uporabilo pravo materialno pravo -

določbo prvega odstavka 42. člena ZD. Svojo odločitev je

izčrpno in vsestransko obrazložilo, pri tem pa tudi ni

storilo ne očitanih in ne tistih bistvenih kršitev določb

procesnega prava, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni

dolžnosti. Slednje zato v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe

kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja pa le dodaja:

Pritožbena izvajanja o načinu izvrševanja med pokojnikom in

toženko sklenjeno izročilno pogodbo, se nanašajo na dejansko

stanje, iz tega pritožbenega razloga pa tožeča stranka sodbe

sodišča prve stopnje izrecno ne izpodbija; v kolikor pa je

iz razlogov te razbrati, da izpodbija tudi dejansko stanje,

pritožbeno sodišče glede na te razloge pritožbe le poudarja,

da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je

toženka svoje obveznosti iz sklenjene izročilne pogodbe

izpolnjevala in izpolnila; v kolikor pa se zapustnik ni

strinjal s takšnim načinom izpolnitve izročilne pogodbe, bi

lahko uveljavljal izpodbijanje oziroma razvezo ali spremembo

pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, kar pa glede na podatke v

spisu ni storil. Zato ni moč pritrditi nadaljnjemu pritožbenemu

očitku, da mu toženka ni dajala tistega, kar bi mu morala po

določilih izročilne pogodbe dajati, s čimer bi kršila ne samo

pogodbene in s tem moralne obveznosti, temveč tudi zakonsko dolžnost

preživljanja očeta, ki je določena v 124. členu Zakona o zakonski

zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR. Po podatkih spisa pritožbeno

sodišče ugotavlja, da toženka po izpolnitvi svoje obveznosti iz

izročilne pogodbe pokojnemu očetu ni dajala sredstev za preživljanje,

k čemur jo sicer zavezuje citirano zakonsko določilo ZZZDR, vendar s

tem še ni izpolnjen pogoj za njeno razdedinjenje iz 1. točke prvega

odstavka 42. člena ZD. Polnoletni otrok je namreč dolžan po svojih

zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za

življenje in si jih ne morejo pridobiti (zapustnik je pridobil

nepremičnino, s katero je z oporoko razpolagal v korist tožnika),

medtem ko iz poročila centra za socialno delo z dne 3.7.1995 izhaja,

da toženka po izračunu, glede na dohodke njene petčlanske družine,

zaradi slabega materialnega stanja ni bila zavezanka za prispevek za

preživljanje očeta, zaradi česar je zapustniku tudi bila priznana

stalna denarna pomoč kot dopolnilni vir preživljanja (list. št. 18 v

spisu). Zato nikakor ni moč slediti pritožbi, da bi toženka s tem, ko

pokojnemu očetu, katerega je sicer povabila, da pride živet k njej,

ni nudila sredstev za preživljanje, kršila moralno in zakonito

dolžnost preživljanja, takega pomena in teže, da tudi zakon, kot v

tem primeru izraz širše družbene morale, ne varuje več položaja

nujnega dediča. Težo vzrokov razdedinjenja namreč ni mogoče

obravnavati le kot izraz nenaklonjenosti zapustnika proti dediču, kar

očitno je bilo v obravnavanem primeru dano, ker je zapustnik z

oporoko izključil toženko kot zakonito dedinjo, pač pa morajo imeti

ti vzroki tak pomen in tako težo, da tudi zakon ne varuje več niti

položaja nujnega dediča. To pa v obravnavanem primeru tudi glede na

pritožbena izvajanja ni moč ugotoviti.

Neutemeljena so tudi nadaljnja pritožbena zatrjevanja, da je

sodišče svojo odločitev oprlo na določilo 2. točke 42. člena

ZD, kar da tožeča stranka v svoji tožbeni povesti niti ni

zatrjevala. Pregled in preizkus zadeve v tej smeri namreč

pokaže, da sodišče ni storilo tako, kot mu očita pritožba,

ki je v tem obsegu slabo prebrala razloge izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje se namreč ne sklicuje na obstoj razloga

iz 2. točke prvega odstavka 42. člena ZD, temveč pri

razlaganju stopnje in teže kršitve iz 1. točke prvega

odstavka citiranega člena le primerja kršitev iz 2. točke

citiranega zakonskega določila, kar je storilo povsem

pravilno. Zato sodišče prve stopnje s tem tudi ni storilo

očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14.

točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da bi bili

razlogi sodišča v nasprotju s tem, kar tožeča stranka

uveljavlja v svojem tožbenem zahtevku. Takšne pritožbene očitke

pritožbeno sodišče v celoti zavrača.

Tudi če je oporočitelj v oporoki izrecno napisal, da je

toženko razdedinil, to še ne pomeni, da so s tem izpolnjeni

razlogi za razdedinjenje, določeni v zakonu, temveč zgolj

nenaklonjenost zapustnika toženki, h kateri, čeprav ga je

povabila, naj pride živet domov, skupaj z njo in njeno

družino, ni hotel iti.

Glede na vse navedeno pritožbi ni bilo moč priznati uspeha,

zato jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in

potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje - 353. člen

ZPP.

O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni

odločalo, ker le-ti niso bili priglašeni.